Vinko Möderndorfer – spomin na karanteno – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Obstajajo vojne in obstajajo vojne.
Takšne in drugačne. Vojne z orožjem in vojne brez orožja. Propagandne vojne, specialne vojne, vojne lažnih novic, kibernetične vojne, povračilne vojne, vojne za ozemlje, za prevlado, vojne zaradi dobička, vojne, ki jih kujejo trgovci z orožjem … in pred leti, ob izbruhu novega virusa, si je globalni kapitalizem izmislil še vojno z osamitvijo, vojno z izolacijo, s svobodnim pristankom na prostovoljno osamljenost. Vojno z virusi. Vojno v imenu zdravja, v imenu življenja! Vojno, v katerih moramo sodelovati, ker je to dobro za naše zdravje.
Vse vojne želijo nekaj spremeniti.
Osvojiti ozemlje, obrniti na glavo družbeni sistem, nagrabiti premoženje, zasesti trgovinski trg, ugrabiti žene, spremeniti DNK … Ugrabiti življenje v glavah ljudi!
In tako se je zgodilo tudi v času COVIDA. To je bila revolucija, ki je zaobsegla ves svet. Niso sekali glave samo v Franciji, kot za časa francoske revolucije, niso streljali na ljudi samo v Rusiji, kot med oktobrsko revolucijo, niso zbombardirali Guernico samo v Šapniji, niso ubili samo Allendeja v predsedniški palači … Zdaj so napadli ves svet. Ves svet in vsakega posebej. Napadli noter v možgane, v način življenja, odvzeli so nam svobodo in to z našim svobodnim sodelovanjem. V imenu zdravja! V imenu življenja! Zaradi virusa.
Vsi smo rekla, ja! Vsi smo dvignili roke. Moramo v izolacijo, moramo ubogati!
In smo. Ubogali.
Smo premagali virus? Smo ga zaustavili?
Nismo. Še vedno je tu. Z nami. Samo obnašamo se, kot da ga ni.
Nismo ga zaustavili.
Morda pa smo zaustavili sebe? Svojo svobodo. Nehote smo pomagali tistim, ki so izkoristili virus in spremenili svet in naše pojmovanje svobode, kreativnosti in ustvarjalnosti, v njihov kapitalski dobiček.
Nočem biti kovač zarot. Nisem vernik globalnih spletk. Vem pa, da je virus nekomu zelo koristil. Nekoga je zelo obogatil. In to tiste, ki so bili že prej neokusno bogati. Če si COVIDA niso izmislili, so ga pa dobro izkoristili.
Prisilili so nas v svobodno izbiro osamitve zato, da so preizkusili nove oblike kapitalističnega družbenega sistema. Bili smo poskusni zajčki novih tržnih možnosti. Medtem ko smo bili doma, so počasi spreminjali svet in se v miru pripravljali na nov zamah kapitalističnega izkoriščanja.
Samota in osamljenost sta dve popolnoma različni zadevi.
Samota je lahko atelje ustvarjanja.
Osamljenost pa je bolezen današnjega časa.
Biti sam v vrenju ustvarjalnosti je za marsikaterega ustvarjalca tisto, kar lahko redkokdaj doživiš, saj te hitrost kapitalističnega sveta sili v neprestano in brezkoristno komunikacijo in proizvodnjo. Zato si umetnik želi samote.
Biti sam v zapovedani izolaciji, stran od drugih, celo stran od sleherne možnosti druženja, pa je lahko tudi smrt za ustvarjalnost.
Osama, ki so nam jo zapovedali, je bila za marsikaterega ustvarjalca, ki sicer hlepi po ustvarjalni samoti, morilska past.
Samota, ki je zapovedana ni produktivna. Podobna je ječi.
Nikoli nisem jedel tablet. V osami pa so tabletke najboljša družba. Sam in tabletka. Antidepresiv, vodka, konjak, slivovica in sedativ, lahko tudi aspirin, veliko njih, cela pest, in samota in vroča kopel in konjak in peka kruha.
Nikoli prej nisem pekel kruha. Nikoli prej nisem jedel tablet.
V osami sem jih zobal. Se utapljal v zaustavljenem času in počasi tonil v apatičnost ne-bivanja. Ustvarjanje v osami, v izolaciji, zame ni imelo nikakršnega smisla. Čas se je ustavil. Videti je bilo, kot da ni prihodnosti, zakaj bi se potem človek mučil z ustvarjanjem, če ne vemo, če se bo jutri sploh še kdaj zgodil.
Seveda pa je vsak posameznik na čas, ko ni bilo časa, reagiral po svoje. Nekateri so si z ustvarjanjem reševali življenja. Drugi so se plodili. Spet nekateri prebirali debele knjige, bili do onemoglosti prilepljeni na računalniške ekrane, onanirali v skritih kotičkih svojih domovanj, pretepali partnerje, po cele dneve buljili v pornografske slike na računalnikih, si izmišljali zarote … Nekateri pa smo zobali tabletke, pili močno pijače in spali šestnajst ur na dan ostalih osem ur pa zrli v strop, dokler ni tam zazijala luknja. Vmes pa smo pekli kruh.
In tudi protestirali smo.
Ja. Tudi protestirali smo.
Ko smo ugotovili, da oblast izkorišča boj z virusom za svoje totalitaristične ukrepe, da uspešno siromaši že tako osiromašeno deželo, smo se uprli. Kršili smo pravila totalitarne oblasti. Zato da smo preživeli.
Zrak, zrak, Trg republike, zrak, zrak!!!
Mala, zaplankana slovenska narodno-zabavna oblast si je hotela utrditi svoj vladni položaj tudi za naprej. Mali lokalneži so hoteli ljudi prisiliti, da bi pozabili na svobodo. Hoteli so jo vzeti v svoje roke. Našo svobodo v svoje roke. Prisiliti so nas hoteli, da bi jim verjeli … Tudi z vodnimi topovi. Na koncu jim ni uspelo. Malim lokalnežem ni uspelo!
Globalni oblasti pa je uspelo.
Spremenili so naša življenja. Kapitalizem je spet zmagal in stopil velik korak naprej. Prekarno delo je postalo še bolj zakon. Delo od doma je zakon. Študij na daljavo. Še več dela opravljamo sami. Posledica virusa so – še več kapitalizma, še več bogastva v rokah peščice. Še manj svobode. Še več nevidnih omejitev na katere pristajamo.
Hkrati pa smo prav v času covida spoznali, da svoboda ni samoumevna danost, da tudi ustvarjalna svoboda ni samoumevna. Morda smo nekateri, vsaj jaz, občutili, da je za ustvarjanje potrebna tudi zunanja svoboda, ne samo notranja. Če svet okoli nas ni svoboden, če je omejen tudi z ograjami v glavi, ne samo v z ograjami na mejah, če družba ni svobodna, če je krivična do ljudi, do posameznikov, do določenih skupin, potem ustvarjalnost postane jezna, uporna. Osredotoči se na kritiko, lahko tudi na ideološko ustvarjanje, kar pa na koncu ni vedno dobro na umetnost. Lahko je dobro za upor, za umetnost, ki naj bi presegala čas, v katerem nastaja, ki naj bi govorila in sporočala širše, pa jeza za umetnost. ni vedno dobra osnova
Čeprav so prav v času največjega družbenega pritiska na ljudi in posameznika (drakonske kazni, policijska fizična prisila, politično primitivno diskvalificiranje), nastali odlični izdelki umetnosti, ki je čas ironizirala, ga reflektirala na izjemno kreativen način in našo izkušnjo covida tako arhivirala za prihodnje čase.
Umetnost preživi.
Medtem, ko umetnik ne preživi vedno.
Družbena izolacija je pahnila v hudo bedo umetniške prekarce. Delo, ki je za prekarce vedno slabo plačano, je izginilo. Ni bilo dela. Mnogi umetniki so bili lačni. Niso mogli plačevati položnic. Bili so na robu preživetja. Kako naj človek ustvarja na robu preživetja? Ni res, da mora biti umetnik lačen, če hoče ustvarjati pravo umetnost. Tako govorijo tisti politiki, ki hočejo umetnost spremeniti v zabavo, v plehko narodnozabavno kulturo. In to po navadi želijo prav oblasti, ki so nagnjene k totalitaristični podobi družbe. Če pa hočeš doseči takšno spremembo, moraš ubiti umetnike. Zaprtje družbe je pomenilo točno to. Tisti, ki so zares živeli od svojega ustvarjalnega dela, brez rednih dohodkov, brez službe, so nenadoma bili še bolj na robu preživetja. Seveda so takoj solidarnostno pristopile različne umetniške organizacije in posamezniki ter pomagali najbolj ogroženim umetnicam in umetnikom prekarcem.
V času Covida, ko je oblast, in to ne samo v Sloveniji, izkoriščala posebno stanje, ki naj bi ga narekoval virus, da je utrjevala oblast, delila privilegije svojim pristašem, in družbi hotela vsiliti svoj ideološki model razumevanja sveta, takrat sem prvič pomislil, da se v takšni deželi, če bi tako ostalo, ne bo dalo več živeti.
To sem izrazil v pesmi:
v tej deželi se ne bo dalo več živeti
v tej deželi se ne bo dalo več živeti
v tej deželi je preveč
poti resnic pogledov vstran
preveč tistih ki jih poznaš
v tej deželi je preveč slepih ulic
premalo različnih hiš
v tej deželi so besede brez vrednosti
celo beseda dežela ima drug pomen
dež deževje gnijoča voda do grla
v tej deželi iščeš in ne najdeš
izmika se dežela ljudje pogledi
tako malo je zraka
tako veliko je jeze
Seveda so protesti prerasli v ljudski upor, ki je na volitvah spremenil oblast.
Pa je nova oblast uravnala svet, kot bi rekel Hamlet, spet nazaj v svoj običajni tir?
Na vsak način je situacija normalnejša, kot je bila. Mogoča je komunikacija. Občutek svobode je povrnjen. Čeprav so mnoga Covidna načela ostala. Kapitalizem se je še bolj usidral in še bolj razdelil družbo in svet. Ne, novi oblastniki so prav tako zagovorniki kapitala, z malo večjim posluhom za dialog, še vedno pa s premalo posluha za socialno državo. Ni pomembno samo tisto, kar se prodaja, pomembni so ljudje. Stvari nimajo duše, imajo pa tržno vrednost. Še vedno čakam na oblast, ki bo to razumela.
Ali sem s pesmijo V tej deželi se ne bo dalo več živeti mislil resno?
Tisti čas brez dvoma. Atmosfera v družbi je bila zadušljiva. Zame kot za ustvarjalca ni bila vzpodbudna. Sam pri sebi sem spoznal, da je povezava med ustvarjalnostjo in družbo močnejša kot sem mislil. Umetnost, kreativnost in stanje v svetu so povezani. Umetniki ne ustvarjajo v svojih slonokoščenih stolpih, stran od družbe, ampak so z družbo kapilarno združeni. V nesvobodi se ustvarjalnost kaj hitro izčrpa. Tako sem vse skupaj doživljal jaz.
Ali bi zapustil deželo, v kateri, kot se mi je zdelo, se ne bo dalo več živeti?
Ne.
Nikoli.
Ustvarjalec mora vztrajati.
Ne spreminjata sveta samo virus in politika. Spreminja ga tudi umetnost.
Objavo je podprla Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
