Vid Karlovšek – Anarhistova antologija – Poezija, pesmi, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Anarhistovo antologijo mladih pesnikov in pesnic sta uredila Vid Karlovšek in Lenart Sušnik.
balada o črnem vesolju
črno črno vse je črno
črne so ceste
črne so reke
črna so mesta
črni so ljudje
in njihovi dežniki
črno je jutro
črn večer
črn veter
črne so hiše
črne so mravlje
ki živijo v njih
črno je mleko
ki ga pije črn otrok
iz črnih prsi črne matere
črni so prsti
ki grebejo po črni prsti
črna je goveja župca
ki jo srka črna gospoda
s črnimi žlicami
ob črnih nedeljah
črn je Bog
črn in ubog
črne so dežne kaplje
ki zdrizasto kapljajo
s črnega neba
črno je sonce
črno kot ogromno ognjeno
oglje
črni so njegovi žarki
ki sijejo skozi črna okna
črnih hiš
v črne obraze
črnih državljanov
in njihovih črnih mačk
ki tekajo čez črno cesto
črna je mesečina
črna so drevesa
ki stegujejo svoje črne veje
visoko visoko
k črnemu črnemu nebu
črna so dejanja
črne so besede
črni so stiski rok
črn je viski
ki teče kot črna reka
v črna grla
črnih mož
črna so gledališča
črne kavarne
črna plesišča
črne so vrste
črne krste
in črni so tlakovci
po katerih stopajo
čvrsti črni čevlji
črno je črnilo
s katerim pišem ljubke pesmi
črna je ljubezen
črno je srce
črno črno čisto črno
črno črno vse je črno
le med verzi je drobna plast belega
***
dežnikarji
obožujem ljudi
obožujem ljudi ki
ko dežuje
ne uporabljajo dežnikov
nekaj tako zelo
očarljivega
je na njih
ne uporabljajo dežnikov
ko dežuje
takrat ko dežuje
takrat ne obožujem ljudi
ne obožujem ljudi
dežnikov dežnikarjev
narod uporablja dežnike
da ne bi bil moker kot cucek
ko vsi pljuvajo po njem
It’s raining cats and dogs.
sladkor se v sluz spreminja
počasi počasi
šala postaja neslana
kličem na pomoč
zadirčno se zadiram na mimoidoče
ki odtujeno odzdravljajo tjavendan
kdo bi si mislil
pozdravljen, dragi vremenar!
kaj je novega pri tebi?
nič posebnega
nič posebnega?
pravzaprav nič
samo nič
(0 = ∞)
en velik neskončen nič
samo še vedno
dežuje
dežuje kot prasica
***
koraki drdrajo
koraki drdrajo donijo
po tlakovcih tleskajo
iz kričeče gmote
se luščijo glasovi
luščijo besede
ujede preletavajo
pusta pogorišča
ki jih preplavljajo
gomazeče množice
povsod sami
obrazi obrazci
brezobraznosti
obrazložitve
misel se prostituira
na konici jezika
usmiljenje
cviljenje
da ne pozabiš živeti
žival
***
pepel postajam
pepel postajam
preperel navznoter
navzven skalnat
poraščen s trnjem
ti ki se mi bližaš
ti ki si že skoraj tu
prebodem te praskam
s sebe kamen krušim
da odpade z mene
zadnji kos rjovem kot
žival kot stroj streljam
besede v prazno v prah
se krušim pepel pa se
sesuva sam vase z vsako
kretnjo vsakim pišem vetra
pišem verze in čakam da
trešči strela v to kamnito
gmoto v ta kup pepela toda
noč je prazna in tiha
prodira v vse spomine
in ne mine in ne mine
le čedalje
tišja je.
***
nekam
bi zamenjal svoje grlo
za požirek vode
bi svoje zenice
zalučal soncu v obraz
bi raztegnil svoje žile
obkrožil svet
bi iz las spletel kito
jo potaknil v prst morja
bi si iztrgal jezik
govoril besede iz dlani
bi iz nosnic bruhnil plamen
požgal telo
bi si prebodel prsi
izpustil zver zven srca
pustil bi da me odnese
nekam