Vesna Lemaić – rušenje skvota AT Rog – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Po rušilnem valu gradbene mehanizacije, ki je narekovana s strani župana Jankovića in Mestne občine Ljubljana, je težko zbrati misli, jih ubesediti, kar naj bi kot pisateljica morala znati. Kako je, ko gledam stene prostorov, v katerih sem preživela ogromno časa v zadnjih desetih letih, v katerih je potekala moja šola življenja, najboljša šola brez uradnega kurikuluma. Kjer sem spoznala številne navdihujoče ljudi, ki jih drugje ne bi, se naučila skuhati dobro kavo, spoznala profesorico in aktivistko za radikalno enakost Silvio Federici in kolektiv Žene u crnom, čistila drek iz stranišč, nastopala v feminističnem kabareju, brusila parket, poslušala Dubiozo Kolektiv v živo, se naučila zakuriti peč, nemogoče je našteti vse. Nenazadnje sem od tod črpala snov za pisanje, tako v romanu Kokoška in ptiči kot v zbirki Dobrodošli.
In ko pridem pred Avtonomno tovarno Rog, so tam obrazi mojih tovarišic_ev. Nekateri jokajo in jaz ne morem reči nič, čisto nič, ker so porušene strehe naših prostorov, razbita stekla naših oken oglušujoči. Nekateri zadržujejo solze, ker jih nočejo pokazati varnostnikom in policistom. Toda v pekoče solze nas prisili peper sprej, s katerim pošpricajo tudi osemdesetletneg očeta ene od Rogovk.
Vse zato, da bi se polastili prostora in naredili bivšo tovarno koles “lepo, urejeno in pravilno”. Da bi nevtralizirali delavsko dediščino družbene lastnine. Slednjo so si v času tranzicije razgrabili in se je polastili, ljudi pa pustili brez služb. Včasih so v tovarnah ustanavljali kulturne skupine, v današnjih fabrikah in drugih delovnih mestih je kulturno vodilo izžemanje. Ljudje so se srečevali v skupnostnih prostorih in kulturnih domovih. Teh prostorov s tako namembnostjo je le še peščica po manjših krajih. Bivšo tovarno Rog se je zaskvotalo, da bi jo preobrazili v prostor skupnosti, da bi imeli neodvisen prostor za samoorganizirano delovanje in ustvarjanje. Za ustvarjanje ne zadostuje samota v bivalnem prostoru, potrebna je interakcija med ljudmi, izmenjava mnenj in vrvenje idej. Točno to je skvot AT Rog pomenil za skupnost, ki je delovala na neodvisen motor in ustvarjala nenehno porajajočo se vsebino, kulturno, politično in socialno.
Res je, da Rogovci_ke ne pristajamo na županovo neoliberalno vizijo mesta, da se ne strinjamo z njegovim načinom upravljanja Ljubljane, ki ne upošteva potreb prebivalcev, ampak služi predvsem koristim investitorjev in mešetarjev z nepremičninami in so krivi za stanovanjsko stisko v mestu. Center Ljubljane so spolirali, tako da je primeren za selfije turistov. Fasade v barvi dunajske kremšnite pa skrivajo prazne lupine: v pritličjih copy-paste kafiči, frizerji za rezanje hipsterskih brad, hitra moda, v nadstropjih airbnbiji za turiste. Mesto se gentrificira. Najemnine so vse dražje, življenjski stroški se višajo, ljudje hodijo v center kot podplačana, prekerna delovna sila storitvenega sektorja.
Naša tovarna je bila črna luknja v iluziji Jankovićevega mesta. AT Rog bode v oči s pografitiranimi stenami, s političnimi transparenti, ki visijo z oken in opozarjajo, da v Ljubljani in po svetu, ni vse tako krasno, da kot ljudje nočemo biti zreducirani na suženjsko delovno silo in potrošnike. Da ne potrebujemo več nakupovalnih centrov, ampak dostopna stanovanja, več vrtcev, bolnic, domov za ostarele in skupnostnih prostorov za ustvarjanje in druženje, ki ni vezano na to, ali imaš denar za kavo.
AT Rog je prostor, kjer smo v vsesplošni kapitalistični devastaciji lahko mislili drugače organizirano vključujočo družbo, ki sloni na odnosih enakosti. Naša avtonomna cona je področje, kjer so se socialne bariere podrle. Tu so se družili in skupaj delovali ljudje z doktorati in ljudje, ki jim je bila edina šola cesta.
Tu so imeli svoj politični dom tudi Izbrisani, na sestanke so prihajali izigrani Vegradovi delavci, zbiralo se je stvari za ljudi na balkanski ruti, srečevali in organizirali so se migranti_ke, kuhalo se je za brezdomce v času korone, zasnovali in izpeljali smo številne politične kampanje, med drugim Antirasistično fronto brez meja, organizirali smo benefit dogodke za zbiranje denarja za kazni aktivistov_k. Tu se je govorilo največ jezikov na tako majhnem področju Ljubljane. Ustvarajlci_ke so kotili najbolj čudaške umetnine, cirkuški artisti_ke so razvijali alternativni cirkus, v treh telovadnicah so se urili športniki_ce, nastopale so številne glasbene skupine in DJ_ke. Potekali so improvizatorski večeri, na katerih se je lahko pridružil kdorkoli z glasom, stasom ali glasbilom. Feministke smo se spoprijemale s seksističnimi praksami in poskušale širiti zavedanje o privolitvi. Splavile so se nezaslišane ideje in utopije, živeli smo skupaj in rogovilili.
V Rogu mi ni bilo treba imeti dredov, pirsov, tatujev ali na pol zabrite glave, lahko sem zgledala kot knjižničarka in pripadala skupnosti. Skratka, da bi postala Rogovka mi ni bilo treba furati alternativnega videza ali imeti politične izobrazbe ali biti dobra govorka. Vsakdo je lahko prispeval tisto, kar je znal, in se izuril kake druge veščine.
Hkrati ne bi želela skupnosti AT Rog idealizirati, bili so konflikti, ki jih nismo mogli razrešiti. Zgodile so se tudi težke stvari. Toda tu sem spoznala nepozabne ljudi in doživela neverjetne dogodivščine, brez katerih ne bi bila to, kar sem zdaj. V našem skvotu je veljalo, da je nemogoče lahko mogoče. Nekoč sem razlagala obdobja književnosti nekemu fantu, ki se je pripravljal na maturo iz slovenščine. V najstniških letih se je zađankiral in pustil šolo. V Rogu se je spravil s horsa tako, da se je zaprl v prostor in prebral vso znanastvenofantastično literaturo, do katere se je dokopal. Med mojim poučevanjem sva prispela do obdobja predromantike. Poskušala sem mu pojasniti, za kaj je šlo tem ljudem, za kaj so si prizadevali, kako so pisali. Nisem bila sigurna, če sem bila razumljiva, a mi je odgovoril, ja, ja, to so bili taki prahipiji. Kakršnokoli moje dodatno nakladanje je bilo odveč. Fant je maturiral s štirico in se vpisal na fakulteto za socialno delo.
A mestne oblasti so si s policisti in varnostniki privatnega podjetja nasilno vzeli našo avtonomno cono in jo spravili pod represivni nadzor. Naše stvari, orodje, knjige, slike, kipi, arhivi in dokumentacija delovanja ležijo na kupih po rogovskem dvorišču. Ob tem ne morem biti mirna. Vedno se trudim, da navzven delujem trdno, a če sem odkrita, vse to boli. Bolijo odrgnine in modrice, ki so jih pustili policisti, ampak hujše je to, kar boli znotraj, v telesu, v njem je vpisan Rog. Zelo sem jezna. Zelo zelo sem jezna. In sama ne vem, kaj bom s to jezo. Kaj narediti, ko ti vzamejo prostor in ne veš kam drugam kot na ulico? Na ulici pa te začnejo obhajati misli in se bojiš, da boš postal neprišteven. Ne morem pustiti, da sesipajo dolgoletna prizadevanja, ustvarjanje, delo in sanje v prah. To ni mogoče. Tolikšne moči in volje, inteligence, radoživosti in tovarištva ni mogoče zajeziti. To je sila, ki se ne bo podredila uničevanju.
Skrite žepe je treba napolniti z…
Z ljubeznijo,
Vesna Lemaić
Preostali prispevki in literatura na portalu