Pisanje Veronike Simoniti

Veronika Simoniti je romanistka, prevajalka in pisateljica. Kot svobodna prevajalka se je ukvarjala predvsem z italijansko literaturo. Zaradi želje po kulturni izmenjavi med Slovenijo in Italijo je osnovala blog Papirnata hiša. Kot avtorica se je začela uveljavljati na Radiu Slovenija, kamor je pošiljala pravljice. Prva kratkoprozna objava je bila zgodba “Metuljev zaliv,” ki je prejela prvo nagrado na natečaju revije Literatura. Odtlej objavlja tudi v drugih literarnih revijah in na radiu. Od leta 2005 je izdala tri zbirke kratke proze, prvenec Zasukane štorije in Hudičev jezik pri založbi Lud Literatura, in Fugato, ki je tako kot njen roman Kameno seme izšel pri Literi. Zanj je bila Veronika Simoniti nominirana za kresnika. Za svoje delo je prejela več stanovskih nagrad in nominacij zanje. Prejela je nagrado za najboljšo kratko zgodbo pri Literaturi in Primorskih srečanjih in trikrat prvo nagrado na natečaju Radia Slovenija. Za roman Ivana pred morjem, ki je izšel pri Cankarjevi založbi, pa je lani prejela nagrado kresnik.

METULJEV ZALIV (Zasukane štorije, Lud Literatura, 2005)

Sergiu

Že petič, odkar sva na otoku, se spuščava v najin zaliv. V Metuljev zaliv, tako sva ga poimenovala. Na zemljevidu sva sicer našla pravo ime, a nama ni bilo prav nič všeč. Bil je tako pravljičen, da si je zaslužil lepšo oznako.

Že petič, odkar sva na otoku, se spuščava v Metuljev zaliv. Po strmi poti, katere struga je obložena z rumenim kamenjem. Okoli naju izpareva vonj po divjem žajblju in mika naju, da bi nabrala nekaj zelišč in jih odnesla domov, za pašto z maslom, parmezanom in žajbljem, pa se bojiva, da bi se utegnila iz nevednosti zastrupiti. Salvia officinalis morda le ni isto kot ti razdivjani grmički v barvi oljčnih listov.

Pot z vrha hriba, kjer sva že petič zapored pustila avto, traja dvajset minut, in čeprav sva obložena z blazinami in ležalnikoma, kar poskakujeva čez skalovje. Pot navzgor je seveda daljša in napornejša, in ko se vračava, sva dehidrirana. Ta beseda me je zmeraj spominjala na pošast Hidro, ki jo je ubil Herkul.

Že petič, odkar sva na otoku, sva se po strmini spustila v Metuljev zaliv. Na srečo sva danes tu popolnoma sama. Škržati žingajo. Ritual: osvežitev v hladni vodi, kava, knjige. Zatopiva se v branje. Propercij in Satirikon. Sonce udarja. Razpneva mini sončnička. Sendviči. Osvežitev v vodi. Spet branje.

Pljuskanje valov. Ja, pljuskanje valov je tako glasno, da preplavi vse druge zvoke. Pred mojo knjigo stoji par nog v črnih plavutkah. Srce mi zabije močneje. Pogledam navzgor. Pred menoj stoji moški. Potapljač. Ves v črni oprijeti obleki, z akvalungo. Ne uide mi niti k nogi pripasana nožnica z nožem.

Čeprav je poletje in je zelo vroče, se jadrno dvignem. Usta imam suha. Medtem tudi moj mož, še malo prej prav tako zatopljen v branje, opazi tretjega človeka.

Če govoriva hrvaško? Ja, malo se znava lomiti v tem jeziku. Če veva, kje bi dobil kaj bencina za motor na čolnu? Zmanjkalo mu ga je.

Moj mož se pozanima, kakšno mešanico potrebuje. Moške stvari, te mešanice. Ja, prav tako mešanico uporabljava za najin stari avto, ampak imava je le še za vrnitev v penzion. Nedelja je, črpalka je zaprta.

Srce mi še zmeraj razbija. Črni moški stoji nad nama. Ima moč. Ima nož. In ves je v črnem. Sonce se blešči za njim in ga dela še bolj črnega. Noče proč. Prekleti bencin. Na produ v zalivu ležita ribiška čolna in tebi nič, meni nič stopi k njima in potegne iz enega tank. Strese ga in ugotovi, da je prazen.

Zazrem se na morje. Kje je njegovo plovilo? Od kod se je vzel? Priplavati ni mogel od kdovekje, ob obali še kakih dvajset kilometrov ni naselij.

Naj že gre, neprijetno je. Metulji se kot angeli spreletavajo okrog črnega moškega z masko in dihalko. Naj že vendar gre! Nočem, da mi srce razbija, ko sem na počitnicah. Nočem, da me je strah, vsaj zdaj ne, ko sem na dopustu.

– Dajta mi malo bencina iz avta, prosim, pomagal vama ga bom izčrpati.

Spogledava se. Kaj pa, če ga ni zadosti, da prideva do penziona in potem jutri, v ponedeljek, še do črpalke? In navsezadnje: kdo je ta človek, da si naju dovoli spravljati v težave sredi poletja?

– V zameno vama … plačam počitnice do konca avgusta …

Spet se spogledava. Danes zjutraj sva z grenkobo preštevala skromne fičnike in dneve, ki si jih še lahko privoščiva na tem božanskem otoku, urice v Metuljevem zalivu.

Potapljač je stal pred nama, črna obleka se mu je že posušila na žgočem soncu. V roki je držal šop nemških mark. Videti je kot kak absurden moderni kip, sem pomislila.

Kar stal je tam in molel denar. Stopila sva vstran, da bi se posvetovala. Veliko denarja je. Treba bi bilo iti spet gor, do avta. Pol ure naporne hoje. Izčrpati bencin in ga prinesti dol. To je vse. Zoprno, a vredno truda, imela bi počitnice do konca avgusta.

Ampak kako to, da je ta denar čisto suh? A potapljači plavajo s tolikšnimi vsotami? Kako ve, da stanujeva v penzionu in ne v hotelu ali šotoru? Kako ve, da nimava denarja do konca avgusta in da si želiva ostati še slab mesec?

– Bencin je hlapljiva tekočina, je rekel potapljač. Je in potem ga ni.

– Tudi počitnice so in potem jih ni, sem hotela biti duhovita. Kadar me je strah, se rešujem v šale.

– Nekaj nama ni jasno: od kod ste prišli? je znenada vprašal moj mož.

Potapljač si je v suspenzu popravil masko na glavi. Kot da bi si jo namestil na izboklino vrh glave. Videti je bilo, da mu je nerodno.

– Z morja, ne? je odgovoril, kot da ni čisto prepričan o tem, kar govori. Tedaj, prav v tistem hipu, sem se spomnila: tega človeka sem že videla. Pel je v dalmatinski klapi, ki je pred nekaj večeri naredila fešto v vasi. Bil je kapogrupo. Brenkal je, da se je ženskam trgalo srce, pel je, da so mu pritegnili tudi moški.

– Ma vi ste … sem začela.

– Ja, jaz sem …! je prikimal. Malo besed tistemu, ki razume.

Zdaj mi je bilo jasno. Bilo mi je jasno, da je to slepeče sonce čista prevara, bilo mi je jasno, da si je masko namestil na rožička, bilo mi je jasno, da pod plavutkami skriva parklje.

Moj mož je že v majčki in se odpravlja navkreber po gorivo, v roki drži kantico za bencin. S pomenljivim pogledom ga skušam ustaviti, ampak se sploh ne ozre, in potapljaški vrag se diabolično nasmehne.

– Bencin, samo za bencin gre, mi je govoril, medtem ko je moj mož postajal vse manjša pikica čedalje više na hribu, tam med žajbljevimi grmički.

– Bencin poganja svet naprej, vse se premika, vse se giblje, morje ni več isto, voda kroži, ti se staraš, in ko se bo tvoj dragi vrnil s polno kantico, boš še starejša. Tako to gre. Ampak lahko mu zavidava, on je zdaj tam zgoraj, kjer je bencin, in midva sva tu spodaj, na morski višini, in tu bencina ni. Mirujeva, stojiva, v brezčasju sva. Šele ko se bo tvoj mož vrnil, se boš lahko postarala.

– Pa ti, ti pa ne?

– Ne, jaz sem kapogrupo. Jaz samo sem. Jaz samo pošiljam ljudi po bencin. Vedno mi nasedejo.

Moj mož se je vrnil s polno kantico in jo izročil potapljaču. Pa še nasmehnil se mu je. Hudič mu je seveda nasmeh vrnil. Dal nama je denar za penzion do konca avgusta. Potem je šel v vodo, vedno manj ga je bilo, najprej so izginile noge, nato trup, nazadnje glava. Odplaval je v modrino in se potopil v črnino. Ni ga bilo več videti.

Metulji so se kot vsak večer začeli zbirati nad ribiškima čolnoma, zvlečenima na kopno. Krožili so nad njunima zadkoma, tam, kjer sta bila rezervoarja za bencin.

Ob sončnem zahodu sva se vračala k avtu in spotoma sem nabirala divji žajbelj, jezno sem ga obglavljala kot Herkul Hidro. Naredila nama bom pašto z maslom, parmezanom in divjim žajbljem, tudi če je strupen.

Avto je vžgal, bencina je bilo še dovolj. Dovolj za pot do penziona, kjer bova lahko ostala še skoraj ves mesec, še do konca avgusta.

Šest let za prvencem, leta 2011, je izšla zbirka Hudičev jezik, kjer v ospredje stopata identiteta in jezik. Prav jezik je tisto, kar nas določa. Veronika Simoniti živi med dvema jezikoma, med slovenščino in italijanščino.

Roman Kameno seme je Veronika Simoniti zasnovala okoli enega samega, na videz popolnoma nepomembnega dogodka, meta kamenja. Ta med ljudmi, ki na istem kraju preživljajo poletne počitnice, sproži močno valovanje. Vsakega med njimi namreč bremeni preteklost, pa tudi sedanjost jim ne prizanaša. Na plano prihaja marsikaj in le vprašanje časa je, kdaj bodo čustva eskalirala v vihar.

KAMENO SEME (odlomek romana, Litera, 2014)

Neke noči zgodaj v juliju so imeli ljudje iz bungalova spet zabavo, ona pa je že ležala ob nažganem Marku, in z zgornjega vrta se je spet oglašala tista z visokim živčnim glasom. Ura je bila pol dveh, skušala je zaspati, pa ni šlo: pridejo k nam in si sezidajo tako palačo, za katere še pred dvema letoma nezazidljivo parcelo so sigurno podkupili več kot enega človeka na občini, zgradili pa so jo s ceneno tujo delovno silo. Potem pošljejo sem svoje mulce, da jim jih ni treba poslušati doma, razvajene pamže s polnimi računi in zlatimi kreditnimi karticami, ki ne vejo, kaj bi s toliko bogastva. In potem se kar naenkrat ni več prepoznala: njeno telo je vstalo in šlo na vrt, za grmovje ob ograji, kjer je niso mogli videti, in zakričala je z najbolj grobim glasom, kar ga je premogla: »Tiho, banda! Tiho, berlusconijevka histerična!«

Na njeno veliko začudenje je njihov vrvež takoj ponehal, v zraku je nastala gluha praznina, katere votlost je obvisela nad obema vrtovoma: kaj se je tisti hip dogajalo na drugi strani ograje, ali so ljudje tam kar okamneli ali so se neslišno, zaviti v brisače, pobrali v hišo – tega ni mogla videti, ker je stekla noter; kljub begu se je čez nekaj trenutkov vrnila v posteljo kot zmagovalka in se skušala priviti k Markovi lepki koži, kot bi mu hotela skozi njegove sanje sporočiti, da je sovražnik premagan, orožje je odlično delovalo, opozorilni strel je barabe zadel v živo. Od razburjenja ji je srce močno bílo in še dolgo ni mogla zaspati, ampak občutek je bil dober, sladek, pravičniški.

Naslednjega dne pa Marku ni nič omenila, nekako ji ni šlo z jezika, pa tudi mikalo je ni, v bistvu je hotela odlašati v užitku svoje skrivnosti; s slastjo je tudi čakala naslednje noči in ugibala, za koliko časa je njen juriš nagnal nasprotniku strah v kosti.

Marko je spet pil, začel je že pri zajtrku, ona pa je šla dopoldne s Pleksom na vrt, tja za grmovje, in skušala ugotoviti, ali se družba ob bazenu mogoče pogovarja o sinočnjem dogodku, ali je njeno vpitje kaj spremenilo njihov dopust, bi lahko ona, neopazna ženska, vplivala na življenje drugih, povrhu še popolnih tujcev? Skozi mirtovo listje jih je lahko videla, kako posedajo tam, se premikajo v brezkoristnih gibih, se prav mirno pogovarjajo, kot da se ni nič zgodilo, se mažejo s kremo za sončenje po svojih gladkih, negovanih, zagorelih telesih brez brazgotin.

Čez tri noči se je zabava ponovila. Tokrat so se ga očitno še bolj nalili, ubogi pezdeti, ki sta jim dovolj dve steklenici za vso družbo, da začnejo prepevati in vreščati in se metati v bazen in se potem še v hišo ne morejo zavleči. Spet je sama sedela pred napol utišanim televizorjem, izza ekrana je prihajal zamolkel in neutruden glas športnega komentatorja, ki se ni dal motiti zvokom iz bungalova. Počakala je do dveh, potem pa vstala in šla ven; ko je bila že čisto ob ograji, je pobrala kamen. Bil je lep, oster kamen z zašiljenimi konicami in ostrimi robovi, dobro se je prilegal dlani; potežkala ga je, razprla prste in si ga ogledala. Hip zatem je zletel, silovito, v napetem dramaturškem loku, in skoraj zadel cilj; njen namen je tudi bil, da naj bi skoraj zadel cilj, da bi prestrašil tiste tam. In res: spet so utihnili, v hipu, samo da je bilo tokrat v njihovi tišini slutiti tudi strah. Hitro je izginila, da ne bi zaslutili njene navzočnosti, zato njihovih drugih reakcij ni mogla slišati. Legla je k Marku, pomirjena.

Naslednje dni mu spet ni nič povedala: upala pa je, da bi bil ponosen nanjo, ker se bori kot levinja, in ko mu bo nekoč razkrila, kaj je naredila, se mu bo mogoče zdelo, da sta si bliže, mogoče jo bo pogledal spet s tistim pogledom, ki ji ga je namenjal, preden je šel v vojno, ker je, ko je prišel od tam in so očitno njegove oči videle stvari, ki so bile premočne zanj, dobil pogled zveri, zbujal se je v hipu in sunkovito skočil pokonci in pištolo je imel vedno pod nočno omarico. Ampak če bi mu zdaj razložila svoje dejanje, je verjetno ne bi pogledal niti s prikritim priznanjem oficirja, ki noče na glas pohvaliti podrejenega vojaka – kaj šele da bi jo pobožal v mislih, z roko, ki je ni več.

Potem je nekaj noči gledala v strop in prisluškovala, ali bojo oni iz vile z bazenom spet zganjali hrup, ozirala se je po sobi, zraven je težko in rezko dihal Marko, njen vid se je prilagodil temi in s plakata na steni jo je gledal general, pod njegovo veliko fotografijo je pisalo Ante Gotovina, spodaj pa Oluja 1995: general je podnevi lep, v barvah, rdeča usta ima in kot oglje črne lase pod olivno zeleno vojaško kapo, tako pametno strmi s plakata, da bi mu vsakdo zaupal vse svoje imetje in mu dal varovati lastno mamo. General je moral nekaj let preždeti v haaškem zaporu in takrat je upala, da ima tam vsaj televizor; njegovi pazniki so sigurno ravnali z njim skrajno spoštljivo, ko so videli njegov modri pogled, in so razumeli, da gre za preudarnega človeka. V črno-sivega generala je gledala, ugibala poteze, ki si jih je podnevi zapomnila na njegovem obrazu, in premišljevala, kako bi on rešil to zoprno zadrego z razvajenimi tujci, ki ponoči zganjajo kraval. Mogoče bi samo stopil na njihov vrt in že ob pogledu nanj bi turistom zledenela kri v žilah in bi v hipu obmolknili. Samo to bi naredil heroj Ante v Antiju, ne bi mu bilo treba cele noči tuhtati, samo prednje bi stopil in vse bi se razjasnilo.

Naslednji večer je spet gledala televizijo, ob njej je bil na divan zavaljen Marko, tokrat buden, nekaj si je godrnjal sam zase, na sporedu pa je bila nostalgična glasbena oddaja, v kateri je Ivo Robić pel Morgen sutra … opet zajedno mi. Sedla je k Marku, toplemu telesu brez duše, razlezenemu človeškemu ostanku, otopeli prisegi, vegetirajoči misli, in njegova lažna toplota se ji je za hip zagnusila, njegova razpuščena mehkoba uprla, njegova bolna negibnost zastudila, štrcelj njegove roke zagabil.

Če je v romanu Kameno seme v ospredju dogodek, sta v s kresnikom nagrajenem romanu Ivana pred morjem Ivana in njena zgodba. Roman se ne ukvarja z velikimi dogodki junaške zgodovine, o katerih se učimo v šolah, ampak s spomini naših bližnjih. Ti so morda za posameznike še pomembnejši, saj nam povedo, od kod prihajamo in nam utrdijo smer, v katero gremo.

Veronika Simoniti je zbirko kratkih zgodb Fugato podnaslovila z “oblike bega”. V njej ponavlja in variira različne oblike bega. Naj nas k branju povabi zgodba iz zbirke Fugato z naslovom Evropa.

EVROPA (Fugato, Litera, 2019)

You want to wake up to free yourself of the image of Europa.

But it is not possible.

Zentropa

V laseh sem še nosila vonj po hotelski blazini in nemirne rajzefibrske sanje, to dvoje se v času jutranje kave v letališkem baru še ni utegnilo razpuhteti. V glavi so mi odzvanjali glasovi s simpozija, temni kot moji dnevi, ki so me čakali doma.

Stala sem tam, na začetku ozkega prehoda, in čakala, da se ljudje pred mano posedejo; vrsta se je ustavila, ker se neka gospa ni znašla s številko svojega sedeža: bila je vsa v črnem in s sivo ruto na glavi, to mi je uspelo razločiti, preprosta ženska, ki je v roki poleg letalske vozovnice še zmeraj držala potni list, na katerem je bil grb s poševnimi zvezdami in je v treh jezikih sporočal, da je iz Bosne in Hercegovine. Členki njenih prstov so bili beli, tako je stiskala oba dokumenta.

V žepu sem samodejno potipala za svojimi papirji: med vozovnico in osebno izkaznico je bil tam na modri vrvici še vedno plastificiran kongresni obesek z mojim imenom. Ko se je bosanska ženica usedla, sem zaslišala angleško družino, do mene so prihajale njihove besede, prestopanje v Frankfurtu, kujanje hčerke, ki bi rada sedela pri oknu, tablete za slabost, in tik preden so se posedli, vprašanje: misliš, da je še živa?

Nato sem našla številko svojega sedeža tudi jaz, pomagati mi je moral lep moški v mornarski majici, ki se je po prehodu pomikal za mano; pri ljudeh, ob katerih ti zastane dih ob njihovi lepoti, zmeraj malo počakam, da ugotovim, koliko se zavedajo svojega čara in koliko ta vpliva nanje, jih je povsem pokvaril ali ga imajo samo za dobro življenjsko popotnico. Zazrla sem se v njegove modre oči, od blizu vidim bolje, in si predstavljala, da se, ko se zazre v ogledalo, Narcis tudi sam zaljubljeno potaplja v svoj sinji pogled. Bil mi je všeč in spominjal me je name, ko sem bila njegovih let.

Pravim, pomagati mi je moral pri iskanju sedeža, kajti nisem več mlada in ne vidim dobro, od blizu sicer bolje, a motno: na očeh sem zbolela pred leti in od takrat okvara napreduje. Tega se ne da ustaviti, je rekel zdravnik, upati je samo, da boste oslepeli čim pozneje. Od blizu torej vidim komaj še dovolj, stvari in ljudi, ki so oddaljeni več kot štiri metre, pa mi še tako dobra očala ne morejo izostriti. Ampak to še ne pomeni, da ždim doma: še zmeraj potujem z rodne Krete po svetu in se pri tem zanašam na tujo pomoč.

Tudi na simpozij z naslovom Translation for Dialogue sem šla sicer sama, vendar organizatorjem prej povedala, kako je z mano, in so mi priskočili na pomoč: usmiljeno vabilo na srečanje s precej ohlapno tematiko, pri kateri se ti ni bilo treba spoznati na določeno terminologijo, ki je za slepe in slabovidne ni veliko na voljo, organiziran prevoz do letališča, tridnevna zastonj hotelska hrana, dnevnice in honorar – koliko denarja za skoraj slabovidno revo, ki obvlada več jezikov, da bo Evropejcem pomagala pri sporazumevanju. Posedli so me zraven estonskega referenta, s katerim sva že na uvodni večerji zvenko trčila s kozarci. Tudi njemu sem pojasnila o svojem vidu in za vajo napisala njegovo ime v braillovi pisavi na papirnat prtiček. Od njega je vel vonj po nekakšni sveži postanosti in kljub rahli opitosti, ki jo je bilo razbrati iz lenih in nekoliko nerazločnih besed, je od njegovih kratkih gibov, ki so rahlo potresavali mizo, prihajal hladen zrak; očitno si je podlago vztrajno in po malem pridobival v pritličnem hotelskem baru v času konferenčnih referatov. Ne morete si misliti, kako je, če vam desetletja prepovedujejo imeti stike s kolegi na drugi strani Baltika … Iz njegovih besed je bilo vohati nesrečnost, obešeno na nepravičnost nekdanjega družbenega režima, ki bo do konca njegovih dni nosila krivdo za vse, česar ni ukrenil za svoje dobro. Ampak takoj ko so režimi padli, smo se srečali; ne pri nas, ne pri njih, na sredi … sredi morja, morje je nevtralno, morje je prostor tolerance. Premolknil je, kot bi hotel preveriti, ali ni bil slišati preveč patetično. Enotedensko srečanje na ladji: Estonci, Latvijci in Litovci skupaj s Švedi, Norvežani, Danci in Finci … sami literati! Debate, sporazumi za izmenjave, pivo in rum, pogodbe o pisateljskih rezidencah, objemi in trepljanje po ramenih, zagledanosti in otroško navdušenje, vodka, koskenkorva, krupnikas … Ladja norcev! Potem se je zamislil: nostalgičen molk, reminiscence alkoholnega gurmana, neulovljivost heroičnih časov. Zdaj pa samo še životarjenje, prekladanje vsakokrat bolj bledih spominov, vsakokrat bolj sivo Baltsko morje in nebo nad njim, kakršnakoli že ta siva je, pa tolažba z destilati v neusmiljenih trenutkih soočenja s tu in zdaj–

Vsak s svojo skodelico kave sva naslednjega dne s turškim antropologom med odmorom previdno stopila k velikanskim šipam, od koder se je širila radodarna svetloba; predstavljala sem si razgled na modro morsko podlago pod sinjim nebesnim paravanom: vse to je bila zame samo megleno modra ploskev. Tamle spodaj je barka, Poletje ji piše na boku, mi je razložil, in desno je rt s cerkvijo, včeraj sem na tamkajšnjem pokopališču videl majhen kvadraten grob … Vsa ta širjava, čisto nekaj drugega kot moja soba, ki gleda na temno kvadratno dvorišče, do dna se spuščajo aluminijaste cevi za prezračevanje, je rekel v odlični angleščini, potem ko sem mu pojasnila, da se od tod ob kristalnih dnevih menda na levi in desni vidita obali sosednjih držav.

Deset minut po tem, ko se je nerodno poslovil z besedami Se vidiva pri večerji in se takoj tiho popravil (se srečava), sva že sedela vsak na svojem koncu konferenčne dvorane, on v prvi vrsti parterja, jaz v kabini za tolmače. Pripravljena sem bila na oguljene stavke o medkulturnem dialogu, na stalne besedne zveze o platformah idej, družbeno-kulturnih izzivih in temeljnih vrednotah – ampak nič od tega: na odru je bil zdaj pisatelj in razlagal o sabirju, ki je bil nekakšen pidžin jezik srednjeveških sredozemskih pomorščakov, sestavljen pretežno iz tedanjega beneškega in genovskega narečja, nekaj malega je bilo med drugim v njem tudi okcitanščine, katalonščine, grščine in arabščine. Na srečo tolmačenje tega prispevka ni bilo zahtevno, čeprav še nikoli nisem slišala za govorico, ki je imela menda celo svoj priročnik, Compasso da navegare. Sicer pa imam tudi sama svoj priročnik za navigacijo: kot netopirji in kiti, ki se orientirajo po odbijanju ultrazvočnih signalov, si izrisujem prostor po slutenih in razpackanih svetlobnih virih, zvočnih vibracijah in včasih tipanju – to troje se srečuje v presečišču na mojem temenu, vsaj tako si predstavljam, in mi pomaga izrisovati svet, kot je bil nekoč, ko sem še dobro videla, čeprav je zdaj nepreklicno nov in vsak dan bolj neulovljiv.

Tako kot sem zdaj predstavljala, da letimo nad porumenelim zemljevidom Evrope, prepredenim z obledelimi kapilarami cest, železnic in rek: te prečijo meje, ki jih je treba na nekaj desetletij prestavljati in na novo izrisovati, kot bi ponarejal stare umetniške slike tako, da bi ob kopiranju vsakokrat nekoliko zamaknil konture. Poglej, avtocesta, kako se sveti v soncu po dežju, reče svojemu sopotniku gospa z močnim naglasom v angleščini in spomnim se Linde, Angležinje, ki se je na simpoziju pritoževala, kako grdo tujci maličijo njen jezik, ki je lingua franca. Naslednjega dne je ves dan molčala: bil je 21. junij, ko smo izvedeli, da je referendum za brexit uspel.

Seveda cest tam nekje spodaj nisem mogla videti: pri moji okrnjeni zaznavi je najhujše, da drugi dejansko vidijo, da sem slabovidna, in bojim se, da lahko, ne da bi jaz to opazila, tako globoko pogledajo vame, da uzrejo vse moje napake. Kot pri zadnji večerji na simpoziju: zdelo se mi je, da so vse oči ljudi ob naši okrogli mizi uprte vame, čeprav je beseda tekla o jezikih in prevajanju: romunski udeleženec je na dolgo pripovedoval zgodbo o tajnem prevajanju filmov za časa Ceauşescuja. Pomislila sem, da so vsi ti ljudje, ki prihajajo iz različnih delov Evrope, vsak po svoje zgodovinski kliše: tudi Estonec, ki je govoril počasi, najprej samo brundajoče, kot bi zaganjal motor na višje obrate.

Tistega večera sem zaspala zmedenih misli, pa se čez nekaj ur že zbudila. Skozi odprto okno je od daleč, mogoče prek zaliva, kjer je bila že druga država, prihajalo ritmično bobnenje glasbe na prostem; melodiji ni uspelo dospeti na to stran obale, zadušila se je nekje na pol poti nad gladino, samo plemenski ritem, neskladen s srčnim utripom, je premogel agresivnost, s katero je lahko prepotoval vso to distanco.

V temi sem se pretipala do vrat in jih zaklenila, legla nazaj in prisluškovala udarjajočemu zvoku z oddaljene plaže na oni strani; pomislila sem, da bo slej ali prej že moral utihniti: če se je enkrat začel, ga mora biti nekoč tudi konec – ali pa, sem se za hip zbala, je ta muzika nekaj starodavnega, česar ni mogoče utišati. Bobnijo mesta v notranjosti, bobnijo kraji ob morju, bobnijo otoki in na vsej celini ni najti več mirnega kotička.

Tudi zdaj na letalu nas nadlegujejo z reklamami in glasbo iz drobnih zvočnikov nad našimi glavami. Ozrem se gor, na svojega, in ga skušam ugasniti. Zaman. Iz predala za prtljago nad sedeži štrli priprta mreža s širokimi zankami, mogoče za lovljenje rib ali metuljev, in stevardesa, ki gre ravno mimo, odpre vratca in jo potisne noter.

Pred mano sedi starejši par, po vsej verjetnosti mož in žena, in stevardeso začudeno sprašujeta, kako to da v letalih ni več oddelka za kadilce, ki je v njunih mlajših letih še bil, in ko stevardesa po prijaznem pojasnilu odide, se o tem še dolgo pomenkujeta, med rahlo nejevoljo in nostalgijo, kaditi je bilo včasih dejanje upora, zdaj so jima vzeli tudi to. Razumem njuno obžalovanje glede nepovrnljivosti, ki je kot konec dneva na morju, ki ga prepoznam ne samo po pojenjajoči svetlobi, ampak tudi po tem, da galebi potihnejo, po hladu in vlagi, takrat se oglasi daljava časov, ki je zgladila bolečine, zloščila zgodbe, zrahljala oboke arkad, ki nas varujejo.

Glej, oranžna pika na morju, mogoče je čoln, reče potnik v vrsti za mano, in spet se spomnim na estonskega simpoziata, od katerega je prihajala žganja sapa, in na njegovo ladjo, v polsnu že čez nekaj trenutkov pa zagledam ljudi v soboljevinastih kučmah, v debelih rokavicah držijo kozarce in skodelice in nazdravljajo novim časom, barka se nekje pri Gotlandu pozibava na idealih in ne sluti, da jo s kopnega skozi Finski zaliv opazujejo slinasti medvedi.

Zdrznem se, ko mi stevardesa položi dlan na ramo. Kmalu bomo pristali. V tistem letalo trzne, začne nas tresti, iz zvočnika se zasliši bing, stevardese z visokimi petami udarjajo ob tapisonska tla, ko molče hitijo proti pilotovi kabini. Če ne bi poznala teh prizorov z letala, bi se ustrašila, tako pa se prepričujem, da gre samo za eno tistih situacij, ki se nazadnje razvežejo v normalnost. Čeprav nikoli nisi čisto gotov …

In res, moja sopotnika na levi se spogledata – to so tisti brezbesedni spogledi tik pred koncem, v njih je vse izpovedano, vse odpuščeno. Z mano se noče spogledati nihče, nikomur ne morem skozi oči v tem poslednjem nadzemeljskem hipu sporočiti, kaj obžalujem in česa ne, da mi je bilo velikokrat hudo in da sem se imela prekrasno. Kako rada bi zavrtela čas nazaj, bila bi še mlada, nevedna in brezskrbna, čeprav verjetno to zadnje nikoli nisem bila.

Oprimemo se držal za roke in se s hrbtom pritisnemo ob naslonjala. Kaj pa če … je to zdaj – to? Stevardese so izginile, mogoče si v svoji kabini oblačijo napihljive jopiče in natikajo maske za kisik. Izginilo je vse zemeljsko, oblebdeli smo nekje nad geografijami in zgodovinami. Nekdo išče telefon, mogoče da bi se poslovil od domačih, nekdo, tako je vsaj slišati, polglasno moli. Neumno bi bilo reči, pa si vsi verjetno mislimo: da ni pravično in da nismo pripravljeni.

Letalo se umiri, kot bi zastalo v vakuumu. Potem se skoraj neopazno začne spuščati, čeprav se zdi, da ima kljun obrnjen navzgor, ker so sedeži pred nami nekoliko više. Iz zvočnika se oglasi pomirjujoč moški glas, govori o perturbaciji in pravi, da smo iz hudega. Moj sosed potegne ven elektronsko tablico in jo prižge. Gospa zraven potegne iz mrežice na hrbtni strani sedeža pred sabo revijo z reklamami.

V laseh nosim vonj po nemirnih sanjah, v glavi mi odzvanjajo glasovi, temni kot mrak, ki plava nad pokrajino, menda posuto z drobnimi lučmi. V ušesih čutim pritisk, počasi se spuščamo na frankfurtsko letališče, bežna križpotja zgodb in eksistenc. Ampak tu moje poti še ne bo konec, po čudnem itinerarju moram s severa priti nazaj dol, na svoj južni otok do nekih novih labirintov.

Kratke zgodbe ali roman. Karkoli že pride izpod tipkovnice Veronike Simoniti, smo lahko prepričani, da je zapisano v izbrušenem stilu, prefinjeno, z občutkom za detajle, v takem okolju pa se gibljejo do potankosti izoblikovani in skrivnostni liki, ki jih ne moremo izpustiti.