Maja Vidmar – pesmomat – izbrane pesmi

Par

  

Sama sva
na samotnem otoku.
Čakava ladjo,
ki mogoče ne bo prišla.
Sama sva,
ženska in moški.
On ni nič posebnega
in veliko posebnega je,
kar mi ne ustreza,
vendar na otoku ni izbire,
ne zame ne zanj.

Sama sva
na samotnem otoku.
Vsak dan je natezalnica
med ja in ne.
Vsak dan je hujši
od seksa.
Najhujši je strah,
da bom zagledala ladjo
in bo treba zapustiti
obalo sredi filma.
Vsak dan je
darilo odloga.

  

*** 

  

Sreča

   

Vse predstave
se izkažejo za
skalo spotike
na poti do
sreče,
toda tako težko
je razprostreti roke
in reči, vzamem
srečo,
vzamem, čeprav
v njej ne bo
ne velike ljubezni,
ne toplih golih teles,
ne dobrih pesmi,
ne odobravajočih pogledov,
ne srečnega konca
in sploh ne
sreče,
kakor piše v naslovu.

  

*** 

  

/Sreča

  

S srečo imam največ
težav. Razgraja mi
po hiši, premika
predmete, posebno
obtežilnike, dnevno
se igra potres
in konec sveta
in zdaj razumem,
zakaj nekateri, ko jim
sreča potrka na vrata,
raje zbolijo,
zaprejo polkna
in umrejo.

S srečo je tako,
ali sreča ali hiša.
Pa tudi nič drugega
mi ne pusti obdržati.
Solni steber žalosti,
ki sem ga komaj
izpraskala iz zemlje,
ne obstaja. Utrujenost,
kje pa! Nesposobnost,
kaj je to?

K sreči mi ni za hišo
in obtežilnike, še za
žalost ne toliko,
kot se včasih zdi.
Težko se ločim od
utrujenosti, težko od
nesposobnosti, a vse,
vse bi še nekako šlo,
ko bi le vedela,
kdo zdaj nosi moje
ime in kdo zdaj
vstopa in izstopa
tam, kjer hiše ni.

Ali je mogoče,
da me na neki
tržnici po pomoti
prodajo? Se lahko
zgodi, da me lastna
mati ne prepozna
in mi samo začudena
ponudi čaj, me
odslovi in ji dam
prav?

   

*** 

   

V ozadju

  
Na Tajvanu, verjetno v ribarnici,
so posneli rumenega psa, ki hoče
rešiti na tleh umirajoče ribe.
V ozadju je slišati snemalcev
presenečeni smeh. Zdi se jim
prisrčno, da pes teka od ribe do
ribe, se jih pri glavi dotika s smrčkom
in z gobčkom neutrudno potiska vodo
iz luže na nemočna ribja telesa.
Tudi pes se zdi presenečen, ko
komaj utegne pogledati proti kameri.
Kako je mogoče, da on ve,
mi pa ne?

   

*** 

  

Pepelnik

   
Očetov rumeni palec je dišal
po tobaku (morava brez filtra),
kot da je vse na svojem mestu
in diši tako, kot mora dišati.

Rada sem čistila plehnati
pepelnik, saj se je zdelo,
da mu je več do cigaret
kot do česarkoli v življenju.

Tebi kupujem cigarete (s filtrom),
da me ne bi zapuščal ponoči
ali v nedeljo, ko jih prodajajo
samo na bencinski črpalki.

Včasih, ko čistim pepelnik,
se zdi, da sem bliže ljubezni.