Vid Bešter – 34. grafični bienale Ljubljana – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Ob robu mednarodnega Grafičnega bienala Ljubljana, letos posvečenega podjetju Iskra Delta, socialistični velesili v računalništvu, je MGLC pod uredniško taktirko kuratorja diskurzivnega programa Muanisa Sinanovića izdal nenavaden zbornik. Besedil, zbranih v Milenijski dosje, in sedmerice avtorjev – zastopajo se, v tem vrstnem redu: Tibor Hrs Pandur, Natalija Majsova, Jernej Kaluža, Urška Preis, Robert Kuret, Muanis Sinanović in Anja Radaljac – na prvi pogled ne povezuje kaj dosti več od naslovne generacije in nekoliko raztresenih, nebistvenih omemb Iskre Delte, slednje le v nekaterih besedilih. (Pomembno stransko vlogo igra podjetje le v zgodbi Natalije Majsove.) Iskanje višje enotnosti in smotra je tako glavna zabava, ki jo Milenijski dosje ponuja bralcu. Že zaradi spodobnosti pa velja zabavo začeti z zaključnimi besedami uredniškega uvoda: »V pričujočem arhivu smo iz časovne zanke povlekli nekaj pričevanj.« Osnovno vodilo urednika je bilo torej prav, da pisci pripadajo istemu občutju, istemu času ter si delijo skrbi – da so, skratka, ena in ista generacija. Ta, milenijska generacija je v uvodu opredeljena z razlikovanjem od svoje predhodnice, ki ji je pripisan in zašpiljen modernistični nazor »iz stanja narave v stanje kulture«. Nasprotno temu se, po opažanju urednika, milenijci odvračajo od centrov – moči, vpliva, znanja –, omotico sedanjosti pa si lajšajo »v pretekli prihodnosti in prihodnji preteklosti«.
Zastavitev je dovolj široka, da so si piske in pisci lahko dovolili razvijati svoje značilne teme – ali se pač od dela, po katerem so morda sicer najbolje poznani, oddaljiti, kamorkoli že jih je vleklo. Hrs Pandur tako piše o Nikoli Tesli, ki ga zadnja leta obseda kot prevajalca in pisca spremnih študij; Kaluža piše o balkanski popkulturi, trepu, kakor je zastavil že v svojem mandatu odgovornega urednika Radia Študent in s prizvokom svojega aktualnega raziskovanja na Fakulteti za družbene vede; Urška Preis piše o sodobnem popu; Sinanović, kot smo tudi že vajeni, o preseganju sekularizma, Anja Radaljac pa o vprašanjih solidarnosti z nečloveškimi vrstami živali. Morda še najbolj odstopajoča sta z literarnimi težnjami Majsova in Kuret, pa še to verjetno le zato, ker smo v zadnjem času prve vajeni iz akademskih, drugega pa iz kritiško-esejističnih kontekstov. Prva točka torej: morebiti so se nam pisci in piske pokazali v najbolj avtentičnih hotenjih, v tistem, kar se jim zdi najpomembnejše. O generaciji nam to pove, da so si uspeli, kljub ne najbolj naklonjenim okoliščinam, iznajti načine, da se prostori in priložnosti, ki si jih izborijo, razširijo v polje svobodnega izraza.
Takšno pragmatično zarotništvo, v katerem vabilo k sodelovanju, ali pa udejstvovanje samo, temelji predvsem na vzajemnem spoštovanju in solidarnosti, ne pa toliko na skupnih interesih ali področjih dela, ima dostikrat za posledico heterogenost, ki zaznamuje tudi Dosje. Drugačnega upravičenja, kot ga podaja urednik v uvodu (»arhiv« jih imenuje), ta besedila za svoj soobstoj tako ne morejo imeti. Pandurjevo pisanje o Tesli ima vse znake dela v nastajanju, še enega koščka v velikem mozaiku njegovega raziskovanja. Opombe pod črto, s katerimi je besedilo Iskra Delta opremljeno kot edino v zborniku, vedno usmerjajo k bežiščnicam prihodnjih raziskovanj. V tem besedilu se bodo – nekoč – iskale čisto druge informacije kot pa pri Kaluži. A obe nagovarjata, recimo temu, »zainteresiranega« bralca in javnost, medtem ko denimo Kuret in Majsova – vsak seveda na čisto samosvoj način – merita širše. Morebitni bralec, kolikor si ga lahko predstavljamo, je precej bolj nedoločen, splošnejši kot pri Kaluži in Pandurju, kjer je vendarle malce ožje zainteresiran in išče interpretacijo podatkov. Od Kureta, ki z nekoliko satirično distopičnostjo in verističnim pogovornim jezikom nastavlja ogledalo, slika sodobnost, se ni moč nadejati takšne koristi. Tudi Majsova s podobnim postopkom potujitve v zabrisani bližnji prihodnosti (ali preteklosti ali morda obojem) daje izraz bolj občutju in s številnimi referencami zgolj namiguje na dejstva. Je pa zanimivo, da z nekoliko tesnobno dezorientirano atmosfero najjasneje od vseh besedil artikulira, čuti in »izgubljeno prihodnost« Iskre Delte in »prihodnjo preteklost« milenijcev. Interpretacijo obeh prispeva bralec, čeprav mora bržkone vseeno vsaj simpatizirati z generacijo, razumeti njen jezik, čustva, skrbi. Lahko pa zadostuje že, da je estet. Sinanović, Preis in Radaljac spet v tretji dialektiki v nekoliko bolj polemičnem stilu artikulirajo probleme sedanjosti. Prvi v stilu umirjene esejistične refleksije, podobno kot v uvodniku postavlja nasproti dve alternativi, med katerima pa subtilno preferira drugo, »postmoderno postsekularnost«. Podoben postopek uporablja Preis, ko spotoma, ob preteklih ciklih popkulture, išče vstopno točko v artikulacijo nadžanrskih tendenc sodobnega popa. Radaljac sicer fragmentarnejše in s spoštovanja vredno, če že ne ravno novo vztrajnostjo zahteva soočenje z medvrstno solidarnostjo. Ta tri besedila se borijo s podedovanimi ločnicami, svojim bralcem skušajo spremeniti odnos do sveta ali ravnanje v njem. Esteti s tem ne bodo imeli kaj početi, učenjaki tudi ne, morda le tisti, ki jih tarejo skrbi, v osnovi imajo etične ambicije.
Enotnost generacije pa, poleg občutja, najdemo tudi že, ko le primemo zbornik, ki je sicer zelo, zelo kratek – še tisto malo obsega, kar ga ima, pridobi bolj z angleškim prevodom. Format, morebiti proizvod naključja ali namere oblikovalca Aljaža Koširja – Fejza, spomni na, žal pokojni, poskus veliko odločnejšega boja te generacije za lasten prostor – revijo Idiot. Tudi imena piscev in pisk nas spomnijo na one – zapisano že z nostalgijo – nekoliko bolj razgibane čase. 22. Idiot, ki ga nikoli ni bilo? Izgubljena prihodnost, prihodnja preteklost …
Oni časi so bili – ali pa so vsaj v mojem spominu – zaznamovani z zavračanjem generacijske identitete, vezane na prav tako pozabljeni pojem »glasov generacije«, ki ga podeljujejo starešine kot dedno pravico delovanja na fevdalnih poljih slovenske kulture. Časi so se seveda spremenili – ciniki bodo razumevajoče dejali, da je življenje kompromis – in virtualne »globalne« generacije po anglofonem modelu, »boomerji«, »milenijci«, »zoomerji«, so danes neobhodni del »analitičnega« besedišča. Vseeno je v Milenijskem dosjeju zaznati nekaj stare želje po artikulaciji lastne pozicije, ki še vedno korenini v zavrnitvi predhodnikov in morda v nekaj zavisti do nerazumljivega naslednika – zoomerjev, ki so, po nekaterih besedilih sodeč, s krivdo in zgodovino neobremenjeni novi ljudje našega časa. No, milenijci so v zborniku našemu času gotovo junaki, subjekti. Tako bi si lahko razložili orientacijo navznoter – v samoartikulacijo (Kuret, Majsova) – in navzven – v obča pojasnila in etične smernice k časom (Hrs Pandur, Kaluža, Preis, Sinanović, Radaljac) –, ki določata Dosje.
Vezivo specifične, malce tragične in tudi nekoliko romantične subjektivnosti je neobičajna nostalgija, ki se hoče revščine sedanjosti rešiti z združevanjem preteklosti in prihodnost. Skupaj ti besedi prav nič ne pomenita, izničujeta se, potenca pa vseeno nekako vztraja (pretekla prihodnost je na ravni smisla besedne zveze preprosto minulo in neuresničeno, prihodnja preteklost pa bodoče in uresničeno, a prav zato se morata v uvodniku besedni zvezi pojaviti skupaj, da napetost med preteklim in prihodnjim ostaja nerazrešena). Primer: Jugoslavija se v besedilih redno pojavlja kot napol sanjska podoba, raj, iz katerega smo izgnani, fatamorgana na vzhodnem obzorju našega večera. Avtorji in avtorice ne morejo preseči svoje (ne)pripadnosti tej izginuli skupnosti in njenim humanizmom, ki sta dala prav tisto generacijo, ki jo – kot osamosvojitelje – zavračamo, saj so nas spravili ob dediščino. Svoje prihodnosti si pa milenijci tudi niso zmogli izboriti (v tem besedilu bo očitno figura za ta poraz ostala revija Idiot, a lahko bi izbrali tudi Rog ali pa številna razpadla in endžioizirana gibanja, nastala v letih 2012–2018), ta že pripada naslednji generaciji. Tehno opolnomočeni, neinhibirani z moralnimi ločnicami (tako se pojavlja v Kaluževem besedilu na Balkanu – prostoru izginule skupnosti – trep, v besedilu Preis pa zoomerji emancipirajo milenijske poslušalce, da smejo brez krivde poslušati pop) med visokim in nizkim. Milenijcem ostanejo samo čeri sedanjosti – spopad s podedovanimi nesmisli in boj poslednjih ljudi za tisto malo, kar še ni bilo razgrabljeno, ponižano in požrto (v Kuretovi znanstveni fantastiki bližnje prihodnosti slehernik ne more več niti v Galo – kdo bi se čudil, saj ima varko že zdaj kak večer kravato in zoprn značaj). Prostor, za katerega so se nekoč borili, danes ni več ozemlje, ampak nomadski »tabor v puščavi«. Fatalizem torej ne more biti presenečenje, nostalgija, ki ni možnosti in zmožnosti nikoli posedovala, zato seveda tudi žaluje za njima, prav tako ne.
V tem smislu je Dosje uspešen v svojih ambicijah, kljub heterogenosti besedil vzpostavi enotnost občutja, generacijsko identiteto in pozicijo v toku menjavanja rodov. Vseeno je nekaj točk, kamor jim, kljub simpatiji, ne moremo popolnoma slediti. Nekaj je postranskih pripomb – heterogenosti je včasih malo preveč, truditi se moramo brati med vrsticami in v prazninah za imeni avtoric in avtorjev, kratkost vseh besedil (le nekaj, štiri, pet strani) pa je dostikrat premalo. Zaključki, pri Kaluži, Pandurju in Preis, so prehitri. V Pandurjevi Iskri Tesli, je na primer veliko Tesle (in Jugoslavije), a malo Iskre – le pripomba, da je veliki izumitelj nekaj prispeval tudi k razvoju računalništva. V Divah do Tokia Urške Preis so tako dive kot Tokio le postaje na poti iz zgodovine v pop-prihodnost. Zakaj tedaj ta dva naslova? Obe besedili se sicer po osnovnem občutju odlično skladata s kontekstom. Pandur pri Tesli najde prihodnost Jugoslavije (in človeštva), ki je ni bilo. Preis pa v prihajajoči generaciji iz preteklosti milenijcev upanje, da se iztrgamo svojim žanrskim moralizmom. Bolj moteč je problem generacij – spletni žargon »boomerji«, »zoomerji« itd. me osebno močno moti, čeprav je jasno, da je le brzopis za določena razmerja moči. Vseeno se moramo vprašati, čemu služi takšno potujčevanje predhodnikov in naslednikov. Generacijska zavezništva še vedno niso razredna ali moralna, pač pa modna. Ta tančina, ki so jo tako uspešno artikulirali tako Hrs Pandur, Sinanović kot Kaluža in Radaljac v svojih starejših izjavljanjih, tu manjka. Dosje – kot celota – je prezaposlen s svojo generacijo in čeprav ni začetnik te mode, ji premalo reflektirano sledi.
Kot svoj mali prispevek k očitno spet pertinentni vedi o rodovih moram pripomniti, da je potrebne le malo domišljije za razširitve elegičnega občutja milenijcev ob izgubljeni prihodnosti denimo na naše prednike. Generaciji naših starih staršev je vojna odvzela gotovo prihodnost. Kdo je mogel v štiridesetih letih stremeti k »samoizpolnitvi«? Da so kasneje izgubljeno prihodnost preinterpretirali v »vraževerja preteklosti« in zastarele tradicije, je pač stvar »modernizacije«, ko je bilo treba prihodnost na novo izumiti. Njihovi otroci, generacija naših staršev, ki ji marsikaj očitamo, je, ne da bi se prav zavedala, ponotranjila tako imenovani napredek kot »zakon zgodovine« in osebnostno rast kot mehkejši »zakon življenja«, ob tem pa je izkušala v socializmu podobno stagnacijo, kot jo čutimo danes mi v negibnosti kapitalizma. Neobčutljivo se mi zdi do teh izkušenj, ki jim, če nanje pogledamo takole, ni pripadalo nič več prihodnosti kot nam, da jih povprek odpravljamo z eno besedo. Kaj šele zanamci – klišejska je že njihova tožba, da jim ne bo ostalo nič, niti Zemlja ne. Morda nas niso prejšnje generacije oropale prihodnosti, same polne obžalovanj, kakršne so, morebiti je prihodnost – ta tako neoprijemljiva tvar – sama lažna obljuba, ki bi jo morala h kritiki očitno nagnjena milenijska generacija razkrinkati.
A kritika je duhamorno delo in živ človek se ga naveliča. Ambicija dokumentirati sedanjost, ki jo bo zaznamovala milenijska generacija, je v Dosjeju uspešno izvedena. Generacija se v Dosjeju predstavlja kot posrednica, z Janusovim obrazom še naprej napol izvzeta iz toka časov. Ima ambicijo artikulirati naš odnos do preteklosti in naše ravnanje v prihodnosti, v katerih ni udeležena. Daj Bog, da bo v svojem puščavništvu poštena, da ne podleže prometejstvu, ki hoče prinašati človeštvu prihodnost. Obžalovanje za izgubljenim pripada vsemu človeštvu.
Preostali prispevki in literatura na portalu