Stopi s kolesa in si ogleda počeno gumo, se dvigne in si gre z laktom čez potno čelo; čeprav močna mišica popusti, je njena koža napeta. Včasih je dovolj gesta, gib, v najinem primeru stisk rok, da se stvari zganejo z mrtve točke.
S prsti spretno seže pod gumijast plašč, ki ga je snela s sprednjega platišča, in v hipu potegne ven zračnico; rezervno ima v torbi, pritrjeni na prtljažniku. Škržati žagajo in zrak okoli naju je koncentrat rastlinskih dišav, ki jih prinaša veter, tukajšnje barve so esenca življenja.
Že tri dni kolesariva in nisva še preveč utrujeni, opremo imava dobro in nikjer nisva še ožuljeni. Pot sem pred odhodom skrbno načrtovala sama: nič razen najbolj obleganih krajev ne bova izpustili, otok bova obkrožili in dvakrat zavili tudi v notranjost. Ženske se imajo najbolje, kadar potujejo z ženskami, je rekla še doma, in ne bi se mogla bolj strinjati z njo.
̴
Zvečer sediva v penzionu, poleg starejšega nemškega para sva edini gostji, tuintam se prijazno nasmehnemo drug drugemu in pritajeno govorimo. Lastnica nama prinese hlebček sira, olive in kumarično solato, nekaj kruha in rdeče vino, vse to s posebno pozornostjo postavlja pred naju.
Ko sem mu nazadnje tako skrbno postregla, je vse zmetal z mize, reče Nina. Ne pogledam je sočutno, ampak se zazrem v temno daljavo mimo nje; vem, da je tega še več, vem, da mi ima še veliko povedati – zapolniti morava to vrzel, kajti lepega dne je pred leti kratko malo pretrgala vse stike z mano in se zaprla v svojo školjko. Vse to morava zdaj nadoknaditi.
Črički nevsiljivo nadaljujejo nočni turnus dnevnih škržatov, mir je, prevelik mir, nemška zakonca sta že odšla v svojo sobo in medve strmiva vsaka v svojo daljavo.
̴
Tako rada bi šla enkrat v življenju kolesarit po Grčiji … a greš z mano? je rekla veliko časa pred tem, ko sva se še intenzivno družili; takoj sva si segli v roko in si jo stisnili bolj, kot bi bilo normalno, skoraj do bolečine. Nisva se spraševali, kdaj bo to, kaj bo med najino odsotnostjo z otroki, kaj s partnerjema, bo že kako, ženske se imajo najbolje, kadar potujejo z ženskami: nobenega otroškega upiranja in nenadnih bolezni, osjih pikov z alergijskimi reakcijami, nobenega moškega sitnarjenja, da je treba na pivo in se zasedeti z domačini vse popoldne; kadar potujejo ženske, imajo začrtano pot, veliko vidijo in nihče jim ne postavlja časovnih omejitev, če hočejo mimogrede pokukati v trgovine z oblekami ali čevlji, in če se jim kaj ponesreči ali kaj tehničnega pokvari, se v skrajnem primeru lahko naredijo nebogljene in si pustijo pomagati kakemu lokalnemu frajerju.
Tudi zdaj nama nihče ne postavlja časovnih omejitev, na tej samotni plaži sva lahko ves dan, in če bi se nama zahotelo, tudi čez noč; kolesi sta v senci, hrane in pijače imava dovolj. Če bi bil tu Gregor, bi znorel zaradi premočnega sonca, če pa bi bili na tej plaži še drugi moški, bi mi sigurno težil, če bi bila zgoraj brez, skuša na šaljiv način povedati Nina. Kot v otroški igri hodiva po mivki, kakor deklici postaviva peščeno trdnjavo z obrambnim jarkom, tekava po mehki površini, da najine sledi zabrisujeta veter in morje.
̴
»Trenutno kaže na bolje,« piše v mejlu, ki ga odprem zjutraj na telefonu, ko sem na terasi sama. »Ti še poročam. Lp, Saša«
Ugasnem mobilnik in se zazrem čez ograjo; sva v enem najlepših otoških krajev, vasici z nenavadnim imenom, kjer je skoraj več gostilnic kakor navadnih hiš, in skoraj vse imajo teraso nad morjem. Pred naseljem je otoček, kamor te vaški čolnar zapelje za drobiž: tam se potem lahko sprehajaš med ostanki antične vile, potem pa pozvoniš v zvoniku cerkvice ob ruševinah, da pride krmar spet pote in te pripelje nazaj čez preliv z dokaj močnim tokom.
Nina zaspano prisede, na terasi je še nežna senca, in si natoči redko kavo: huduje se, da nimajo espressa, ker ponoči slabo spi. Ne bi ji bilo treba pojasnjevati, to dobro vem, zbuja se in hodi okrog ali pa kriči v sanjah – tako je bilo tudi to noč.
Spet sem sanjala o Gregorju, reče, pa o Pii. Boji se, kaj ji bo vcepil v glavo, medtem ko bo ona na potovanju; najrajši bi jo bila vzela s sabo, pa ni mogla, sodišče je odločilo, da mora Pia dva poletna tedna preživeti pri očetu.
Na mrežah, obešenih na kole, ki zamejujejo terase, se suši jutranji ulov, gorgonske hobotnice, ki naj bi zvabile redke turiste v lokale, vendar je učinek nasproten, skoraj se nama gnusijo in samo galebi si jih poželjivo ogledujejo z obale.
̴
Nina skoči v morje in se začne oddaljevati, plava proti otočku s porušeno antično vilo in cerkvico, opazim, da jo je začelo zanašati v levo, tok je močen, Nina!, se ustrašim, vrni se! Ne sliši me. Nekoč jo je Gregor prepričal, da gresta plavat v Sočo, češ da je na internetu preučil, kje je varno; voda jo je zavrtela ter skoraj posrkala in raftarji so jo komaj rešili, Gregor pa je bil medtem na bregu in potem trdil, da si je sama kriva, ker ni bila dovolj spretna.
Ne razumem, kako mu je lahko tako nasedala, zakaj se mu ni že prej uprla; če bi vsa ta leta ohranila stik z mano, bi jo skušala prepričati, odprla bi ji oči in se ji pomagala osamosvojiti – tako pa se je namesto od njega oddaljila od mene, kot bi se bala, da bi jo rada spravila k pameti, izognila se je mojim zoprnim očitkom … Prijateljstvo – kaj je to pravzaprav zanjo? Zakaj ji takrat, ko je začela trgati stike z mano, nisem mogla verjeti, da me noče več ne videti ne slišati? Zakaj je malo zatem po telefonu rekla, Če me bo zanimalo, kako je s tabo, mi bojo povedali drugi ali pa Saša …?
̴
Za arheološki muzej v Heraklionu sva si vzeli ves dan, vendar sva ogled končali do zgodnjega popoldneva. Miniaturni kipi prsatih boginj plodnosti, rekonstruirane freske in kamnite bikove glave, posebej ena, ki je Nini tako všeč, da je vse razglednice, ki jih je nameravala pisati, kupila z njegovo podobo: črna glava z zlatimi rogovi in belo obrobo okoli nozdrvi – kot strjena pena jeze. Minotaver iz Knososa.
Ko podpisujem Ninine razglednice, vidim, da je ena naslovljena na Gregorja: Ljubim te, samo to piše v prostoru za besedilo, kot v pogrošnih romanih, in to po vsem tem, kar ji je naredil, in po njuni zapleteni ločitvi. Pod to se že ne bom podpisala; če mi ni jasno, kaj je za Nino prijateljstvo, mi tudi ni, kaj naj bi bila zanjo ljubezen.
̴
Začuda je oblačno in manj vroče, zato kolesarjenje danes ni tako naporno. Cesta, obdana z robidovjem, kamenjem in oljkami, se vije po hribu navzgor; tuintam iz grmičevja pokuka kakšna koza ali ovca. Potem se pot začne spuščati proti zalivu: na koncu, čisto pri morju, kjer se ostro zasuka v desno, stoji stara hiša. Ustaviva se in pijeva iz termovk. Iz hiše pride dolgolas in brezzob pozejdon, kožo ima ožgano od sonca, smehlja se, kalimera, reče, in kaže na svoje dvorišče, pa ne razumeva, kaj hoče povedati. Potem začne nositi kozarce, retsina, ponavlja in se dela, kot da hoče piti. Spogledava se in mu nato pokimava: v roke dobiva kozarca z belim vinom in v ušesa njegove nerazumljive besede. Komaj čakava, da lahko odpeljeva naprej, predvsem Nina, neprijetno ji je, po tem, kar se ji je zgodilo, je do moških nezaupljiva.
Gregor je Nino prvič udaril, še preden sta se poročila. Skupaj sta pila in ko se je pošalila, da pozno dojema poanto vicev, jo je mahnil s kozarcem vina, da ji je pljusknilo po laseh in se ji pocedilo na čelo, kjer je takoj zatem iz rdečine zrasla buška. Predstavljala sem si ga, bika, z belo obrobo jeze okrog nozdrvi, kako puha, še sam presenečen, da je tako impulzivno reagiral.
̴
Matala je edini kraj na najini poti, kjer se morava sprijazniti z veliko turisti. Na plažo se valijo ogromni bučeči valovi, ki s sabo poleg vode naplavljajo svetlosivo mivko; ljudje do kolen v peni stojijo drug ob drugem in čakajo, da jih naslednji val oškropi, spodnese, mogoče vrže na tla ali potegne nekaj metrov s sabo proti odprtemu. Legenda pravi, da naj bi Zevs, ko se je spremenil v bika in zapeljal Evropo, svojo ljubico pripeljal prav sem.
Na desni strani zaliva se dvigajo skalnate stene z neolitskimi votlinami, ki so jih sprva uporabljali za grobnice, v začetku sedemdesetih pa so jih odkrili hipiji, se naselili vanje skoraj kot jamski ljudje in iz ribiške vasice na drugi strani zaliva, ki se je najprej upirala navalu zahodnjakov in njihovemu izzivalnemu izkazovanju svobodne ljubezni, naredili turistično atrakcijo.
Tu je bil tisti čas tudi tvoj oboževani Cat Stevens, ji povem, ko preberem ta podatek iz vodiča, in zdi se mi, da se Nina rahlo namrdne; v tistem se spomnim, da ji ni všeč, če kdo potegne na plan njene nekdanje okuse. S sebe potegne majico in kratke hlače ter steče k morju: lepo postavo ima, drobna je, da kar kliče po zaščiti, hkrati pa mišičasta, kar jo dela tako samostojno.
Ko sem ji nekoč podarila umazanorumeno toaletno torbico, ki jo je nekaj tednov pred tem občudovala v vitrini trgovine v centru, se je samo hladno zahvalila, kot da ji ne ugaja več. Če ti kaj ni všeč, to pač zamenjaš, je rekla ob neki drugi priložnosti – pozneje sem na ta stavek večkrat pomislila: ko bo priložnost, jo bom vprašala, ali me je takrat, ko je prekinila stike, zamenjala za kakšno drugo zaupnico. In tudi zakaj se potem ni otresla Gregorja in ga nadomestila z drugimi moškimi? Saj vem: ker nikoli ne bi hotela ostati sama, močna in nebogljena obenem, ob sebi je zmeraj potrebovala spremstvo, naklonjeno publiko, pričo svoje plati zgodbe.
̴
Hiša gospe Amalíe je najvišja v vasi, povsem obdana z mogočnimi opuncijami se na daleč zdi nedostopna.
Na hodniku, kjer me nihče ne vidi, potegnem iz žepa telefon in odprem elektronsko pošto: »Tudi danes kaže na bolje,« sporoča Saša, »vrednosti v krvi in urinu se normalizirajo«.
Stopim iz hiše, tam je gospa Amalía, zajetna je in roko ima v mavcu; njen mož sedi pod pergolo in mrko strmi predse. Sigurno ji je roko zlomil on, komentira Nina, ki pride za mano, medtem ko z nasmehom prikimava gospe Amalíi, da se ji rahlo potresavajo angelski kodri, in si s prsti levice objame desno zapestje, ki ji ga je pred leti zvil Gregor. Kmalu za tistim da je zbolela, mi pripoveduje pred hišo gospe Amalíe, in to zaradi njegove navzočnosti, njegovih besed, njegovih gest, njun dom je prasketal od naelektrenosti in mala Pia je rasla v problematičnega otroka – od tega zboliš, ljudje menda lahko zbolimo na telesu zaradi duše, zaradi svojih bližnjih ali zaradi svojih misli.
Nini so se ledvični kamni zakomplicirali v sepso, Gregor pa je hodil gor in dol po hodniku bolnišnice in se prijemal za glavo – takrat sta že bila v ločitvenem postopku; kaj bo, če umre mama njegovega otroka, to ga je skrbelo. Nina premolkne; ve, da me razganja od radovednosti, da bi si rada čim prej zapolnila njuno sliko iz obdobja, ko me ni bilo zraven. Ko so jo čez nekaj tednov odpustili iz bolnišnice, jo je Gregor vzel k sebi, najel je bolniško strežnico, da je lahko hodil po svoje, oskrbo pa je plačeval z Nininim denarjem, in ko je popolnoma izpraznil njen račun, je bolničarko napodil ter Nini predlagal, da odide na svoje, čeprav si še ni do konca opomogla.
No, na moji nepopolni sliki Nine je zdaj zapolnjena vsaj ena lisa, čeprav pobarvana s kričečimi barvami. Res se mi zasmili: s svojo lepoto, pametjo in priljudnostjo je imela izjemno izhodišče, izbrala bi bila lahko karkoli in kogarkoli, zato je toliko bolj tragično, da se je odločila za pot, po kateri se ne more vrniti.
̴
Gospa Amalía zakinka v dopoldanski senci, glavo ima nagnjeno k ramenu, mož ob njej še zmeraj molče gleda nekam čez dvorišče.
Ko sem prišla kolikor toliko k sebi, sem se odselila k mami; nadaljevanje poznaš: zadnja faza ločitvenega postopka, polnega komplikacij, vmes sva si celo premislila, na koncu pa vseeno uradno prekinila.
Kot bi zaslutila, kaj bi jo rada vprašala, mi pojasni, da je v tistem hotela biti sama, ko pa bi me bila lahko poklicala, si je mislila, da sem ji verjetno njen čeprav šele kratkotrajni molk takrat že zamerila in da je že prepozno. Še dobro, da sva se pred meseci srečali na cesti, po tem je bilo spet vse tako preprosto … in še dobro, da si me spomnila na tisti najin stisk rok, na obljubo, da greva kolesarit po Grčiji, reče.
Tiho sem, čakam, da pove še kaj več, ona pa ne ve več, kaj vem in česa ne …
̴
Tudi Gregorja sem v vmesnem času, ko se je Nina pred mano umaknila, srečala v mestu; izmenjala sva si nekaj površnih vprašanj in odgovorov; najine zamolčanosti so bile zgovornejše. Ni vedel, koliko vem in koliko bi mi lahko razkril, stopnja moje prijateljske zaupnosti z njegovo takrat že bivšo ženo mu nikoli ni bila povsem jasna.
Ni vedel, da vem – in to še od prej, od Nine, ker v tistem obdobju še nisem dobivala rednih novic od Saše – kako jo je še nedolgo pred tem pritisnil ob steno in ji zagrozil, da se bo ubil, če bo šla na obletnico mature, ves besen, ker mu je to napovedala šele en dan prej. Ni vedel, da vem, kako ji je večkrat očital, da ni primerno oblečena, čeprav ji je v resnici pristajalo čisto vse, kar je dala nase; ni vedel, da vem, da je bil v več skrivnih zvezah z ženskami iz svoje slikarske družbe. Ni vedel, da vem, kako je nesrečen, ker ne more preživeti s svojimi slikami in od lastnega umetniškega glasu ter ima zato v ateljeju zmeraj na zalogi kakih pet bikovih glav v žgani glini, ni vedel, da vem, kako mu grejo na živce, ampak brez njih ne more, komercialno so uspešne, kot se reče, v prodajnih galerijah grejo za med, kdo ve, kaj vidijo ljudje v njih, mogoče moč, slo, moškost … Ni vedel, da vem, da je v njegovem ateljeju toliko loncev barve kot steklenic vina, in ni vedel, da razen slepe pege v obdobju, ko je Nina pretrgala vse stike z mano, o njiju zelo veliko vem, tudi to, kako sta se spoznala na žurki s kitaro, v hipijevskih časih dolgih las, oprijetih kavbojk in pesmi Cata Stevensa.
Neverjetno, da se na Nininem obrazu ne pozna, kaj vse je morala pretrpeti: ohranila je nekakšno nedolžno, čeprav samozavestno milino, ki ni poznala niti madeža zadrege, pristno čudenje, odprto za zgodbe drugih … in tudi drugi, kako občudujoče so jo gledali, tako kakor njena hči Pia.
̴
Mislila sem, da bova videli labirint, je razočarana Nina; v vodiču najdem razlago, da je labirint z Minotavrom v Knososu, kjer sva zdaj, samo mit. S prašnimi sandali hodiva med temnordečimi mikenskimi stebri, prekrasnimi pravokotnimi palačami, ki jih je arheolog Evans pred sto in več leti brez zadržkov rekonstruiral z betonom, hodiva pod vhodi, ki imajo vpraskan simbol dvojne sekire, ki naj bi preprečila uboj, med stenami, poslikanimi s freskami v zemeljskih barvah, po nadhodih, ložah in stopnicah. Od tu, berem iz vodiča, je zapis v mikenski grščini, ki so ga našli na loncu medu, da-pu-ri-to-jo po-ti-ni-ja, kar pomeni ‘gospodarica labirinta’, od tod je bil filozof in videc Epimenid, ki je avtor znamenitega paradoksa, da so vsi Krečani lažnivci.
Nič ne bo torej s tvojim labirintom, ji nazadnje rečem in krenem proti izhodu.
̴
Res je, kar pravijo, reče zvečer Nina, miti se nikoli niso zgodili, pa so od nekdaj.
Ponoči sanjam, kako plava čez preliv in jo odnaša tok, krmar jo hoče potegniti na čoln, pa se mu izmuzne.
̴
Naslednje jutro se mi spet oglasi Ninin brat Saša: »Če bo šlo vse po sreči, gre danes z intenzivne nege na običajni oddelek.«
Oddahnem si. Natakar v Chanii me že ves večer gleda postrani: verjetno se mu zdim nenavadna, tujka, ki potuje čisto sama. Prinese mi šibko grško kavo in zahvalim se mu; že en teden potujem v molku, zavita samo v svoje misli in predstave, zato mi grejo besede težko s polenjenega jezika; na tem samotnem potovanju se z redkimi domačini sporazumevam samo glede najnujnejšega.
Počakam, da natakar odide, potem spet prižgem telefon in kliknem na ikono za elektronsko pošto: »Naredili so analize in kaže, da je šlo za neko rastlino, zdrobljeno na prakoščke, ki je skoraj brez okusa, ima pa zato toliko hujši učinek, z nekakšnimi epileptičnimi krči.«
Natakar mi prinese četrtinko vina in kotiček ust se mu posmehljivo dvigne: ženska, sama, alkohol … razberem v njegovem izrazu. Vpraša me, kje na otoku sem že bila. Mohlos, Heraklion, Matala, Knosos …, odgovorim.
In vse to čisto sama, sprašuje njegov pomilujoči pogled.
»Videl sem že vse mogoče, vedel, kakšna zna biti, ampak nisem si predstavljal, da bo šla tako daleč. Jutri mora k preiskovalnemu sodniku,« piše v nadaljevanju Saša.
Opazim, da me gleda tudi skupina moških domačinov, ki sedijo za mizo v kotu.
»Oprosti, če bo to pismo razdrobljeno, ampak tako nekako se počutim tudi sam.« Saša, dobri Saša, ki mi je v teh mesecih pomagal razumeti toliko dogodkov. Aprila sem ga srečala na odprtju Gregorjeve razstave, kamor sem prišla brez povabila, na facebooku sem videla napovednik in šla … tudi v upanju, da srečam Nino – pa je ni bilo. Na razstavi ni bilo nobene bikove glave, samo Gregorjeve najizvirnejše slike in kipi iz zadnjega obdobja.
Saša, dobri in v svoji resnicoljubnosti okrutni Saša, pristopil je k meni, ki sem samevala pred eno izmed slik s kozarcem vina v roki, zagovorila sva se in si izmenjala elektronske naslove: od takrat me je obveščal, mi pojasnjeval tudi pretekle dogodke, skušal skupaj z mano razumeti … kako je na Soči uprizorila nesrečo, kako so jo zalotili, da je med okrevanjem s svojega računa nakazala ves denar na moževega, da bi mu naprtila malverzacijo, kako je padla na mokrih tleh v Mercatorju in si zvila zapestje, pa za to kot že tolikokrat spet obtožila Gregorja, češ da ji je to storil doma, tvezla je o njegovem pitju, ljubosumju in drugih ženskah … Dosegel je ločitev, ampak naredila je vse, da se je postopek zapletel, in ko je bil dosežen, se je začela vračati k njemu, nenapovedano je vdirala v atelje, se prikazala v lokalu, kjer se je dobival s prijatelji, v šoli, kjer poučuje … nazadnje sta se z Pio že napol priselili nazaj k njemu, tam sta imeli že veliko svojih reči, oblek, predmetov … dal se ji je prepričati, kdo ji ne bi verjel?
»In zdaj ta strupena rastlina, menda mu jo je že dolgo dozirala v hrano …«
̴
Res, kdo ji ne bi verjel … Tako kot tistemu stisku rok pred leti, preden je pretrgala najino prijateljstvo, karkoli ji je že to pomenilo … Verjela sem, trdno verjela, da se mi bo kljub vsemu nekoč oglasila, in kot da bi se bili nazadnje videli dan pred tem, rekla: Se spomniš tistega načrta, da greva kolesarit po Grčiji? No, kdaj odpotujeva?
aaa aaa