Gospodje akademiki, (spoštovane gospe akademičarke, vas komaj kdaj slišim, kot da so vas prvoomenjeni kar potacali), vas je strah dobiti za kolegico prvo damo slovenske literature zadnjih recimo kar 40-50 let? A da ima dolg in strupen jezik? A da ne spoštuje korifej denarja in funkcij in ošabnih egov možganov? Oh joj in prejoj. Kaj hujšega za gospode, posebej tiste, ki so kot von Graf, dolgoletni fevdalni tajnik-vrtnar zelišč na travicah umetniškega razreda skoraj še od varnih mehko ostrih sapic kompartijskih dni – opa, na, pa sem nekaj zinil kot moja draga prijateljica in prijateljica moje pokojne žene ta najina in naša Svetlana, kot vse Svetlane, kar jih poznam, svetla zavoljo unapetitlih besed. Ljudstvo pa jih komod in rado ponavlja za njimi.
Ta Svetlana, poznajo jo vsi otroški rodovi malih Slovencev in Slovenk zadnjih pet, šest ali še več desetletij, tudi Slovenceljni jo na skrivaj berejo in se križajo. Pa zmeraj več jih je. So izumili kak bolj plodovit seks denarja ali kaj temu podobnega? Kaj praviš, Svetlana? Piši, pusti tiste zvezde, ki so že brez vsakega talenta za seks zgodovine in družbe in kaj hoče živo življenje. Tako ali tako kot zgodovinska dejstva vrtajo selfiživce tistih pridno pohlevnih narod in denarce ljubečih. Tiste tedaj ostro svetleče zvezde so pač že v zgodovini, takoreč na Žalah. Kot dejstva, kot kamen kost. Menda nisi pozabila, da smo jih že v naših časih, kolikor in ker so bile zaslužno svelte, upokojili? No, saj smo jih zatorej tudi zasluženo dobili po nosu, pa kaj?! History pusti njeno history. Važno in živo pa še povrh nadležno je vprašanje, kaj pa je trenutno s Kosovirjem pa Kuzmo pa… joj, saj jih je množica, ki klepetajo in škrbotajo okoli tebe in tekajo za otroki ali pa oni okoli njih…
Vse najboljše, zdravja in pošteno raskavega brusa za jezikavi jezik ti voščim. Morda še smem, pa rad rečem, tvoj prijatelj Veno.
VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:
Veno Taufer (1933), pesnik, dramatik, esejist, kritik, prevajalec in urednik je svoja službena desetletja – z izjemo tistega v šestdesetih letih v svobodnem poklicu – v pretežni meri prebil v radijskem novinarstvu (RTV Ljubljana, redakcija literarnih oddaj, tri leta na londonskem BBC). Pisal je knjižne, predvsem pa gledališke ocene, urejal literarne in knjižne oddaje.
Bil je literarni urednik Revije 57, 1960–64 bil član uredniškega odbora Perspektiv, 1962/63–4 poslovodeči upravnik eksperimentalnega Odra 57. 1986 je zasnoval mednarodni literarni festival Vilenica, ki je prispeval k povezovanju in demokratizaciji v srednjeevrospkem prostoru ter ga vodil kot predsednik do 1998. V letih 1985 do 1989 je kot tajnik Društva slovenskih pisateljev sodeloval v gibanju za demokratizacijo in osamosvojitev Slovenije (bil je mdr. soustanovitelj Slovenske demokratične zveze - SDZ in soavtor Majniške deklaracije 1989). Bil je predsednik Slovenskega centra PEN (2000-05); dva mandata (1999-2006) je predsedoval tudi mednarodnemu komiteju »Pisatelji za mir« mednarodnega združenja PEN, 2011-14 pa je bil predsednik slovenskega pisateljskega društva.
Prevajal je poezijo in dramatiko iz angleščine (T. S. Eliot, Ezra Pound, W. B. Yeats, Wallace Stevens, G.M.Hopkins, Ted Hughes..), srb. in hrv. jezika, pisal je tudi kritike, eseje in teatrološke članke.
Pesniške zbirke: 1958 Svinčene zvezde (1958), Jetnik prostosti (1963), Vaje in naloge (1969), Podatki (1972), Prigode (1973), Pesmarica rabljenih besed (1975), Sonetje (1979), Ravnanje žebljev in druge pesmi (1979), Pesmi (1980), Tercine za obtolčeno trobento (1985), Vodenjaki (1986), Črepinje pesmi (1989), Nihanje molka (1994), Še ode (1996), Kosmi (2000), Rotitve (2003), Pismo v steklenici (2006).
Nagrade: Nagrada Prešernovega sklada, za poezijo, 1975; Nagrada Branka Miljkovića za zbirko Svirač pred paklom, kot najboljšo pesniško knjigo leta na srbohrvaškem jezikovnem področju, 1986; Nagrada Simona Jenka Društva slovenskih pisateljev za zbirko Vodenjaki, 1987; Madžarska mednarodna nagrada Bethlen Gábor, 1989; Avstrijska Mednarodna srednjeevropska nagrada, 1995; Prešernova nagrada za pesniški opus, 1996; Slovaška Mednarodna literarna nagrada Jana Smreka, 2000.
