Prvo, kar sem zagledal je bila tema. Siva, sivkasta v kar nekaj niansah. Torej, ne povsem črna, vendar prazna, ničesar v njej, ničesar okoli nje, ničesar za njo. Potreboval sem, kar nekaj časa, da sem dokončno in žalostno ugotovil, da je to pravzaprav tudi edino, kar sploh čutim. Preostali kosi mojega obubožanega telesa so bili popolnoma nepomembni, oddaljeni, nedostopni za kakršnekoli zaznave. Ampak v tisto, glavno na meni, v mojo glavo je komajda prišlo nekaj skromnih, nejasnih, svetlobnih občutkov.
Prva ideja je bila dokaj jasna: ubil se bom.
Zakaj bi pa živel, če ničesar ne vidim? Vendar počakaj malo: kaj pa milijoni slepih? Kaj boš z njimi? Vseeno živijo? V bistvu, kaj mene brigajo drugi slepci. Če sem zares takšen, kakršen sem, ne morem tak naprej? Dejansko je bilo celotno moje bitje, ves jaz, tedaj skrčeno v to eno misel. Vendar kako naj se pokončam, ko ničesar ne vidim. Kako naj poiščem kaj ostrega ali kako naj najdem rob prepada, da se vržem, kako naj se dokopljem do kakršnegakoli načrta, ko ničesar ni razen sivine v očeh in praznine v možganih?
Podobno je bilo tudi z vsemi ostalimi vprašanji. Ni bilo odgovora. V glavi je zijala praznina. Ma ne, tega nikakor nisem hotel sprejeti. Poskušal sem si dopovedati, da nekaj vendarle znam, da naj se spomnim nečesa, kar je zelo preprosto, nekaj čisto enostavnega. A nisem vedno predaval na pamet? A nisem pesmi, moje ljube pesmi o ljubezni, deklamiral in deklamiral po cele ure tako, kar iz glave… pa ploskali so mi, mar ne?
Sedaj, skozi to prekleto sivino, ki zlovešče determinira vse moje meje zaznavnega, se približuje nek duh… v beli rjuhi. Neko moje zaostalo slutenje mi hoče dopovedati, da mi nekaj govori, tudi njegov jezik se mi zdi še kar znan. Duh, ki se ga sedaj še kar glasno sliši, vzvišeno, nekako po doktorsko potrjuje, da se z mano ne da komunicirati. Torej to bi lahko bil nek zdravnik v beli halji. Ma ne, ne more biti zdravnik, saj sem zdrav, kaj bo meni … Ma kakšen zdravnik, navaden bedak. Pa to se vendar takoj vidi, to vsak takoj opazi, za to ti ni treba biti pameten, študirati medicino sedem let. In sploh, od kod mi sedaj to, da je on pameten? A ja! Če sem prav razumel je povedal: sem zdravnik, z vami je nemogoče komunicirati… imate koga? Počakaj, počakaj… Jaz sem torej sedaj, kvečjemu »nekaj«, kar ničesar ne vidi, ničesar ne zna, in vse to, kar poskušam boleče sestaviti in potem izustiti nihče ne razume … torej sem nič!
Boli me to, da sem nič! A je kje kdo, ki ga to ne bi bolelo? Pa vendar, če me nekaj boli to pomeni, da so vsaj občutki ostali! Žal samo občutki, najbrž. Dajmo si pomagati, vsaj z njimi. Torej, ta nekdo, ki me nekaj sprašuje, bi mi rad pomagal, ker sam sebi ne morem, išče nekoga, ki bi mu namesto mene vse, kar je potrebno, pojasnil. Seveda! Menim, da sem nekako celo izvlekel iz sebe nekaj glasov, ki naj bi zveneli kakor »zz žž ee naaa«. Komaj, čisto nejasno pa vendar sem nekaj izustil.
»A žena torej? Dobro povejte nam še njeno ime, vsak ga ima, torej tudi vaša žena, mar ne?« Logično, sem si mislil ali pač samo poskušal vzpostaviti nek proces med ostanki pameti v polomljeni glavi. Pa seveda, vsaka žena ima ime … vendar ga ne morem izreči, ne morem se nikakor spomniti … in zakaj mi ne pomagajo. A ni to prav, da ti pomagajo drugi, ko ne zmoreš? Kako sramotno, pa kako to, enostavno vse vem o njej… ali sem bil samo v to prepričan? Sedaj ne morem sestaviti nič pametnega, kar koli, kaj bi vsaj spominjalo na kakšno poved, razumljivo poved. Pa dobro zberi se vendar, ponudi nekaj temu človeku, ki ga imaš trenutno edinega zraven sebe. Kaos. Totalni kaos okoli mene, v meni. Zasije na kratko nek pojem pa ga dolgo ni, pa kakšna beseda lebdi v zraku, ampak se je nikakor ne dotaknem, brezuspešno jo poskušam ujeti. Vendar ime žene enostavno ne obstaja. Daleč si prišel, si mislim, skrij se dobro, takšne sramote ne sme opaziti nihče.
V tem trenutku sem se vidno stresel, ker sem se popolnoma nepričakovano, potopljen v ta prekleti nered zmešanih misli, nekih zelo redkih, bežnih čustev, ki jih celo ne morem izraziti, znašel sredi nekega zelo jasno naslikanega dogajanja. Kako, da imam sedaj sliko z vsemi podrobnostmi pred očmi, ne vidim pa dejansko ničesar?
Naenkrat neka jasna slika, ko sem na seminarju za teoretično jedrsko fiziko, pred vsemi uglednimi univerzitetnimi profesorji, celo par akademikov je tu, in predavam o nekem svojem »odkritju«. Čisto v svojem elementu sem, blestim in celo izvajam prikrito »potegavščino«. Vsakih nekaj minut med predavanjem dopisujem nekakšne cifre, in to z desne proti levi strani na vrh dolge table, kar izziva začudenje, poizvedovanje s čudnimi pogledi, celo dreganje s komolci, ki se ga zelo redko vidi na takšnih resnih predavanjih med tako visoko izobraženo publiko. Predavam o faktorju, ki sem ga » odkril« in ki je povezoval čas, ki ga predvidevamo za računalniško reševanje teoretičnega problema v fiziki s časom, ki ga dejansko porabimo, da pridemo do končne rešitve zastavljenega problema. Na koncu predavanja, praktično v zadnjih sekundah, veliki finale! Na hitro, tokrat pa v pravilnem vrstnem redu z leve proti desni, dodam še: »tri, vejica, štiri ena pet devet dve šest pet tri pet…«. Tako sem dopolnil staro, zelo znano število pi na kakih petdeset decimalk. Ker sem ga napisal na pamet, simultano z resno tematiko predavanja in to od zadaj, je prisililo poslušalce v spontani aplavz. Tudi zelo redko viden na takšnih predavanjih, aplavz, ki je komaj prikril iskreno zavist zaradi jasne demonstracije dobrega spominjan.
A zdaj se ne morem spomniti niti imena svoje žene! Kaj je šele z ostalimi imeni, poznam pa toliko ljudi po celem svetu? Kaj je z mojim znanjem fizike, formul? Se lahko kaj takega zgodi, da dan začneš kot fizik … potem ena sekunda, padec vznak, udarec v glavo in končaš … čisto na tleh?
