Če ne slišimo glasu žensk, ne slišimo zgodb polovice človeštva

Z Zoe Rodriguez se je pogovarjala Neža Vilhelm.

Zoe Rodriguez je avstralska pravnica in predsednica ženskega odbora pri Mednarodnem PEN-u. Ukvarja se z avtorskimi pravicami.

Če prav razumem, si študirala pravo. Za katero vejo prava si se specializirala?

Moja specializacija je šla v smer intelektualne lastnine. Osredotočam se na avtorske in moralne pravice – ti zakoni so osrednjega pomena za avtorje, umetnike in založnike.

Kakšne težave imate v Avstraliji s kršitvami avtorskega prava?

 V Avstraliji se soočamo z enakimi težavami kot drugje. Izobražujemo ljudi o pravicah do nedotakljive posesti. Razlagamo, da morajo biti ustvarjalci pošteno plačani, še posebej, ker nekateri uporabniki vidijo samo stroške reprodukcije, ne vidijo pa številnih ur, izkušenj, spretnosti in talenta, ki jih avtor vloži v kvalitetno ustvarjanje. Usmerjamo prehod v digitalni svet, kjer je reprodukcija zelo lahka, distribucija del pa tudi. To še povečuje potrebo po izobraževanju. Poleg tega moramo izobraževati ljudi o tem, da internet ni brezzakonje, kjer je tatvina dovoljena. Na internetu veljajo enaka osnovna načela, ki so se uveljavljala več stoletij. Avtor ima pravice do dela, ki ga ustvari.

Kakšne načrte imaš za izboljšanje razmer?

Rada bi še naprej zagovarjala pravice ustvarjalcev. Rada bi ustvarila okolje, kjer so avtorji, umetniki, skladatelji, filmski ustvarjalci itd. nagrajeni za svoje delo, kar jih tudi spodbuja, naj ustvarjajo še naprej, da lahko drugi ljudje uživajo v njihovih stvaritvah. Ta vrednostni sistem moramo razumeti in ga spoštovati vsepovsod, brez njega namreč nimamo lokalnih pripovedovalcev in zgodb. Ta dela slavijo različnost in gradijo mostove med skupnostmi.

Odgovora po mojem ne bomo našli v zaklepanju vsebine in neskončnem pravdanju. Ustvarjalci morajo ustvariti modele, ki so finančno in logistično dostopni in kjer je zakonita vsebina, ki spoštuje avtorske pravice, lažje dostopna kot piratstvo.

Zelo si vključena v PEN, zdaj si predsednica ženskega odbora pri mednarodnem PEN-u. Kako si prišla v stik s PEN-om in kakšna je tvoja naloga kot predsednica ženskega odbora?

Lahko bi rekla, da je PEN zapisan v mojih genih. Mami in očim sta doma organizirala sestanke PEN, ko sem bila še majhna. Odraščala sem med pogovori o tematikah, pomembnih za PEN. Moja mami se je bolj vključila v PEN, ko sem študirala. Bila je predsednica Melbournskega centra PEN in dolgoletna predstavnica na kongresih mednarodnega PEN-a. Očitno je bilo neizogibno, da sem sem se vključila v PEN. Začela sem kot odvetnica za avtorske pravice. Napisala sem osnutek načel glede avtorskih pravic, ki je postal osnova za Manifest o avtorskih pravicah pri mednarodnem PEN-u. Nato so me izvolili za predsednico Odbora za volitve, nato pa Odbora za pisateljice. To funkcijo sem prevzela, ker me je prepričal ženski manifest, katerega osnutek sta pripravili takratna članica odbora pri mednarodnem PEN-u Margie Oxford in predsednica mednarodnega PEN Jennifer Clement v sodelovanju s številnimi posamezniki in odbori. Videla sem, da v številnih državah ženske v literaturi niso zastopane primerno, saj so jim bodisi zavračali izdajo del, niso jim podeljevali nagrad ali jim niso priznavali kakovosti. Prostor v literarnih revijah so dobivali moški. Verjamem v moč PEN VIDA štetja, s katerim javno pozivamo založnike, urednike, podeljevalce nagrad in bralce k odgovornosti. Če ne slišimo glasu žensk, ne slišimo zgodb polovice človeštva.

Katera naloga PEN-a je po tvojem mnenju najpomembnejša?

Boj za izpustitev zaprtih pisateljev in odstop od preganjanja, s katerim se soočajo zaradi svojega pisanja.

Kakšen je položaj PEN-a v Avstraliji?

V Avstraliji smo manj znani kot v Evropi ali Severni Ameriki, ampak se naš vpliv veča. Na novo so reaktivirali center v Perthu, že dlje časa pa delujeta centra v Sydneyju in Melbournu. Vsak center deluje malo drugače od drugih, čeprav smo v rednih stikih.. PEN Sydney se nagiba k formalnim, javnim dogodkom, kjer vodilni pisatelji in govorci govorijo o težavah glede svobode govora. PEN Melbourne je zelo predan raznolikosti in premoščanju razlik med skupnostmi. PEN Perth se močno angažira v azijsko-pacifiškem območju, kar je odsev geografske bližine državam iz te regije.

Tvojo mami, gospo Judith Rodriguez, poznamo kot pomembno članico PEN-a. Kakšna je bila njena vloga v organizaciji?

Kot sem že prej omenila, je bila mami vključena v melbournski center (prej smo živeli v Sydneyju in je bila članica tamkajšnjega centra). Ker je obiskala številne kongrese mednarodnega PEN-a, je sprejela precej funkcij v odborih – bila je članica upravnega odbora, predsednica Odbora za volitve pri mednarodnem PEN-u, nato pa so jo zaradi zaslug za PEN imenovali za podpredsednico.

Bila je izjemna pesnica, nekatere njene pesmi so prevedene tudi v slovenščino. Kako so njene pesmi sprejeli v Avstraliji in drugje po svetu?

V Avstraliji je bila zelo cenjena kot pesnica. Ena od njenih pesmi velja za najbolj vključeno pesem v antologije, številne druge pa so tudi precej znane. Njena poezija je zelo raznolika tako glede oblike kot glede tematike. Zanimale so jo tako domače kot popolnoma politične teme. Njene zadnje knjige pesmi so obravnavale teme, ki so blizu PEN-u. Pisala je o zaprtih in izgnanih pisateljih, o groznih stiskah iskalcev azila in poskusih utišanja beguncev in tistih, ki opazujejo njihovo trpljenje.

Njena poezija je prevedena v številne jezike. Brala jo je v veliko državah. Njene pesmi so se pojavile v seriji knjig, ki so bile na voljo na londonski podzemni železnici. Všeč ji je bila zamisel, da njeno poezijo berejo ljudje, ki se vozijo v službo in domov, še posebej, ker so poezijo brali ljudje, ki je sicer ne bi.

Kako vidiš svojo vlogo v PEN-u v prihodnosti?

V odboru pisateljic bom delovala vsaj do leta 2021, ko mi poteče trenutni mandat. Upam, da bom lahko predstavila rezultate projekta VIDA z vsega sveta. Upam, da bom dvignila zavedanje o drugih težavah, s katerimi se soočajo pisateljice. Govorim o zlobnem trolanju na spletu, o sovražnem govoru, katerega tarče so prepogosto pisateljice. Rada bi podprla pisateljice in jim dala moč za pripovedovanje pomembnih in edinstvenih zgodb.

Kakšna je prihodnost PEN-a?

Žal je glede na razširjenost represivnih političnih režimov in okolja na spletu, kjer se nekateri prepirajo o postfaktičnem svetu in kjer je trolanje in utišanje različnih mnenj v porastu, PEN bolj relevanten in potreben kot kadarkoli prej.

Mislim, da je PEN imenitna platforma, s pomočjo katere svet postaja boljši. Kako lahko nekdo pomaga?

Pridružijo naj se lokalnemu centru, obiskujejo dogodke in pomagajo pri kampanjah, kakršna je na primer pisanje pisem zaprtim pisateljem in vladam. Če imajo finančna sredstva, naj donirajo mednarodnemu PEN-u, da bo lahko nadaljeval s svojimi akcijami za svobodo govora. Lahko tudi promovirajo PEN svojim prijateljem in znancem. Je namreč najstarejša nevladna organizacija na svetu, ki so jo ustanovili pisatelji po svetu in se zoperstavljali sovraštvu in s tem gradili strpnost.

Kaj se mora spremeniti v družbi, da bo postala bolj strpna, spoštljiva, prijazna do različnosti?

Mislim, da moramo znati vljudno poslušati drugo stran. Ne smemo samo sedeti v silosih s tistimi, ki se strinjajo z vsem, kar rečemo. Ko se s kom ne strinjamo, bi se morali pogovarjali o politikah, ne pa napadati ljudi.

PEN se mora boriti prot sovraštvu, ne glede na njegov vzrok. Seveda deljenje zgodb, ki jih pripovedujejo avtorji z različnih koncev sveta, pripomore k večjemu razumevanju med kulturami, spoli in religijami. Zato moramo brati zgodbe iz različnih jezikov in kultur, ki jih prevajamo in promoviramo v svoji kulturi. Branje je širjenje intelektualnih obzorij. Obiskala sem kraje in spoznala ljudi, ki jih brez knjig gotovo ne bi.

Hvala za tvoj čas in pogovor. Želim ti vse najboljše.

Preostali prispevki in literatura na portalu 

VESELI BOMO, ČE SE BOSTE NA PRISPEVEK ODZVALI, GA DELILI ALI KOMENTIRALI TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU: 

Zoe Rodriguez, Neža Vilhelm – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.