Ocena romana Grizolda in Maček

Grizolda in Maček je drugi roman in najnovejše literarno delo pisateljice, kulturne antropologinje, etnologinje in humanitarke Lune Jurančič Šribar, objavljeno leta 2022 pri založbi Mladinska knjiga. Dve leti pred izidom, leta 2020, je bil roman v kategoriji »mladinski roman« nominiran za nagrado modra ptica, ki jo vsako drugo leto podeljuje Mladinska knjiga za še neobjavljeno izvirno literarno delo; vsakič za drugo kategorijo oziroma žanr. Gre za avtoričino tretje objavljeno literarno delo; pred Grizoldo in Mačkom sta izšla njen prvenec, roman Starinarnica (Mladinska knjiga, 2018), in zbirka kratkih zgodb Konstrukt, d. b. o. (Litera, 2020).

V Grizoldi in Mačku spremljamo dve paralelni zgodbi, ki sta si (namenoma) v marsičem sorodni in primerljivi. Večji del romana v lihih poglavjih spremljamo zgodbo deklice Else in njenega (edinega) prijatelja Rolanda. Oba prihajata iz disfunkcionalnih, nezdravih družinskih okolij; Elsa, katere mati je že pred časom preminila, živi z očetom alkoholikom in je nenehno deležna njegovih žalitev in zasmehovalnega, tudi poniževalnega odnosa in opazk, ki se jih ob vsakokratnih skupinskih popivanjih v dnevni sobi poslužujejo tudi očetovi pivski pajdaši. Roland sicer prihaja iz konvencionalne, »urejene« in dobro situirane družine, vendar pa je žrtev materinega posesivnega odnosa in (pre)visokih, perfekcionističnih pričakovanj, pa tudi sterilno čistega (tako v dobesednem, higienskem, kot predvsem moralističnem smislu) ozračja, ki vlada doma. Skozi zgodbo nato spremljamo njune prigode, mdr. v trgovini z barvami in pri obeh doma. Oba otroka sta žrtvi okolja, v katerem odraščata; okolja, ki nima nikakršnega posluha za umetnost in umetniško ustvarjanje, ki jima ne omogoča in nudi občutka varnosti, sprejetosti, ljubezni. To se zdi tudi osrednja tema (vsaj teh poglavij) romana – prikaz družbe, odraslih, starejše generacije, ki s svojim toksičnim, nazadnjaškim, tudi pokroviteljskim odnosom onemogoča mladim, kreativnim posameznikom uresničevati in udejanjati njihove cilje in potrebe; ki zanje nima in niti noče imeti posluha. Vendar pa so »starci« pri tem neuspešni – otroka se iz njihovega primeža izvijeta in si utreta svojo življenjsko pot, neodvisno od njih.

Pri slednjem je Elsi v veliko podporo prodajalec v trgovini z barvami, Berto. Berto je v njenem življenju edina odrasla figura, ki ji je v oporo; tako v emocionalnem smislu kot tudi na njeni umetniški poti. Navsezadnje Elsa prav pri njem kupuje barve, s katerimi ustvarja. Berto je tudi poln (odraslim bralcem sicer dobro znanih) življenjskih modrosti, ki jih velikodušno deli z Elso: »Ni vse, kar je na zunaj lepo in urejeno, nujno tudi znotraj takšno. Ali pa obratno. Videz velikokrat vara.« Berto pa v pogovoru z Elso izreče tudi poved, ki bi jo lahko razumeli kot glavno poanto, moto romana: »Jaz mislim, deklič, […] da je ustvarjanje najmočnejša oblika upora proti raznovrstnim zatiranjem.’«

Soda poglavja romana so (v začetnem, obsežnejšem delu besedila) namenjena fantastični zgodbi; zgodbi o naslovnima Grizoldi in Mačku. V teh poglavij srečamo vrsto docela izvirnih gozdnih bitij – grabežljive, »štoraste« mančkine, pesniško navdahnjenega Zverklja, krivokljuna, praprapraproti, varuhinje dreves driade ipd. Grizolda in Maček (brez dvoma preslikava Else in Rolanda iz »resničnega« sveta) se, kljub Mačkovemu negodovanju, odpravita v čarobni gozd, kjer se znajdeta sredi mančkinovskih spletk in zased. Mančkine, štorom podobna bitja, ki oddajajo rožnato meglico, bi lahko na prvi pogled razumeli kot negativce v zgodbi, predvsem zaradi njihove nepotešljive lakote in grabežljivosti (mimogrede, tu bi najbrž lahko iskali aluzijo na kapitalistični sistem). Ampak res zgolj na prvi pogled. Predstavljeni so namreč na zelo hudomušen način in nikakor ne kot zlobneži »Gozdna bitja [namreč] niso dobra ali slaba. Ona pač samo so. In vsakdo je pomemben del gozda,« kot je razloženo v zgodbi. Grizolda in Maček imata nato opravka še z ostalimi bitji (npr. z v podzemlju živečim in na videz strašnim Zverkljem, ki se izraža izključno v rimah – hm, seveda pa je jasno, da »kdor pesni, zagotovo ne napade«) in izkaže se, da bosta morala gozd rešiti pred katastrofo.

V romanu je gozd oziroma narava ves čas predstavljena kot čist, neomadeževan svet, ki določenim literarnim osebam nudi zavetje, prostor, kamor se lahko umaknejo in ki jih privlači: »Maček je iz navade izrekel vprašanje, na katero je prav dobro poznal odgovor. ‘Gozd ali mesto?’ ‘Gozd,’ je kot vedno odločila Grizolda in usmerila svoj kazalec z živo rdeče nalakiranim nohtom v desno«. Čarobni gozd je upodobljen kot popoln svet, ki ima svoje zakonitosti: »Še tako majhna živalca, listič ali kamen v potoku ima svoj namen, da ta občutljivi sistem deluje. Vsak na videz še tako nepomemben dogodek lahko sproži novega in še enega in še enega, kar ima potem velik vpliv na celoto«. Kar zagotovo velja tudi v zunajliterarni resničnosti.

Vidik, ki ga je pri analizi romana treba omeniti, je tudi jezik in stil pisanja. Slednji je povsem konvencionalen – v romanu ne bomo našli posebej revolucionarnih ali še nevidenih pripovednih postopkov; pripovedovalec je denimo »standardni« tretjeosebni, v veliki meri tudi vsevedni; zgodba se odvija linearno in neposredno pred bralčevimi očmi. Kar pa ne zmoti; gre seveda za mladinski roman, delo, v prvi vrsti namenjeno otrokom oziroma mladini; bralcem, ki so šele na začetku svoje bralske poti – glede na žanrski kontekst gre torej za povsem smiseln in upravičen slog, ki je navsezadnje tudi vsekakor najprimernejši za mladinsko literaturo. Lahko bi rekli, da stil oziroma forma v nobenem pogledu ne zasenči ali pa nadvlada vsebini, zgodbi – kar je bržkone tudi namen.

Posebno omembo pa si zasluži raba določenega izvirnega izrazja – ekspresivnih izrazov (porkagrinta ali pa škratsigavedi), prirejenih frazemov (imeti vedno pri šapi) ali pa sintagem (možgansko lubje). Tovrstno izrazje (ki je seveda mdr. pogosto uporabljeno tudi za poimenovanje zgoraj omenjenih gozdnih bitij – posebej posrečene se zdijo npr. praprapraproti) odraža avtoričino spretnost in izvirnost ter obvladanje različnih ravni jezika, pogosto pa je sestavljeno iz besednih iger in preobračanja, preoblikovanja dobro znanih, uveljavljenih izrazov iz vsakdanjega govora. V romanu srečamo tudi več jezikovnih zvrsti – poleg prevladujočega knjižnega je (zlasti pri Elsinem govoru) uporabljen tudi pogovorni jezik, kar poveča občutek pristnosti in Elsin lik v tem smislu loči od ostalih.

Obe zgodbi, realistična in fantastična, domišljijska, sta, kot že omenjeno, v romanu povezani. Bralcu težko uidejo podobnosti med likoma Rolanda in Mačka ter med Elso in Grizoldo; skozi obe zgodbi lahko spremljamo tudi več enakih lajtmotivov – najbolj očiten so seveda rdeči salonarji. Naj bo toliko zaenkrat dovolj; pomembno je, da bralec sam razbere vse povezave med obema svetovoma (in v prvi vrsti razlog za njuno povezanost), saj se to zdi ključni, osrednji problem Grizolde in Mačka.

Pomembno vlogo v romanu ima tudi zavrženo, staro, porušeno. »Včasih je le bolje vdahniti novo življenje staremu, kot pa rušiti,« pomisli Roland na samem koncu romana, ko se nahaja v stari vili, ki ji je bilo še pred kratkim namenjeno zrušenje. Elsa med pobegom od doma sredi noči spozna starko, najverjetneje brezdomko, in jo opazuje pri brskanju po smeteh. »Zavrženo marsikaj razkrije,« ji starka pojasni. »Tudi tisto, kar bi včasih najrajši skrili.« Ljudje z roba družbe, izobčenci (kar so navsezadnje pogosto tudi umetniki, v tem romanu tudi Elsa) so prek Elsinih pogovorov, zlasti z Bertom in zgoraj omenjeno starko, prikazani s posebnim sočutjem, obzirom, naklonjenostjo. Kar je navsezadnje rdeča nit večine literarnih del Jurančič Šribar – pa tudi jedro avtoričinega delovanja nasploh.

Če strnem – Grizolda in Maček je roman, ki prikazuje otroštvo v disfunkcionalnih družinah, starševski odnos do otrok, ki je pogosto (tudi v zunajliterarnem, še posebej pa sloven(celj)skem svetu) zaznamovan z alkoholizmom, pa tudi posesivnostjo, pretiranim perfekcionizmom in predvsem s pomanjkanjem podpore in opore. Roman, ki prikazuje nerazumevanje in odklonilen, tudi pokroviteljski odnos družbe do umetnikov in umetnosti; pravzaprav do kakršne koli drugačnosti, nekonvencionalnosti. In roman, ki navsezadnje ponuja alternativen svet bivanja, v katerega se lahko literarne osebe umaknejo pred krutostmi resničnega sveta. V pozitivnem smislu je treba izpostaviti predvsem realistična poglavja romana (torej poglavja o Elsi in Rolandu), ki zaradi svoje pristnosti in stvarnosti bralcu vzbujajo še posebej močna čustva. Gre za kvaliteten mladinski roman, ki mladim bralcem preko zgodbe prinaša določene življenjske modrosti in jih seznanja s pomenom umetnosti in nekonvencionalnosti v družbi, ki je, kar bodo tudi mladi bralci slej ko prej občutili na lastni koži, vse prej kot idealna. Zato je najbrž najbolj ustrezno, da se recenzija konča s parafrazo zaključka romana: le ustvarjajte, in vse bo dobro. Umetnost lahko v svet namreč vnese vsaj nekaj upanja. Roman Grizolda in Maček je živ dokaz za to.