Ocena predstave Strah in beda Tretjega rajha

Strah in beda Tretjega rajha je enostavno besedilo. Prav lahko bi ga uprizorili tudi v kakšni kavarni, z mizo in štirimi stoli, ali kot preprosto deklamacijo. Zapisane besede bi lahko recitirali dve igralki brez najmanjšega talenta ali dva štorasta amaterja – pa bi ne bilo politično in etično sporočilo besedila prav nič prizadeto. Naloga, ki so si jo zadali režiser Sebastijan Horvat, dramaturg Milan Ramšak Marković in igralci Mladinskega gledališča, ni bila težka.

Pa jim je vendarle uspelo v žaru aktualizacije pozabiti, spregledati ali odmisliti, bistveno. Vsak od prizorov v Strahu in bedi Tretjega rajha pred nas postavlja vprašanje: ali ravnajo prav? V tem smislu so ti prizori prav tako brez čustva kot šahovske uganke: figure se vedno znova razpostavijo v zapleten položaj, iz katerega se je težko ali nemogoče izviti. Mi v občinstvu morda vemo, katera je prava in predpisana poteza, toda kako jo potegniti? To je vse in dovolj, da tvegamo in zaigramo svojo moralno nedotakljivost. Katerokoli stališče v prizoru zavzamemo – ali smo pripravljeni pri njem vztrajati do bridkega konca? Absurd nacizma, kakor je tu prikazan, je seveda, da ni odrešilne poteze. Načelno dejanje, ali podreditev, oboje vodi v poraz. Šah mat.

Uganka vsakega prizora je nerešljiva, ker razumemo, zakaj je nekdo tako ravnal, kako se je znašel v tej godlji – vidimo, da nima druge možnosti, gledamo, kako bo vse zakockal. Morala in politika sta svinjski zadevi. Vendar Bertolt Brecht ni malodušnež. V napetosti med brezizhodnim položajem in osebo, ki ima zmožnost delovanja, je res tragičnost Strahu in bede ‒ pa tudi prepričanje, da je mogoče, da je potrebno, ravnati drugače. Besedilo deluje, ker nam ne pusti le razumeti in modro pokimati ‒ potiska nas k presoji. S sodbo pa sprejmemo tudi sami odgovornost.

Z muko so v Katedrali Kina Šiška pred nas postavili nekaj teh prizorov. Skorajda vsak dodatek je bil izumetničen – in bolj ali manj odveč. A jim ga ne bi zamerili. Kajti SS-ovca, ki občinstvu pod nos pomolita svoja tiča, SA-jevca, ki prepevata O Tannenbaum in še eden, ki se, medtem ko umira njegov oče, otročje igra z ognjem – tako, da je ja čisto jasno sporočeno, da smo boljši od njega in ne bi nikdar niti ponesreči stopili na njegovo mesto – to so postranske reči. Nobeden od teh okraskov ne more prevladati nad učinkovitostjo besedila. Morda ga malce pocenijo, sploščijo, nekoliko so spektakelski, kaj več vpliva pa nimajo.

Ali je bilo prav to preveč za samoljubje ustvarjalcev? Da bi samo zastavili vprašanja, ki jih je domislil nekdo drug? Da bi se podredili moči predloge? Je tako težko zaupati občinstvu, da bo razumelo? Ne morem se znebiti občutka, da so komaj dočakali, da z Brechtom opravijo. In potem je prišla aktualizacija, ta kuga naših odrov … Priznajmo jim: saj so si še vzeli nekaj navdiha pri Brechtu … Tudi preostanek predstave – ko si nisi mogel pomagati, da ne bi gledal na uro – so sestavljali kratki prizorčki. Toda kakšni!

Nobeden od prizorov v drugi uri predstave ni zastavil našemu času in položaju vprašanja. Čeprav je bil bržkone prav to njihov namen, čeprav so razširili repertoar z raznimi postdramskimi prijemi …

Dodani prizori niso delovali po dialektičnih načelih. Temeljili so najprej in predvsem na ceneni estetiki, na vizualnem izzivanju. Na tistem, česar Brecht za učinek svojih prizorov sploh ni potreboval. Zapravili so veliko vrlino uprizorjenega besedila. Vrlino, ki so se je zavedali in jo v prvi polovici uprizoritve nekajkrat s pridom uporabili.

Treba je bilo tudi nekoliko reflektirati gledališke pristope – kot da je gledališče najvažnejša stvar na svetu. Morda prej boleč zob, ki bi ga bilo treba izdreti in ga jezik ne more pustiti pri miru?

Predvsem pa je bil prav vsak prizor ciničen, da ne zapišem kar cenena šala. Vsak lik, ki je nastopil vsako telo, ki se je gibalo, in vsaka izgovorjena beseda, vse je bilo le še karikatura. Ne več položaj, ne več stališče, ne več vprašanje, ne več problem, ne več dilema, samo še karikatura. Tako igralci kot občinstvo smo se karikaturam na odru – stereotipom domnevne izrojenosti našega časa – lahko le še posmehovali.

Dvorana, v kateri smo sedeli, je naenkrat postala varna. Vsa subtilnost vpletanja občinstva med geste na odru je zletela skozi okno. Nadomestili so jo poskusi preproste interpelacije, očitajočih pogledov in grozečega kazanja s prstom. Učinek tega cenenga trika je bil seveda ravno obraten od želenega: med občinstvom in odrom so potegnili ostro ločnico. Gledalci nismo več vstopali v položaje na odru, ampak smo se potegnili vase in se zadovoljili z enostavnim prepoznavanjem.

Naredili so dve napaki. Prvič: vehementno so posplošili usodnost Brechtovega prikaza nacizma ‒ da ni odrešilne poteze. Trditi za naš čas, da je moralna ali politična načelnost nemogoča oziroma, da je rezultat vsakega kolikor toliko konsistentnega ravnanja prav tako poguben kot v Nemčiji leta 1937, je pač preveč preprosto. Če svoj morebitni brezup razložimo kot nezmožnost vzdrževanja moralnega ali političnega stališča, si preveč laskamo. Pa še odgovornosti se odvežemo. Bolj kot resnicoljuben pogled na naš čas izdaja predpostavka brezupnosti naših življenj prenapeto željo, da bi svojemu položaj pridodali nekaj vzvišene tragike, svoja ravnanja upravičili z usodnostjo. Posledica tega je romantična pretiranost. Uprizoritev podleže spektaklu: bolj kot Brechtova treznost jo navdihuje iskanje herojev in protiherojev našega časa. Drugič: like, ki so postali karikature, so odvezali od njihovega konteksta. Njihova stališča in dejanja so se zlila z njihovo identiteto. Ključno je ‒ čeprav ta trenutek ni modno ‒ ločevati med funkcijo, ki jo oseba zaseda, in njeno sposobnostjo, da ravna prav ali narobe. Zmožnost za odločitev in stališče ni razrešena z uniformo, še manj s tem, za koga se oseba predstavlja. Ko zanemarimo to razlikovanje se namesto za dokumentarnost odločimo za jezik komedije. Lik nima izbire, njegova funkcija ga določa in uprizoritev deluje dokler je, kakršen je ‒ in je zato onkraj etičnih dilem, te so bile že razrešene, odgovori že podani in so zdaj predpostavljeni. Sporočilnost je tako v rokah režiserja in igralcev ‒ ne občinstva. V tem so svojemu času podlegli, namesto, da bi ga razumeli. Telesa in liki so bili ‒ v misterioznih globinah ustvarjalnega procesa ‒ že sojeni. Njihova dejanja na odru torej niso bila avtonomna ‒ takšni pač so.

Vzemimo prizor karikiranega poslednjega srečanja Delavsko pankerske univerze. V glavni vlogi: karikatura Luke Meseca. Sporočili so nam, da je bilo vse skupaj en velik joke, teoretsko nabijanje v tri krasne. (Ne, da je to povsem zgrešena misel, je pa nekam kasna. Toliko časa je že, odkar smo nehali resno pregovarjati in obžalovati propad DPU in njenega naslednika Inštituta za delavske študije, da ni na tej kosti preprosto ostalo nič mesa.) Ampak, kaj je tu vprašanje? Kaj je tu dilema? Katere položaje lahko gledalci razberemo in zavzamemo? Samo enega: so bili pa res loleki, ti teoretiki.

Še bi lahko naštevali takšne primere: sestanek prenapetih feministk-hipokritk, razumni desničar (zakaj je v gatah?), neki umetniki, ali kaj, ki častijo zlatega prašiča. Vsem pa je skupno: uprizorjeni so ironično, karikirano in s posmehom. Prikazovati posmeh kot stališče je hudo naivno. Posmehljivec je pač le lepa duša, ki se izvzema iz umazanije sveta in si ob tem laže, da je nedotakljiv. V posmehu ne gledalci ne igralci nič ne tvegamo ‒ upravičuje pa otročje in ceneno veselje ob skrunjenju domnevnih svetinj. Posmeh je sicer lahko zamenjati za pogum izrekanja resnice. A kdor hoče govoriti resnico, mora ob tem kaj tvegati. Zato je posmeh strahopeten. Da bi imeli kot gledalci Strahu in bede kaj tvegati, bi morali ustvarjalci svojim likom-karikaturam priznati vsaj malo dostojanstva, izkazati vsaj toliko spoštovanja, da so prikazani, kakršni so (bili) – med silnicami, ki določajo njihova dejanja in vodijo izbire – in ne le kot stereotipne podobice.

Brechtovi prizori izzivajo – med drugim – zato, ker je vedno jasno, kaj je na kocki. Nacist in njegova žrtev nista v svojih vlogah pristala, ker bi bila vanje rojena ali zavedena – vanju so ju pripeljale odločitve, dejanja, ideali in dobri nameni. Še ekonomija je upoštevana. Kar je venomer očitno: razmerja moči, usode in naključij so integralni del Brechtove konstrukcije posameznega prizora. Zato se tudi ne posmehuje SS-ovcem, kajti ti so nevarni tudi, ko so komični (kar mimogrede ni enako kot zasmehovani). Prestrašena SS-ovca – ta detajleček so v uprizoritvi izpustili – na slepo nekoga ubijeta. SS-ovska komedija je smrtonosna. Pa tudi žrtvam nacizma – pa čeprav so žrtve postale zaradi lastnega konformizma ali neumnosti – se ne posmehuje, češ da preprosto plešejo na vižo fašizma. To slednje pa si privošči uprizoritev očitati karikaturi DPU.

Razlikovati med stališčem in posmehom je bilo očitno res pretežko. Kaj neki so nam recimo želeli sporočiti s temle dolgim poslednjim prizorom: mladenič reče, da je normalen in to je danes, ko je dovoljeno govoriti samo s pozicije žrtve, menda težko. In potem zaigra geja, trans biseksualno žensko, trans biseksualno žensko invalidko, trans biseksualno žensko invalidko z motnjo v razvoju, trans biseksualno žensko invalidko z motnjo v razvoju v balckfaceu, trans biseksualno žensko invalidko z motnjo v razvoju v balckfaceu, ki pijančuje, ki je veganka, ki … Šala je seveda to, da ima mladenič veliko povedati in vsakič, ko pride do meje dovoljenega (lepo vas prosim!) izrekanja, doda – da bi lahko govoril dalje – svoji vlogi še eno potezo marginaliziranosti. Tako da na koncu le postane svoboden in lahko govori, kar hoče. No, kaj je v tem meme joku – vrhuncu predstave – naša politična, etična – za božjo voljo, kakršnakoli! – dilema? Pred katero izbiro nas postavlja? Kaj naj bi se ob tem vprašali?

Le brez skrbi – to je samo šala, samo provokacija, a štekate … tako kot tisti nacist v Brechtovem prizoru malo (uro, dve, tri?) prej, ali pa Hojs na Twitterju. Saj je vse jasno. Mladenič je kreten – tudi nacisti in Hojs so kreteni. Do mladeniča se lahko – da ohranimo svojo predpostavljeno integriteto – opredelimo le tako, da ga zasmehujemo. Če bi mu namreč le za trenutek pokazali malo spoštovanja, ga vzeli resno, kot dejansko figuro, ki jo določa kaj več od idiotizma, potem lahko sklenemo: mogoče, pa ima malo tudi prav. Nevarno! Ne njegovo, ne naše stališče ni preizkušeno. Prizor je torej etično in politično zmeden. Sprašujejo nas: ali zmorete mirno in vzvišeno vzdržati njegovo provokacijo? Kot da je to nekakšna vrlina!

Tudi, če položaj obrnemo … če vzamemo, da so se želeli posmehovati levičarski vzvišenosti in jo kritizirati, ni nič bolje. Celo huje, kajti potem je uprizoritev do svojega jedra nihilistična. Posmeh ni nič bolj nadomestilo stališča, pa tudi nič bolj niansiran, če se na odru posmehujem sebi, svojemu nasprotniku, ali kateri od karikatur, ki jih ta uprizarja. Ne glede na to, ali se uprizoritev posmehuje provokatorju ali sprovociranim levičarskim lepodušnežem ‒ ali obojim ‒ ne omogoča občinstvu nobenega stališča, ki bi samo ne bilo lepodušno. Pusti nam, da ostanemo nevpleteni. Igralci so že razrešili vse dileme, opravili vse razsodbe in nam naš čas in njegove težave prikažejo kot čas razkroja vseh stališč. A kdo je temu razkroju protagonist? Oni sami. Naj so se še toliko postavljali s svojo reflektiranostjo, so se navsezadnje ujeli na lastne limanice. Še enkrat so naredili edino predstavo, ki jo znajo narediti, predstavo, v kateri niso nič tvegali, saj deluje samo, ko je že jasno, kdo smo in kje stojimo. Prav to dvoje pa Brechtovo besedilo neusmiljeno preizpraša. Edino vprašanje, ki so nam ga zastavili je torej bilo: ali igralci na odru ravnajo prav, ko tako uprizarjajo Brechta?

Režiserju in igralcem predstave Strah in beda Tretjega rajha torej ni zadostovalo, da so se namenili uprizoriti Bertolta Brechta. Presodili so, da v našem času tem sedemnajstim, štirindvajsetim ali sedemindvajsetim prizorom iz vsakdanjika nacistične Nemčije, manjka nekaj ključnega. Te sodbe pa niso znali utemeljiti, svojega dopolnila pa ne izvesti. Bolje in bolj tvegano bi bilo, če bi luči milostno ugasnile po Križu s kredo. Ne bi škodilo, če bi ta poslednji Brechtov prizor v predstavi tudi do konca odigrali. Na vprašanje, ki so nam ga zastavili, pa jim je menda odgovoril – komaj in z naporom vljuden – aplavz. Vzajemen prezir je bojda najboljše sredstvo političnega in etičnega mišljenja.

Preostali prispevki in literatura na portalu