/ 

Amonit in tri druge pesmi

Zalka Drglin – Poezija, pesmi, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

Pesmi so izšle tudi v Kraljih ulice.

Zalka Drglin o živalskih motivih in podobah narave v svojih pesmih

Nikakor ne gre za romantično opevanje čudovitosti narave, pač pa za prepoznavanje naše umeščenosti v krogotok časa in kroženje prostora v mikroskopskih bližinah in teleskopskih razsežnostih.

  

*** 

  

Amonit

Uskovnica, zgodnje poletje

   

V skalo vpet obod, tihi dom preplašene živali
ne daje umrljivosti nikakršnih poklonov.
Trpežno ždi z obzorjem na ramenu
v spiralo zvita, vase zroča kača.
Leta so utrip gorovja, ki tiho seda vase,
brezšumna so stoletja, lega zvezdni prah
in spet odide z drugim vetrom.
Smaragdni kuščar ostrmi mimogredoč,
potem zdrsi pogled za dolga tisočletja.

Nekoč pa, ko se s skal cedi življenje rož
in gresta drug za drugim po gorovju
kakor v Orfejevi zgodbi božja posvojenca,
se z njenih las odkrade duh po sveži morski soli,
takrat neznosno v vibi zaboli ‒
milo morje, zgibaj kamnate plasti,
razpri to pest, izpusti me, izpusti …

  

***

  

Glasovi na poti

   

na morje potujem, tam ti bom bliže
trajnica, ki steza veje s celine na otok
pokimam lipi na samostanskem vrtu
kako stanovitno poješ, se ne oziraš na vreme
družica v aprilsko nakodranem jutru
med četrto in peto, ko odhajam na pot

  

***

  

Po sledeh te spoznam

  

Ta angel, ko pride
nad shlajeno ležišče popoldan
nabrat v prgišče okostja sanj
kako se razjoče,
božji,
kako se razjoče.
Vsa težka blazina.
Potem se vrne v bivališče
onkraj vsakega imena.
Ko ležeš in ko rahlo vzdihneš,
se dvigne zlati prah, odtis poljuba
in te žgečka, da svetlo kihneš.
O, kako močno še upaš vanj!

  

***

  

Žrtvovanje

  

Sputnik, zemljina orbita

   

od Zemlje me hočeš pognati? ti, ki stremiš v vesolje, mene, ki iščem vogale in blatne trave, polegle od vonjev. drži me na štirih, in ko ne morem več teči, legam nanjo s trebuhom, polnim gorja.

kličem te po svojem imenu: Lajka. v tvojem največjem strahu ‒ v edinem domu brezdanje sam groza o groza praznine ‒ kličem, da bi me slišal: sopotnik, sirota si kakor jaz: ne izdaj me! sem. prestrašena ližem tvoje premrle roke, neustavljivo drhtijo, ko me pripenjajo v pretesno kletko, vklepa mi dih. zaklepa srce v zloščeno urno.

le nekaj ur še? tu je tako temno tu ni glasov razen žgoče obljube gotove smrti,
ki cvrči vse bliže. ne, pravim, hočem še biti: sem in ti si. glej, skupaj sva.
dovoli, da vstanem, prislonim smrček ob tvojo naglušno školjko, vzdrhteva,
ko se z dlako dotaknem dlačic. diham, diham, šepetam ti: ne morem ne biti.
potapljam rotitev v tvoje zvedave oči. koliko zvezd, ki se prižigajo.
koliko zvezd koliko zvezd na nebu koliko zvezd v tebi govorim ti,
Lajka Lajki, tu notri sem o tu notri, v tvoje prsi sem se zatekla, sirota,
ki te ljubim najbolj od vseh. ne postavljaj mi spomenikov. namero opusti

  

   

Zalka Drglin – Poezija, pesmi, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

drugi prispevki tega avtorja / te avtorice