Potapljanje v jezik je vrsta ljubezenskega odnosa

Zalka Drglin je doktorica ženskih študij in feministične teorije, profesorica pedagogike, magistra sociologije kulture. Deluje kot raziskovalka na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje, pred tem na Pedagoškem inštitutu in Filozofski fakulteti. Raziskuje porodne kulture v Sloveniji in širše, še posebej se osredotoča na babištvo, predporodno varstvo, porod, poporodno obdobje, pravice žensk, obporodne stiske, kot so depresija, soočenje z izgubami in s travmatičnim porodom; koncepte materinstva in vsakdanje prakse, povezane z njimi. Pri Združenju Naravni začetki sodeluje kot ustvarjalka in vodja projektov. V svojem delovanju osvetljujejo potrebe družin v nastajanju in poti za spremembe v obporodni skrbi v Sloveniji, v kateri bosta v središču ženska in njen otrok; pravkar poteka projekt o pravicah žensk pri porodu. Kot svetovalko jo poznajo matere, ki so izkusile duševno stisko v nosečnosti in po porodu. Je predavateljica, avtorica in urednica znanstvenih in strokovnih prispevkov in publikacij, soavtorica dve dokumentarnih filmov; in pesnica. Leta 2019 je pri založbi KUD AAC Zrakogled izšla njena do sedaj edina pesniška zbirka Amonit.

***

Od kod naslov (in pesem) Amonit?

  
V amonitih, ki so živeli 300 milijonov let pred nami, pravzaprav v njihovih domovanjih, ki so se v okamninah ohranila v obliki rebrastih spiral, ki spominjajo na polžje hišice, čaka na nas lepota sveta: v otroštvu sem si enega izprosila za darilo na razstavi mineralov in fosilov v Tržiču, čuvala sem ga kot zaklad. Saj to tudi je; še danes ga imam in tako kot takrat se ne neham čuditi: taka mirna skladnost in hkrati vrtinčenje navznoter in navzven, odvisno od tega, kako in kaj vidiš. Kasneje me je navdušilo spoznanje, da je v njem skrita Fibonaccijeva spirala, harmonija, ki je res zlata, kot je zlati rez; če dobro pomislim, sploh ni skrita , ampak je vsem na (p)ogled. In lastnost spirale je, da se v našem notranjem pogledu zmore odvijati ali zavijati v neskončnost, do vsemirja ali k točki izničenja. Sliši se malce vrtoglavo, kot morda tudi je naše življenje, nenehno gibanje, v zavojih dvojne vijačnice DNK in v sukanju vesolja. Venomer znova smo pred izzivom iskanja ravnovesja, in vzpostavljanja odnosa do preteklega in prihodnega, do presežnega in tistega, hm, temnega, bolečega, tesnobnega. Lahko smo v pogovoru – v izmenjevanju – in prav v tej odprtosti do vsega bivajočega je možno tudi (za)slišati obet in obljubo, je mogoče znova in znova najti mesto zaupanja. Ne, ne, ne gre zlahka. Mislim, da imamo veliko dela s tem, da luščimo nanose, ki stopajo med našo – rekla bi celo vrojeno – zmožnost povezovanja in vse druge, vse drugo; in hkrati s tem, da jasnimo svoj pogled, torej sebe, ki to počnemo.

V pesmi Amonit – ki je že kar v zrelih letih, saj je nastala pred mojo uradnim prehodom v odraslost, dokončno pa se je oblikovala nekoliko kasneje, takrat, ko sem na Nanosu videla smaragdnega kuščarja in je ta vstopil vanjo – no, v tej pesmi se srečajo elementi, ki so za mojo poezijo bistveni: življenje, ki vztraja, in kako to počne; želja, ki se ne neha, in vseobsežnost vsega, kar biva. Polnost, gostota bivanja je zame tako temeljna izkušnja, da lahko – kadar lahko –, stopim v ta prostor, kjer zame vse govori … Zajemam iz vsega tega; a o tem »lahko« bova še govorili kasneje.

Nikakor ne gre za romantično opevanje čudovitosti narave, pač pa za prepoznavanje naše umeščenosti v krogotok časa in kroženje prostora v mikroskopskih bližinah in teleskopskih razsežnostih. Milijon let je za našo človeško dobo nepredstavljiva oddaljenost, a vendarle je fosil z nami, v naši roki ali na obesku. In skupaj z njim vse, kar je bilo vmes, geološki vek z mnogoterimi bitji … In veliko lahko pove, če mu pozorno prisluhnemo. Amonit ni (zgolj) simbol ali primera, on je bil in je, tu v obliki pesmi in pesniški zbirki, utelešeno in spremenjeno življenje. Hrepenenje po njegovem uresničevanju ni zapisano le slikah ali stavbah, delih človeških rok in duha, pač pa tudi v sedimentnih kamninah in vonju po soli … po morju, iz katerega smo menda izšli. Ta neizmerljivost bivanja je tako mogočna, tako silna, da je morda poezija tista pretočna posoda, ki ji za hip ali dva posodi obliko in mero. Da bi v novem hipu bila spet presenetila in nas napotila k čudenju. In morda k novim pesmim …

In če še malo raziskujemo, potem ko je naslov zbirke že bil izbran: beseda amonit je povezana tudi s poimenovanjem tistega »nevidnega«, z bogom zraka v staroegipčanski mitologiji, s stvarnikom duše in sončnim bogom, Amon-Rajem, in ljubeznijo, nitjo, ki veže vse z vsem. Zrak in njegovo gibanje, veter, ki veje skozi to knjigo o ljubezni v svojih številnih oblikah.

Kje ob vsem raziskovalnem in svetovalnem delu najdeš čas in mir za pisanje?

Če se posvetim tvojemu vprašanju o času za ustvarjanje najprej z vidika osebnih življenjskih okoliščin in posvetim v ustvarjalni prostor: kako skopo je odmerjen, je znano vsaki ženski, ki živi samostojno materinstvo, skrbi za vire ekonomskega preživetja, se umešča v znanstveno sfero, je razpeta med strokovno in pedagoško delo – za mano ni stal noben uspešen moški, če se malo pošalim, – ob tem pa v vsakdanu odmeriti čas za posvečanje svetovalnemu delu ženskam v duševnih stiskah in za aktivno sodelovanje pri nevladni organizaciji. V potrebi po osredotočenosti in tišini, ki ju je bilo treba v družinskem in delovnem življenju varovati kot posebno dobrino, sem se naučila svojo »lastno sobo«, o kateri kot o nujnem pogoju za avtonomno žensko ustvarjalnost tako prepričljivo govori V. Woolf, ustvarjati tako rekoč povsod, čeprav pogosto zgolj v obliki psihičnega prostora v trenutkih prehajanja od ene naloge k drugi; pogosto na poti.

Pomembni pa so tudi notranji razlogi, da moja poezija dolgo nastaja: nosečnost za to prvo zbirko Amonit je terjala potrpežljivost in predvsem obnavljanje zaupanja v zmožnost, da moj jezik zmore ponesti čez. To, da svet govori, sem vedela že, odkar se zavedam; da pišem (jaz) to govorjenje, je zame prvenstveno odgovornost, ki terja svoj čas, ki ga ne odmerjata ne biološka ura ne koledar. A seveda, pisanje je tudi radost v igri, prisluškovane zvenenju in občutenju ritma, potapljanje v jezik, in stapljanje z živo govorico; kot vsako ustvarjanje, je vrsta ljubezenskega odnosa: terja zaupanje, prepuščanje nedoločnosti, predajanje brez zadržkov in preračunljivosti ter pri tem spoštovanje najbolj notranjih pravil. Vse to ne bi bilo mogoče brez številnih, ki so slovenščino govorili, pisali in s tem sooblikovali, jo prinesli do sem, in s tem prenesli pa tudi pomene, misli in smisle. Sem hvaležna spraševalka Frana, je moje dragoceno posvetovalno telo.

Hm, če bi lahko izbirala, bi še veliko bolj gojila notranji posluh, pa sem že tako ali tako občutljiva. To slednje kar pogosto očitajo otrokom, sploh tistim, ki so malce bolj introvertirani ali pa so, če lahko povem z besedami neke svoje pesmi bolj narahlo nasnuti, bolj pretočni in manj odporni na udarce. No, kot bi bil malo podoben psu, ki ima več-tisočkrat pomnožen voh v primerjavi s človekovim, le da tu govorimo o nekakšnem tankem sluhu, o doživljanju, ki je okrepljeno, torej tudi bolj boleče. Sporočila starejših razumeš v smislu, da s teboj ni nekaj v redu in da se moraš spremeniti, si ustvariti trdnejšo kožo. Žal so to mnogi primorani storiti. Mislim, da sem se tega uspela vsaj delno ubraniti, se nekoliko izogniti pastem uklanjanja pričakovanjem drugih, in sem v tem pogledu manj prilagojena, ali morda »ne-ustrojena« 😀, hkrati pa to tudi pomeni, da se gibljem v prostoru svobode, kjer je veliko vprašanj in preizpraševanj, in nobene vnaprejšnje gotovosti. Venomer jo kaj ogroža, pa kljub temu ostaja, morda se je ustalila pri meni prav zaradi moje potrpežljivosti, ki korenini v neki življenjski upornosti.

Zame ni vprašanje, ali pisati … Ja, ostaja pa, kdaj? In še več, kako si zagotoviti tisti mir, mirno osredotočenost, kot pri opazovanju igre psov? Ko so bili otroci majhni: zjutraj, ko so še spali. Gojenje upanja, da pride tisti čas. Vam kar povem: ne pride, če si ga zavestno ne določiš. In večna materinska dilema: smem zdaj ali pa me nekdo potrebuje? In ko si vzameš to, kar potrebuješ, še vedno ni nobenega zagotovila, kar biti moraš tam v negotovosti ustvarjanja in si sproti vlivati poguma. In kar naprej prekinitve …

Drugače pa je danes, ko so otroci odrasli. Največkrat slišim verze v gibanju; pomemben je ritem hoje in včasih tempo tekaških korakov. In dež! Brodenje navzgor po reki – tega še ne znam prav povedati – je blizu načinu, kako pesem je, kako začne bivati.

Vsekakor pa tok teče kar naprej: največkrat je za zapisovanje čas v obdobju, ki ga imenujemo počitnice: čas za potopitev v ta tok, to me vznemirja, kdaj bo, kdaj bo?
Še izvedbena podrobnost, če koga zanima: vedno naprej zapisujem zelo mehkim svinčnikom ali nalivnim peresom, na vsakršne možne lističe in v beležke. Nikoli nisem dokončno osvojila lepe navade, da popišeš zvezek od začetka do konca. Šele nato gredo zapisi v računalnik; ko jih prikličem na zaslon, je to neko novo stanje, kot takrat, ko prvič pospremiš otroka v vrtec; naredil je korak v svet. In upaš, da si mu dal dovoljšno popotnico, in da bo zmogel.

Pozornost, ki jo moram deliti z nepotrebnimi, neumnimi banalnostmi, ki nas vse po vrsti zelo nadlegujejo, me pa jezi, tako kot številne. Najbolj so zagatni papirji in obrazci, tabele in seznami, urejanje tega ali onega postopka, ti kradljivci časa! Nikakor pa seveda ne smem preveč popuščati praktičnemu umu, ki bi me hotel zvabiti v kaj »koristnega«. Saj veste, še vedno neka skušnjava: ali ni prekrasno, če nekaj oprijemljivega postoriš, na primer, nekaj spečeš? Potrebujem zunanjo in tudi notranjo odvezo od nalog in zadolžitev, ki kar naprej vztrajajo: moraš, zdaj, takoj, nujno je, in tistih bolj subtilnih, ki čvrsteje primejo, ki zagrabijo od znotraj: potrebujem/o te! Pogosto si čas za ustvarjanje jemljem na račun druženja. To mi ni všeč, ampak saj mi marsikaj ni.

Zelo rada se posvečam znanstvenemu in strokovnemu delu, v meni ostaja nikoli do konca potešena radovednost kot pri otroku – preden prispejo naročene nove knjige, me preveva veselo pričakovanje, že naprej navdušena nad tem, kar mora priti. In izjemno rada imam ta proces, ta vedno znova posebni odnos, ki nastane pri svetovalnem delu, in trenutke, ko se vozli problemov začno razpletati …

Za pesnjenje potrebujem mir in tišino, kar seveda ni nič novega, v vsakem ustvarjalnem procesu je nujno tisto potrpežljivo prisluškovanje, in omogoča ga predvsem notranja tišina. Ker drugače ne vem, kako in kje odpreti, da bo govorilo iz mene, no, natančneje, da bo to, kar se ima izreči, govorilo skozi mene. In to je še vedno najdragocenejše, na kar se moram večkrat spomniti; včasih kar opomniti. Veliko bi mi pomenilo, da si ti svetovi ne bili konkurenca.

Zdi se, da v veliko pesmih bivaš v lepem, med lepimi ljudmi in v lepih krajih. Kdo si, kje so, ki te spodbujajo k pisanju?

O, to vprašanje je pa pravi balzam. Živim v svetu, ki je v marsičem grozovit, in čisto zares bi v vsakem trenutku našla tisoče razlogov za skrb, ogorčenost, jezo, prizadetost … Nikakor ne zapiram oči pred to resničnostjo, ki ima moč udarca v pleksus, v sam živčni pletež; in prav zato hočem dati mesto lepoti, jo plašno, kakor včasih tudi je, privabiti, da se vsaj malce pokaže, zablešči, odstre … Kajti ko gre mimo, nas presune, in nikoli nismo več isti. Veliko upanje imam: da v resnici lepo ni mimobežnica, pač pa ima lastnosti tangente, ali morda žarka, ki ob srečanju osvetli drugega in ga malce spremeni, ob tem pa je tudi sam spremenjen. Vsekakor sem se pogosto počutila kot obstranka, pogosto v nestrinjanju, v zgroženosti, in še posebej kot otrok v nemoči v soočanju s trpljenjem drugih. In venomer v neposrednem stiku z naravo, malo ali veliko, v vseh mnogoterih oblikah zame živo, živo prisotno. To so ključna vprašanja: kako iz položaja, ko si ob strani, ko vidiš vedno nekoliko pod drugačnim kotom, izrekati oboje, torej celoto; ali celo, kako pokazati to vedno znova pretresljivo pojavnost, kaos in višji red, umerjenost, mir in nemir …

Eden od virov mojega pesnjenja je vztrajna, stanovitna potreba po prevajanju, pa kar se da natančnem izrekanju tistega, kar me v temelju zadeva. Mar ni tako, da se v nas premaknejo skladi, če s čelom trčimo na nasilje, ali se tak vzgib vzbudi v nas samih; da vzdrhtimo ob pogledu na lepoto; da nas stisne v prsih, če se soočamo s krivico pred nami; da nas pretrese od doživetja ljubezni? Tisto začetno, kar bi morebiti lahko bilo neko občutje, doživetje, misel, uvid, skrbno presnavljam in skušam ohranjati … To pomeni pripravljenost, da z notranjim tipalom zaznavaš, čutiš, doživljaš in premišljuješ ter tehtaš tudi najmanjše tresljaje v svetu in sebi, nato pa se morda zgodi, če ti je dano, dar pesmi. Ah, pretresi, seveda, ne le tresljaji!

»Mene« in »jaz« je tu brati z majhno začetnico. Kaj bi me moglo bolj vzradostiti kot slutnja, da sem za neki trenutek na obe strani prevodna kot polpropustna membrana? Tudi ne gre za izničenje same sebe, pač pa za priklicevanje prehodov navznoter in navzven, in pričakovanje, ali gojenje upanja, da vztrajen glas nekje, pri nekom odzvanja.

Potem pa kot udarec v trebuh pride pesemSofija iz Mostarja. Zakaj ravno Srebrenica? Misliš, da pesniki morajo pričevati o tako hudih dogodkih?

Ne vem, ali sploh lahko govorimo o tem, kaj bi pesniki morali … Mislim, da pravzaprav ne morejo, da ne bi pričevali, vsaj kakor jaz razumem vlogo pesnjenja. Pričevanja, seveda, in upam, da tudi še odpiranje za poglede, ki snubijo in vabijo in presenetijo in včasih pozivajo k prepoznavi, postanku, premisleku, ali k pogledu proč od utrjene poti in navajenosti, morda k premiku v notranjosti, k novi harmoniji.
Ja, ker nas zadeva vse, mene je zadelo … In me še vedno zadeva; mislim, da je moja ključna tema: ob vseprisotnosti zla, namerno prizadejane bolečine – kako vztrajati, da ne kloneš pod to gromozansko težo?

Sofija v Mostarju je sleherni človek, ki ga grozovita natezalnica vojne razpne med dve nemogoči izbiri, ga prisili v odločitev in mu, nedolžnemu, naloži dušeče breme krivde. Srebrenica je tudi vedno naša skupna bolečina, in moja osebno, kot v odraščanju komaj nakazana, nikoli na glas izrečena pripoved o medvojnih in povojnih pobojih, prekopih in grobiščih na Slovenskem, ki je mojo zaupljivost načela kot z rezilom. To je tudi zelo osebna pesem o nuji in zavezi vztrajanja v ljubezni kljub trpljenju in smrti, in (o)lajšanju, ki ga prinese pozaba in bolečini pokopanega spomina, ki ga (še) ni mogoče pripeljati k pomiritvi. Je pesem na ravni intimnega doživljanja ljubezenske vezi in njene razveze, pa hkrati pesem o mlinu vojne in njegovem strašnem hrumu. Zame je izrednega pomena, kako, če lahko, povežem osebno in širše, kulturno, družbeno, aktualno. Znam pisati zelo osebno, a meja do solipsističnega samoopazovanja in izrekanja same sebe ali celo razkazovanja je tanka, prav tako pa mi ni blizu objektiviziranje zunanjih pojavov, kot da se me ne tičejo; nič od tega mi ne zadošča. Usmerjam se tja, kjer eno zrcali drugo, kjer eno spregovarja o drugem, brez prisile, brez rokohitrstva in umetnij. Moje pesmi so v tem smislu skrajno realistične, niti malo ni izmišljenega ali priklicanega od zunaj, zaradi hotenja, narediti pesem. Veščina pisanja bi mi to omogočila, a zavračam igračkanje. Čeprav upam, da zvenijo lahkotno in naravno, zahtevajo od mene potrpežljivo in bolj ali manj zavestno čakanje, da se prečistijo. Poezijo jemljem skrajno resno, in vsaka od pesmi, četudi kdaj napisana na prvi dih, po navdihu, je na koncu plod filigranskega dela, ki ni nujno tudi vidno; še celo upam, da ni: morda bodo o tem kaj rekli bralci in bralke. Toliko časa opazujem, kar je v zametku, v sliki ali besedi, da se prizor ustvari kot hologram – a seveda več kot le posnetek, bivati mora v vsej svoji resničnosti –, pred mojimi očmi, ki zrejo navznoter, in potem ga besede v kar se da natančni sopostavitvi, ritmu, zvenu in zvoku izoblikujejo v tisto, kar nekdo bere ali sliši kot pesem. Včasih pesem zagledam kot vodni tisk na gladini papirja.

Pesnenje je zame morda celo način preživetja – ni mi vedno lahko s sabo, in ni (mi) (nam) lahko danes biti – je iskanje pravih vprašanj in prisluškovanje odgovorom, je potreba po pogovoru. V tem slednjem: v govoru o tem, kar presega na samega sebe nanašajoče se interese posameznika, je pesništvo danes še posebej noseče, s slutnjo pomenov, presežnega, povezovalnega.

Kakšni ljudje smo danes? Smo drug do drugega človeški? Kako vidiš našo družbo v današnjem času, v današnjih razmerah?

Kar nastaja zdaj, so pesmi o tem, kako smo (lahko) ljudje, na kakšne načine (vse) smo ljudje. To je zame tako pomembno, da se zdi, kot da govorim o enem samem zagonetnem vprašanju in mukotrpnemu iskanju odgovorov, ki nikoli niso dokončni. Nedvomno smo precej zabredli, toliko krivic in gorja nas dohiteva v novicah, in celo prehiteva našo pripravljenost soočanja, da so nekateri razvili imunost in se ne morejo več sočutno odzivati. Vseprežemajoča kriza nas toliko bolj odkrito, celo zelo ostro nagovarja k odločitvam, kako naj ravnamo. Kot posameznice in posamezniki imamo možnost izbire vsakič in v vsaki situaciji znova, in spet in spet lahko naravnamo svojo smer; vedno gre za osebno izbiro. Za to pa potrebujemo zmožnost lastne presoje in posluh za sebe in drugega ter prostor vmes. In zato potrebujemo pogovore, v katerih izmenjujemo in preverjamo, spreminjamo in soustvarjamo. Poglobljeni pogovori pomenijo zmožnost poslušanja in sprejemanja drugega, njegovega pogleda in njegovih ranljivosti, in to z obeh strani. In če bomo zmogli gojiti dialog, imamo še možnosti. Strokovno se posvečam porodu: če pomislimo na otroka, ki se ta hip rojeva in je tako zelo odvisen od tega, kdo ga bo sprejel: mar si ne želimo, da bi zmogli upravičiti njegovo brezpogojno zaupanje, da prihaja v svet, kjer bo lahko rasel in se razvijal. Za vsakega izmed nas in za vse skupaj je pomembno, da bi našli in utrdili temelje, na katerih je to zaupanje mogoče obnavljati.

Dotakniti se moram tudi tvojih pesmi o živalih. Lahko poveš več o svojem odnosu do živali in o odnosu družbe do živali?

Dobro je premisliti, kaj pomeni različnost med ljudmi, pa tudi pomisliti na vso pestrost med vrstami in posameznimi živalmi iste vrste. Prepričana sem, da je k temeljni zavezi, da drugemu ne storimo ničesar takega, kar ne bi hoteli, da drugi stori nam, dobro dodati še nekaj zelo pomembnega: ne predpostavljaj, da že vnaprej veš, kaj je dobro za drugega. Kajti ta drugačni D/drugi je morebiti od tebe tako različen, da tisto, kar je dobro zate, zanj morda ni. To, kaj je resnično v dobrobit/i drugega, se izkaže in pokaže šele skozi medsebojno spoznavanje.

Prepoznanje živali kot čutečih bitij nam služi kot humus za prizadevanja, da bi jih vsaj do določene mere začutili in razumeli. Od tu dalje je mogoče spreminjati katastrofalen odnos, ki prevladuje v svetu, do vseh tistih, ki so druge vrste, ali iz drugih vrst. Tako zrase spoštovanje razlik. Odvzemanje svobode, vsesplošna uporaba živali, zloraba za zabavo in gojenje za zakol, posredno in neposredno trpinčenje divjih in udomačenih živali … Trpljenje, ki ga živalim povzroča človek, je žal še vedno tako samoumevno, da prepogosto ostaja prezrto in neslišano, pa je vendarle nezaslišano in nepopisno. V mojem pisanju pogosto spregovori, tej tematiki dajem veliko prostora, v živo me zadeva; z njo živim, odkar pomnim … Glede tega sem sogovornika našla v Cankarju. Najprej, spomnim se, da smo se nekje na začetku osnovne šole morali naučiti na pamet odlomek iz Enajste šole po mostom: »Ob vročih poletnih dneh, ko Močilnik usahne, ko je temno Retovje skoraj prazno in ko mila zelena Ljubija sanja svoje tihe sanje globoko pod vrbami, upade Ljubljanica za cel seženj in ošabna Vrhničanka je samo še potok. Ves levi del struge je sam bel prod, od sonca spaljen.« Ti kraji krog Vrhnike so mi dokaj domači, srečanja z njegovo besedo sem doživljala kot osebni nagovor in dovoljenje, da čutiš in misliš po svoje, čeprav si še nedorasel, to je bil eden od mojih pomembnih vstopov v literaturo. In potem odkritje: v njegovih črticah o živalih Iz tujega življenja so se mi pokazala stopinje, ki so mi pomagale dalje: tod je že nekdo hodil! In kako natančno, občutljivo! V črticah zapiše: »Prekletstvo je nad človekom. Kadarkoli poseže samovoljno v življenje, ki ni njegovo, mu je hudodelska roka do komolca krvava.« Ta zbirka je izjemno aktualna tudi danes, na to pisanje se še vedno prav telesno odzivam.

Če se za hip vrnemo v šolo. Učenje besedil na izust mi nikoli ni bilo odveč, nasprotno. A o tem, kako pomembna ti je literatura, ni bilo pametno preveč govoriti zaradi čudnega, dvoumnega ozračja v odnosu do umetnosti, še posebej do pesnikov: na eni strani pretirano povzdigovanje, ki je pri nekaterih vzbujalo odpor, na drugi strani pa podcenjevanje v krilaticah, na primer »bomo že nekaj spesnili«. Tak čudni skupek sporočil je moč preseči v živem, odprtem podajanju, in mislim, da je med nami veliko pedagogov, ki se močno zavedajo odgovornosti do mladih glede približevanja besedne umetnosti. Vsak izmed nas je izkusil, kaj pomeni, če te uči nekdo, ki izkazuje dobro poznavanje tematike, pri tem pa mu žarijo oči.

Da nadaljujeva o živalskem vprašanju. No, saj smo tudi ljudje del živalskega kraljestva 😀, ki je zdaj zaradi človekovih posegov že precej obubožano. Določenih lastnosti so omogočile, da smo kot vrsta nadvladali druge in jim strašansko omejili življenjski prostor, ga spremenili in marsikatere podjarmili, zato je skrajni čas, da sprejmemo odgovornost ter ustrezno spremenimo svoje ravnanje; ni malo takih, ki delujejo na tem področju. Noben napor ne bi smel biti prevelik, da se odnos do živali spremeni, ni malo takih, ki delujejo na tem področju. Najprej zaradi dobrobiti živali samih; žival rada živi, taka kot je. In če pogledamo iz perspektivne človeške vrste: razvojna psihologija nas uči, da šele v odnosih z drugimi postajamo zares ljudje. Podobno nas odnos z ne-človeškimi bitji vabi k temu, da še bolj polno razvijemo našo človečnost, vključno z zmožnostjo sočustvovanja.

Naša posvojena travmirana psička me je v času, ko je bila mladiček, spremljala na svetovalne pogovore – že sama prisotnost previdne živalce je dodajala nekaj, čemur bi lahko rekli čisto pričevanje o volji po preživetju in vztrajanju. Tisto, kar pomaga sodobnemu – tako pogosto tesnobnemu in depresivnemu – posamezniku v kaosu hiper-civiliziranega sveta najti novo ravnovesje, ni konzumiranje umetnosti in bildanje telesa, pač pa popotovanja k naravi, ki je (še) vedno polna presenetljivih in čudežnih pojavov ter odprto raziskovanje dosežkov človekovega duha. Za to potrebujemo dve vrsti bukvarn: takih z drevesi in onih s knjigami.