Odgovor na obtožbe

Da bodo odstavitvi sledili poskusi javne diskreditacije, je bilo pričakovano. Nenazadnje so mi samozvani prijatelji že spomladi svetovali, naj odstopim potiho, sicer na področju kulture ne bom več dobila dela, naj odstopim potiho kot direktorica, pa bom lahko projekt Frankfurt vodila še naprej. Zakaj predstavljam kljub izvršeni misiji zanje še zmeraj grožnjo, vedo le oni sami. Javno ponavljanje laži, ki naj bi postale resnica, ne izniči dejstva, da je bila moja odstavitev nezakonita, o čemer bo odločalo tudi sodišče. Tisti člani sveta, ki so sodelovali v čarovniškem procesu, pa želijo s svojimi blodnjavimi izjavami post festum upravičiti svoja dejanja, pri čemer je najbolj zanimivo, da so sami vsa leta potrjevali programe dela in finančne načrte, potrjevali so letna finančna poročila, se seznanjali s polletnimi poročili ter sproti  spremljali delo in dejavnosti JAK. Zapisniki sej sveta so javno dostopni, tako da lahko vsak preveri, če, kdaj in kdo je imel kakšno programsko pripombo ter kaj je morda pričakoval in zahteval. V preteklosti pač nihče od njih; “problem” se je ustvaril točno takrat, ko se ga je želelo ustvariti. Za vsak cent javnega denarja, ki ga JAK porabi, je potrebno poročati na več različnih inštanc, vsak zahtevek se pregleda z vidika namembnosti ter načrtovane porabe in potrdi pred izplačilom, odločba o financiranju se izda zgolj in samo na podlagi s strani sveta in ministrstva potrjenih programov dela in finančnih načrtov ter natančnih poročil. 

Sicer pa se postavlja tudi vprašanje, zakaj je nov predsednik sveta in aktualni vršilec dožnosti direktorja najel odvetniško pisarno za svetovanje pri odstavljanju direktorice v trenutku, ko je svet že predlagal njeno razrešitev in je bil torej prepričan o domnevnih nepravilnostih glede vodenja JAK? Zakaj je ta odvetniška pisarna glede postopka odstavljanja vse do decembra svetovala temu predsedniku sveta, čeprav naj bi postopek vodilo samo ministrstvo? Vsakršno post festum ugotavljanje nezadostnega ali nepravilnega dela se zato bere kot farsa in dimna zavesa za skupkom brezsramnih laži. Kdo naj bi temu nasedel? V primeru Frankfurta gre samo za to, da so se nasledniki znašli v položaju, ki ga ne obvladujejo, najlažje pa se zdi za to kriviti direktorico, ki so jo sami odstavili sredi intenzivnega dela. Navsezadnje je tako izjavljanje tudi klofuta krogu sodelavcev (tudi tistim na ministrstvu za kulturo!), s katerimi smo se pretekla tri leta ne le trudili ampak tudi realizirali vse napovedane načrte in projekt vodili po jasno zastavljeni časovnici proti cilju. Njihova panika je tako do neke mere razumljiva, pri čemer se dogajanju v tujih institucijah zgolj čudijo, medtem ko je domača javnost deležna čudaških javnih pisem …