ASIA PRIJANOVIČ – PREJEMNICA ŽUPANČIČEVE FRULICE 2019
OSNOVNA ŠOLA LOKA ČRNOMELJ (MENTORICA MAJA KUNIČ)
Silhueta smrti
Prišla je k nam na vrata
v črno tančico odeta, prav zares čudna pojava!
Rekla mi ni niti besede, namenila ne pogleda.
Mama je rekla, da zato, ker sem še premlada, da bi razumela.
Koj je zavila v staro sobo, v katero jaz nisem hotela.
Po zatohlem je smrdelo v njej
in sem se bala, da bi izza vrat utegnila
strašno strašna pošast name planiti,
me odpeljati, dušo mi vzeti.
Naslednje jutro sta prišla mama
in oče in rekla, da babice ni več.
Potem smo šli po nakupih – joj, kako jih obožujem!
Pa mi nista hotela kupiti rumene vesele obleke,
ampak le tuniko. Črno in dolgočasno.
Bila sta zelo otožna, tistih nekaj dni. Oče je celo jokal.
Ko bom starejša, bom razumela, mi je pravila mama.
Pa je sama zares dojela?
***
Kamilica
Včeraj te je spomladanski dež opral vseh skrbi
in nisi več otožna.
Danes si travnik
z regratovo srajco in marjeticami v laseh.
Jutri boš na vetru potovala
daleč daleč, ovita v meglicah,
z mislimi na dež.
***
Kdo sta pesnik in pesem
Pesem je čreda raznoraznih besed,
ki dirjajo po neskončnih planjavah stihov in rim,
pijejo čisto srebrno vodo,
ki teče skozi tihe skrivnostne
soteske pisanih verzov.
Pesnik je stihov kovač,
ki s kladivom navdiha in domišljije
po nakovalu zvedavih besed bije.
Je veličasten umetnik,
ki z navadnim svinčnikom
na navaden list papirja
ustvarja prihodnost.
Strokovna utemeljitev dr. Janka Lozarja, člana strokovne komisije
Asia Prijanovič s svojo liriko presune, sune naravnost v čuječe bralčevo srce. Najprej s presenetljivostjo izbrane, izborjene pesniške besede, ki je silno nenavadna za osnovnošolsko pesniško dušo. Potem z zavidanja vredno, tenkočutno držo do smrti in umiranja. Človečno, čuječno držo, ki je po navadi ne premore niti odrasel, naj bo še tako izobražen in razgledan človek, kaj šele osnovnošolsko bitje. Potem še z močjo izpovedi, ki izžareva totalno nenavadno mlado zrelost izpovedovalke. In tudi s podobami sveta, ki vzniknejo prod bralci v skrajni krhkosti pesniškega sveta. Tisti krhkosti, ki je posedena med brezni nastajanja in minevanja. In ki nas – to je bržkone eno od najvrlejših poslanstev poezije – opominja na redno pozabljani prestiž, da smo, dokler smo na tem našem lepem svetu.
***
TRISTAN SOJER
ZAVOD ZA GLUHE IN NAGLUŠNE LJUBLJANA (MENTORICA NIVES HORVAT)
Pogon kolesa
Moderna doba.
Hočemo se oddolžiti ničemur.
Kako se posvetimo ničemur?
Linearno gibanje.
Poganjanje kolesa.
Nešteto načinov, nešteto sinov.
Kako se pa kolo začne
premikati?
Ne vem, niti poskus ni vreden.
Tsk tsk tsk, zakaj se ne
potrudimo bolj?
Jaz se ne bom ubadal z vami.
Staro, srednje in moderno kolo.
Potek civilizacije.
Resničnost je samo trenutek.
Kolo ostane enako.
Človek z mislijo ne gre na kolo.
Nova podoba.
Izostren vid, sedanja moda.
Ideja ne pride kar na novo.
Pride z osnovo in eno nogo.
Kolo se začenja hitro starati.
Tsk, meni se zdaj ne da.
Naj kolo kar obstane.
Nič nimam z njim, torej me nič
ne stane.
Vsaka stvar gnije, ampak večno
ostane.
Uživanje v premiku?
Mi, vedno v stiku?
Kolo se samo popravi.
Lenoba je smeh in greh.
Upanje v kolo.
Kolo brez premika.
Premik brez stika.
Ročno uničenje kolesa?
Novo upanje.
Novo kolo.
To novo me dolgočasi.
Kako lahko dobimo novo kolo?
Stanje v trenutku.
Upanje v vero.
Vera v upanje.
Zbirka starih koles je izginila.
Nas je že zdavnaj minilo.
Upanje je izničeno.
Doba iskanja novega telesa.
Strokovna utemeljitev dr. Janka Lozarja, člana strokovne komisije
Pesniška beseda Tristana Sojerja preseneča z neobičajno pripovedjo. Pripovedjo, ki pozna nenadne zastoje, presenetljivo hitre pike, ki te v sledenju zgodbi hitro spotaknejo in to spotikanje ti dodatno okrepi pozornost, da ne zdrsnes prehitro mimo povedanega. Zgodbe, ki se pletejo v teh pesmih, so polne ovinkov, stranpoti, lukenj in skal, ki nenadoma zrastejo na bralni poti. Posebna odlika mladega pesnika je zato zbrana odprtost do sprotnega spletanja zgodbe.
***
KRISTINA SAVIĆ
OSNOVNA ŠOLA ANTONA GLOBOČNIKA POSTOJNA (MENTORICA ANDREJA MLAKAR)
Morje v moji glavi
Želim si postati riba.
Želim, da se moja
čustva utopijo
v globinah morja,
in da vsaka moja skrb nekje tam spodaj konča.
Želim si postati riba.
Da bi moje solze takoj spremenile se v vodo,
da ne bi znala govoriti in
se v svoje misli poglobiti.
Želim si postati riba.
Da bi svoja čustva skrila med korale,
da moje misli nevidne bi postale,
da se tišina nikoli ne bi končala,
in da bi se vsaka moja beseda
spremenila v mehurček.
V mehurček sreče. V mehurček,
kjer ostale ribe bile meni bi enake,
kjer se razlike ne opazi vsake,
kjer so čustva vseh skrivnost
in kjer vsakega misli so le norost.
Želim si samo stran od tu, kjer sem.
Stran od vseh med alge ujetih dni,
stran od joka in tesnobnosti.
Stran od vseh modric in ran v srce.
Stran od očeta,
ki pijan svoje misli govori,
stran od mame,
ki zaradi njega trpi.
Stran od družine,
ki zaradi vsega razpada,
stran od resničnosti.
Želim si postati riba.
Potem bi se lahko v jati izgubila
in se nikoli več domov vrnila.
Nikoli. Več.
Strokovna utemeljitev dr. Janka Lozarja, člana strokovne komisije
Kristina Savič mlado pesniško pero posveča skrbnemu, previdnemu odkrivanju svoje intimne zgodbe, ki je zgodba ranjenega sveta odraščanja. Težko je prepričljivo pesnikom v besedo preliti bolečino, ne da bi pesem zvenela klišejsko. Ravno temu se Kristina Savič izogne — prepričljivo — in s tem bralca prebudi v svetlo sočutje do sočloveka, do sveta. In verjetno je prav moč izpovedi, ki jo je jasno čutiti v pesmih, razlog za to, da ta pesniška vizija premore tudi pogledati proti tistemu najvišjemu poezije, naproti lepoti.
***
ZARA KAVČIČ
OSNOVNA ŠOLA LOKA ČRNOMELJ (MENTORICA KATJA PEGANC)
Premica?
Živela bi kot premica.
Saj vem, kar smejte se, smejte se,
a jaz mislim smrtno resno …
Kdo ne bi živel brez mej,
z neskončno potjo v obe smeri,
brez neprehodnih čeri,
kot sta točki na daljici.
Oprostite, to so sanje zame,
a daljičasto življenje nam je spralo možgane.
Upam, da boste to ugotovili.
Jaz sem že in zdaj sanjam o neskončni daljini.
Strokovna utemeljitev dr. Janka Lozarja, člana strokovne komisije
Zara Kavčič premore navdušujoče odločno držo. Odločnost, ki nas privaja na dolgo pozabljeno možnost, da so lahko življenjski nasveti tudi lepi in dušebrižni in da lahko odražajo pristno skrb za sočloveka. Tako nas pesem Premica? prepriča s svojo odločno lepo skrbjo za sočloveka, ki naj le ne izgubi glave, ko je postavljen pred življenjsko oviro. Neskončnost premice, ki je nekaj povsem drugega, kot je končnost, zamejenost daljice in ki jo v pesmi pesnica izklicuje v bližino, kliče po lepoti sožitja. Da bratca prijazno privede do tega uvida, je posebna odlika poezije Zare Kavčič.
***
JANUŠ MARINČEK
OSNOVNA ŠOLA ŠKOFLJICA (MENTORICA POLONA KOŠIR)
Noč
Noč je dan,
s plaščem odet.
Noč je črn ptič,
v luno ujet.
Noč se vrača,
spet in spet.
Strokovna utemeljitev dr. Janka Lozarja, člana strokovne komisije
Pesniška govorica Januša Marinčka je skopa v besedah in radodarna s svetom, ki ga pesmi razgrnejo pred bralca. Besedna skopost je posebna odlika pesmi, ki – pesmi je najverjetneje treba brati zelo počasi – nas uročijo, kot bi bile veliki magneti, mi, bralci pa kovinski opilki. In kot uročeni lahko zbrano zremo v podobje, ki se mogočno kaže v tem najčudežnejšem vseh čudežnih svetov, svetu poezije. Ena najmogočnejših podob Marinčkove poezije je naša prastara, a nikoli dovolj dodobra spoznana in po pesniku silno lepo nagovorjena — noč.
Najboljše pesnike in pesnice je izbrala komisija v sestavi Veronika Dintinjana, predsednica, dr. Janko Lozar in dr. Igor Divjak.
VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU: