17. decembra 2024 je Ana Schnabl na portalu Literatura objavila kolumno z naslovom Zakaj ne pišem kritik, v kateri me kot eno od kritičark_kov, za katere trdi, da za nas vsakdo ve, kaj nam bo »zadogajalo« (in kaj ne), uvrsti med Bogataja in Kureta (nadaljuje pa z Rusom in Šoster); med »daddyja« slovenske kritike in trenutno enega najbolj cenjenih slovenskih kritikov generacije, ki ji pripadam tudi sama.
Poklicna deformacija je, da skoraj ničesar več – v tekstih – ne jemljem kot naključnosti; čeprav mogoče to v bistvu so. Schnabl v svoji kolumni med drugim piše tudi o tem, da se skozi naše opuse razkrivajo naši »srčki«; ideologije, za katerimi stojimo, naše preference in naši užitki. Zatrjuje, da iz njenih tekstov česa takega ni mogoče razbrati – jaz pa bi rad:a trdil:a obratno: da je to mogoče razbrati iz vsakega teksta.
Tudi iz česa tako na videz naključnega, kot je izbor priimkov kritičark_jev, za katere vemo, kaj bodo napisale_i in kaj jim bo zadogajalo; če dobro poznamo neki kulturni prostor, lahko iz takega nabora sklepamo na medije, ki jih pišoča oseba bere, na generacijo kritičark_jev, ki ji sledi (z izjemo Bogataja pripadamo druge osebe bolj ali manj isti, če hočete milenijski, generaciji), morda tudi neke osebne preference v izboru – vidimo, da nekatera imena v njem manjkajo, četudi ustrezajo opredelitvi, da pišejo tako, da se skozi njihove tekste razkriva »njihov srček« ipd.
Zase trdi, da se njen srček skozi njene tekste ne razkriva, češ da se je kritike trudila pisati objektivno, po drugi strani pa, paradoksalno, trdi, da ne želi več pisati neosebnih, kvaziobjektivnih tekstov.
Ampak če se v mojem opusu – in opusih ostalih navedenih – razkrivajo »naši srčki«, mar res pišemo s tendenco po objektivnosti? Pišemo neosebno? Pišemo tako, da ni jasno ali so se nas knjige dotaknile, kam so nas zbodle in podobno?
Mislim, da tukaj prihaja do določene zmote, namreč; če se v naših opusih razkrivajo naši »srčki«, mislim, da se razkrivamo skoznje kot ljudje, razkrivajo se torej tudi mesta naših subjektivnosti; moj pogled na vprašanje subjektivnosti pri pisanju – ali čemerkoli drugem – se je skozi leta precej spreminjal.
Prvo, kar mi zdaj prihaja na misel je tista desetletja stara ugotovitev, da opazovalka_ec vpliva na odvijanje v eksperimentu celo, če govorimo o fotonih, ki potujejo skozi reže in ustvarjajo svetlobni vzorec na steni onkraj režaste pregrade.
Reči hočem: nemogoče je, da ne bi bitje, ki ga opredeljuje subjektivnost njegovega organizma – ki je subjektiven organizem – pisalo subjektivno; celo najbolj rigorozno zastavljene naravoslovne študije poznajo problem pristranskosti, pomanjkljivosti v metodologiji, vplivov ideoloških ozadij raziskovalk_cev; kako bi ne bil tekst, ki ga napiše ena oseba o leposlovnem besedilu, torej besedilu, ki ima, ne glede na svojo (ne)kompleksnost ali literarno (ne)dovršenost, na zgoščenem mestu (podobno kot tudi znanstveni eksperiment, čeprav to mogoče ni tako samoumevno razvidno na prvi pogled) številne vstopne točke, motive, teme, reči, ki lahko nagovarjajo, ki jih beroča oseba lahko zazna ali pa gre mimo njih – gotovo odvisno tudi od njenega subjektivnega izkustva (in, jasno, izraženosti nekih tem, motivov itd. v samem delu)?
Schnabl se sprašuje, kaj če bi rada pisala kritike samo kot ona sama, ne kot posredovalka obče resnice – ampak sama se sprašujem, kdo od nas, omenjenih, piše s pozicije posredovalke_ca obče resnice in ali si kdorkoli domišlja, da je mogoče, da pišemo kako drugače, kot me_i same_i.
Tukaj morda prihaja do še enega pomembnega vprašanja, ki ga poznamo iz slovenskega kulturnega dialoga o kritiki; kaj pomeni, ko rečemo, da pišemo, kot me_i same_i. Kaj v to zajemamo? Pravzaprav se zdi neke vrste oksimoron; da bi bilo mogoče, da pišem kot karkoli drugega kot jaz sam:a, ker sem samo jaz sam:a, ampak naslednje vprašanje, ki se tukaj pojavi je, kaj pomeni »jaz«, kaj ga konstituira; mar ni del mojega jaza vsaka knjiga, ki sem jo prebral:a tekom življenja, najsibo teoretska ali pač ne? Vsako predavanje na YouTube-u ki sem ga pogledal:a in od katerega sem si zapomnil:a točno določene dele – in druge pozabil:a? Mar ni del mene tudi to, kaj sem zjutraj jedla ali s kakšno silo sem se trudila obrnit zatikajočo ključavnico na poštnem nabiralniku?
Sam:a jaz vse bolj razumevam – in to definitivno je subjektivna refleksija – kot zgošček vseh dogodkov, akcij, relacij, situacij, poznanstev, vednosti, hrane, bakterij, ki jih imam v črevesju, vsega, vsega, s čimer prihajam v stik; ta jaz se mi vse bolj zdi kot zgošček zavesti, ki se je zgostila v mojem organizmu na specifičen in samo njej lasten način.
Bolj zanimivo vprašanje kot kaj če bi pisal:a samo kot jaz, se mi zdi vprašanje, s katerimi deli sebe želim pisati o leposlovju – ali pisati leposlovje ali pisati neleposlovje ali početi karkoli drugega in zakaj želim to početi na takšen način.
Moj odgovor na vprašanje zakaj pišem kritike sami sebi je dolgo časa bil, ker me živo zanima vse, kar izhaja v slovenskem literarnem prostoru, ker čutim strast, ko razbiram idejne, čustvene, politične, estetske … tokove, ki vznikajo zdaj in bodo poniknili – in poniknejo – če jih ne nekdo vzame v roke, če ne vstopamo v dialog z njimi. S knjigami. S filmi. Z idejami. Z razstavami. Festivali.
Potem je ta krajina postala zame manj vznemirljiva. Začela se mi je zdet predvidljiva – mogoče v približno istem času, kot so moja mnenja postala predvidljiva. Občutek sem imel:a, da preredko najdem v njej kaj, kar me preseneti – in jaz sem, najbrž, nehal:a presenečat s svojimi odzivi. Grozno. V bistvu se, s svojim emocionalnim delom, nad tem zgrozim. Zakaj sem takrat pisal:a kritike? Pisal:a sem jih malo. Ampak kolikor sem jih, sem jih za preživetje. Da sem ohranil:a status kulturnice s plačanimi socialnimi prispevki, ker je kritiški poklic deficitaren.
To so bili teksti, ko se ni videl »moj srček«; videlo se je moje idejno ozadje. In najbrž moja emocionalna medlost.
Ampak še vedno so bili to moji teksti. Moja medlost. Moj občutek izgubljenosti na tej sceni. S temi teksti. S to ponovljivostjo.
Zakaj kritike pišem zdaj?
Zadnje leto in pol – morda dve – pretežno pišem o knjigah svojih pisateljskih kolegic. S tem ne mislim naše intimne ali prijateljske bližine – mislim delavsko in spolno bližino; dve kategoriji, v katerih smo depriviligiran:e. Ali mislim, da moji kolegi niso? Ne. Z delavskega vidika je založništvo kot panoga, ki se ukvarja s knjigo z vsemi svojimi deležnicami_ki depriviligirana in moji ustvarjalski kolegi so prekarni delavci, ki se lotevajo družbeno vse bolj izginjajočega, s tem pa v bistvu pogumnega početja, ko ustvarjajo svoja dela. Ampak moje kolegice imajo še en dodaten faktor, ki jih potiska na margino. Moje kolegice_i, ki pripadajo kvir skupini, imajo še eno obremenitev, kolegi_ce, ki so priseljenke_ci tudi; zato se trudim, da bi ne samo teoretiziral:a, ampak tudi dejansko stopala v dialog in dajala prostor tem književnostim napram kakšnim, ki jih vidim kot manj depriviligirane; seveda se včasih še vedno smiselno odločim, da kakšne okoliščine pretehtajo nad spolom – ki je, žal, pri nas še vedno pomemben dejavnik glede za književnico_ka pomembnih reči, kot so umestitev v kurikulume ali prevajanje v tuje jezike – ampak pretežno se mi zdi, da lahko zajamem veliko kategorij, tudi če ostajam zvesta feministično-kvir poziciji; tako sem recimo nedavno pisala o knjigi pisateljske kolegice mlajše generacije, ki je prekarka in obenem tudi prihaja iz priseljenske družine. Pogosto ni treba zares izbirati moških kolegov, da pridem tudi do drugih manjšinskih perspektiv.
Če opisano ni subjektivna poteza par excellence, ne vem, kaj je.
Je pa to moja emocionalna, politična in literarna izbira – vsaj trenutno.
Reči hočem, da se subjektivnost nenehno odraža v naših dejanjih, izbirah in tudi tekstih.
Sprašujem se, recimo, zakaj ne bi kolegica Schnabl, zares začela pisat tekstov o tujih knjigah, ki so doživljajske narave, ki imajo poudarek na njenih emocijah (kolegico jemljem kot primer: zakaj tega ne bi počela katerakoli oseba, ki piše o literaturi?), na njenih zasebnih kontekstih branja knjige; morda pa ni nepomembno, da povemo kdaj v kritikah tudi reči kot mi jih je povedal neki kritiški kolega o branju neke knjige: »veš, takrat sem bil res down,« in knjiga je, po njegovih besedah, stopila v stik s tem njegovim stanjem; vedno stopi, vsaka knjiga ali vsebina.
In navsezadnje dejansko tako nastajajo influenserska branja: brez literarnovednega okvira, s poudarkom na osebnem.
Morda pa potrebujemo take kritike – in ne zaustavitev pred vprašanjem »kaj pa če?«. Mislim, da lahko – subjektivno – trdim, da bi bilo to dobrodošlo. Zanimalo me bi, kaj se zgodi z osebo, ki ima literarnovedno znanje, ko preuči svoj odnos s tem, kako je knjiga reagirala z njenim »up«, »down« ali »mnjeh« ali »juhu«. (Ali čimerkoli že.)
Mogoče bom to začel:a uporabljat v svojih tekstih.
In zakaj pišem ta tekst?
Zato, ker me je Anin tekst nagovoril. Ker mi je bilo boleče prebrat, da se skozi moj opus vidi moje »srčece« in se potem vprašat – no, ampak a se res ali pa mi kolegica sporoča, da v bistvu ne pišem zares s srcem. Da mogoče rabim odgovorit sama sebi na vprašanje zakaj pa res pišem kritike?
Rad:a bi kolegici rekla tudi hvala, da je napisala ta tekst, ker mislim, da sem se ob njem od tiste odločitve, da pokrivam predvsem ženske avtorice, prvič spet vprašala ne samo zakaj pišem, ampak tudi kako pišem. Pa tudi kaj bi si želela brat.
Moram reči, da me je, recimo, kot kritičarko in pisateljico in komparativistko pri kolegu dosti bolj zanimalo, kaj je knjiga naredila z njegovim »down«, kot pa marsikaj, kar je dejansko zapisal o taisti knjigi. In mislim, da mene osebno to ne nagovarja k temu, da bi se obrnila od kritike, ampak da bi se spet, še enkrat, vprašal:a, katere elemente sebe, svojega jaza ali pa srčka, če hočete, vnašam v svoje tekste in zakaj ravno te.
Samokritično – in obenem tudi širše družbeno-kulturno kritično – lahko odgovorim, da manj določenih delov sebe v tekste vnašam, ker v svoji praksi ne grem tako daleč kot v teoriji; ne samo, da izberem pišoče iz določenih skupin – tudi to ali sledim pravilu, kolikšen delež kritike mora biti literarnoveden in kolikšen delež lahko pustim prostora raznim relacijam s svojim notranjim svetom, je del vprašanja prakse, tega, kako to, o čemer pišem, postaja živo.
Zaključek, ki se mi, osebno, zdi nekoliko trapast, ampak nekako nujen in smiseln v odnosu do zaokrožanja celote tega teksta, je, da mislim, da je odgovor na vprašanje zakaj pišem kritike zame tudi ta, da je to še vedno proces, skozi katerega se lahko učim – ne samo skozi knjige, ki jih berem, temveč tudi skozi refleksijo tega početja. Še vedno tudi vidim, da si želim dialogiziranja – o knjigah ali o pisanju o knjigah ali o kritiki ali o čustvenih svetovih drugih ljudi.
Rad:a imam dialoge.
Nekaj, kar mi je tako politično, kot zelo globoko intimno najtežje sprejet, je njihovo ukinjanje.
