Davorin Lenko – Aleš Jelenko – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Davorin Lenko, pisatelj in dramatik, avtor prvega slovenskega romana o serijskem morilcu.
Z njim se je pogovarjal Aleš Jelenko (fotografija Matej Nareks).
Intervju je bil v okrnjeni obliki objavljen tudi v Kraljih ulice.
Davorin, pri založbi LUD Literatura je leta 2021 izšel tvoj roman z naslovom Triger, ki pravzaprav prevprašuje motiv(e) serijskega morilca za svoje početje, hkrati pa prikazuje morebitno fascinacijo nekaterih ljudi (v romanu je to Aleksandra) nad njim(i). Kako si pravzaprav prišel do te teme?
Serijski morllci me zanimajo odkar sem kot otrok gledal film Ko jagenjčki obmolknejo. Ta fascinacija nad to temo se je pozneje samo stopnjevala, nikdar pa si nisem mislil, da bom tudi pisal o tem. Bolj konkretno sem o tem začel razmišljati, ko me je leta 2014 kontaktiral režiser Jaša Koceli z idejo, da bi naredila nekakšno adaptacijo Ameriškega psiha, ki pa bi se dogajala v Sloveniji. Pot te predstave je bila zanimiva in precej dolga, rezultirala je v monodrami Psiho v Gledališču Glej. Predstava temelji na tekstu Cona, ki sem ga v vmesnih letih dopolnil in nadgradil in romanu Triger služi kot nekakšno spremljevalno besedilo (čeprav je daljše od njega!).
Če so me torej včasih serijski morilci zanimali samo kot tema, ki sem jo z zanimanjem konsumiral, so pozneje postali moj primarni študij in moje primarno delo. Vem, da sem imel okoli leta 2019 dneve, ko nisem počel nič drugega, kot se ukvarjal s tem. Bral sem samo o tem, pred spanjem sem gledal dokumentarce o njih, pisal sem o tem in z mano se je nasploh dalo pogovarjati samo o tem.
Mislim, da ni nekega enotnega razloga, zakaj so nam serijski morilci tako zanimivi, zakaj so v literaturi in filmih in serijah tako hvaležna tema. Sumim pa, da v njih leži nekakšna enigma, skrivnostnost. Ljudje bi radi razumeli, zakaj morijo. Zakaj počnejo to, kar pač počnejo. Zakaj jemljejo trofeje od s svojih žrtev? Zakaj …? Poleg tega serijski morilci ne morijo iz koristoljubnih vzgibov ali verskih, političnih itd, prepričanj, ampak izhajajo iz veliko bolj primarnih občutij in potreb. Zaradi tega so na nek način veliko bolj “čisti”. Nepolitični. Zato bom rekel tudi, da je biti fasciniran nad serijskim morilcem, bolj “varno”. Povrh tega pa ti ljudje zelo pogosto združujejo dve temi, ki našo družbo zelo, zelo zanimata: seks in smrt. Za konec pa pridejo še mediji, ki s svojim senzacionalizmom poskrbijo, da serijski morilci postanejo zvezde.
Kar hočem povedati, je pravzaprav to, da se mi zdi, da je ta tema izjemno bogata in da se večina filmov, knjig in serij osredotoča samo na igro skrivalnic med detektivom in morilcem, ampak serijski morilec kot fenomen ponuja veliko veliko širše in bolj bogate možnosti obravnave.
Ko sem prebiral roman, se mi je v misli prikradel Ted Bundy, serijski morilec, ki je v sedemdesetih posilil in umoril okoli 30 žensk, a to kljub temu ni prestrašilo nekaterih deklet, saj so mu kasneje v zapor pošiljale ljubezenska pisma in svoje gole fotografije. Če se ne motim, se je med sojenjem z eno celo poročil. Zakaj (in od kod) takšna fascinacija nad serijskim morilcem?
To je eno najbolj pomembnih vprašanj, ki jih lahko postaviš glede Trigerja. Od kje ta fascinacija. Zakaj? S Cono in Trigerjem sem imel do neke točke izjemne težave – v smislu fabule in naracije –, ko pa sem v roman vpletel problem hibristofilije (fascinacije – tudi erotične, seksualne – nad zločinci, prestopniki), je pisanje steklo kot samo od sebe, a še zdaj ne vem točno, zakaj. Fascinirajo me zgodbe teh žensk in verjetno sem želel razumeti njihove vzgibe. Zakaj so recimo vsa ta dekleta oboževala Teda Bundyja? Da, za ameriške standarde tistega časa je bil res precej lep in pravijo, da je imel zelo dober pristop k človeku, da je bil očarljiv in prepričljiv. Toda ali je to dovolj? Najbrž ne. Prišel sem do nekaj odgovorov, nobeden verjetno ni edini pravilni, verjetno pa kakšen vsaj delno drži (za kakšno posamezno dekle). Prvič je tu seveda fascinacija nad morbidnim, prepovedanim (takšni morilci so do neke mere vendarle tabu). Tudi želja po “živeti nevarno”. Potem so tu ženske in dekleta, ki verjamejo v morilčevo nedolžnost in tiste, ki si te morilce želijo “popraviti”. Potem pa so seveda še tiste, ki so padle pod vpliv morilcev. Sploh če so očarljivi kot Ted Bundy; ali, na drugi strani, če so zelo labilne in je v igri še alkohol, droge in/ali duševne motnje. Skratka, tudi tu je v igri vedno nekakšna dinamika.
Po vseh prebranih knjigah in člankih in oglednih dokumentarcih o serijskih morilcih sem prišel do nekega zanimivega spoznanja … Bil je trenutek, ko sem se zavedel, da pravzaprav, vsaj na intuitivni ravni, razumem serijske morilce bolje, kot njihove fenice, oboževalke. Trenutek je bil hkrati grozen in skrajno ironičen, vsekakor pa, glede mojega dela na to temo, po njem ni bilo več poti nazaj.
O Trigerju večinoma pišejo kot o romanu o serijskem morilcu, a meni se zdi, da je tema ženske, ki jih serijski morilci res, poudarjam, res zanimajo, enako, če ne celo bolj pomembna. Vsekakor pa je bilo o tem manj napisanega in posnetega. Triger ponuja nek odgovor na fenomen hibristofilije, vsekakor pa ne edinega. Vsak morilec ima svojo zgodbo – vsaka fenica pa tudi.
So bila sedemdeseta in osemdeseta celo nekoliko naklonjena serijskin morilcem? Predvsem medijsko. Tukaj ni samo Bundy, to je bilo obdobje nekaterih najbolj odmevnih “plejerjev” na tem prizorišču: John Wayne Gacy, Jeffrey Dahmer, Gary Ridgway …
Med raziskovanjem sem opazil neko izjemno zanimivo zadevo. V ZDA so serijski morilci eskalirani v, kot praviš, šestdesetih in sedemdesetih, to pa sovpada z razponom feminizma. Ne pravim, da sta pojava povezana vzročno-posledično, mogoče sta oba posledica nekega popolnoma drugega vzroka, mi je pa vsekakor zanimiva korelacija. Glede ZDA v tistem času pa je vsekakor treba omeniti še nekaj drugih, veliko bolj preverljivih faktorjev. To so bila leta, ko se je veliko ljudi otreslo določenih moralnih spon preteklosti, čas, ko se je dogajala seksualna revolucija. Ljudje so eksperimentirali pri spolnosti in z drogami, ljudje pa so postali bolj mobilni … Neverjetno, koliko žrtev serijskih morilcev iz tistega obdobja, so bile štoparke! Večkrat sem se vprašal, ali so šestdeseta in sedemdeseta res producirala več serijskih morilcev kot sicer ali pa je, na drugi strani, samo “plen” takšnih ljudi postal bolj dostopen. Ed Kemper je recimo moril štoparke. Toda, in to mi je izjemno zanimivo v smislu karakterizacije, on ni iskal hipijk. V poznejših intervjujih je rekel, da ga niso zanimale – če bi ga, bi lahko dosegel ogromno število žrtev. On je iskal in moril, kot se je izrazil sam »največje dragocenosti družbe«, torej urejena dekleta iz dobrih, premožnih družin. Da, moril je ženske in da, šlo mu je za seksualno zadovoljitev, ampak poleg tega mu je šlo tudi za nekakšen družbeni statement. Ob vsem tem pa se je treba zavedati, da v ZDA v tistih časih različne zvezne države, okraji in okrožja, pa tudi različne enote policije (npr. okrajna policija, državna policija, FBI …) praktično niso komunicirale med sabo. Izmenjave podatkov praktično ni bilo. Zato je, če se je morilec preselil iz Nevade v Oregon, lahko pravzaprav začel na novo. Skorajda ni true crime zgodbe iz tistega časa, kjer ta nekomunikacija med pravosodnimi enotami ne bi igrala pomembne vloge.
Vsekakor so bila to zanimiva leta. Leta velikih ekstremov. Na eni strani je družba sunkovito poskočila nekaj nivojev višje glede svoboščin posameznika, po drugi strani pa to velja za zlato dobo serijskih morilcev, kultov in podobnega. Hipiji so širili evangelij o miru in svobodi in ljubezni, na drugi strani istega (!) kovanca pa imamo Charlesa Mansona. Večna igra svetlobe in sence.
Zanimivo pri skoraj vseh serijskih morilcih pa je dejstvo, da so umori predvsem seksualne narave. Praktično vsi – tudi Metod Trobec pri nas – so morili v nekem stanju vzburjenosti oz. neke notranje potrebe po nadvladi. Tudi Darijan Urh – serijski morilec v tvojem romanu, ki sredi Ljubljane umori dve ženski – nekako spada v ta “predal”. Se ti zdi, da gre pri njih za neke potlačene demone iz preteklosti?
Res je. Večina serijskih morilcev je do neke mere (zavedno ali ne) seksualno motiviranih. Povsem preprost primer: redki, res redki so serijski morilci, ki morijo tako ženske kot moške. “Klasični” serijski morilec, tisti tip, ki je najbolj znan, mori ženske, tisti, ki pa morijo moške ali fante, pa so skoraj vedno geji. Praktično edini, ki morijo moške in ženske, pa so tisti, ki morijo otroke, ki pa so na neki način aseksualni. Čeprav v resnici niso. A to je že povsem druga zgodba. Serijski morilec Arthur Shawcross je precej rad govoril o svojih žrtvah in je eden redkih, ki je v intervjujih povedal precej pretresljive podrobnosti svojih spolnih stikov z njimi (nekaj sem jih dobesedno citiral v Trigerju), a ko se ga je vprašalo po njegovih dveh prvih žrtvah, ki sta bila otroka, je prekinil intervju.
Ti “seksualni motivi” so seveda lahko najrazličnejši. Lahko gre seveda za nadvlado, ki jo tudi sam omenjaš. Že v tej nadvladi je zanimiva dinamika, kajti če morilec čuti tako močno željo po tem, da žensko nadvlada – kaj se po tej logiki ne čuti do nje sicer inferioren? Seksualnost je kompleksno in nejasno področje in ko jo kombiniramo z nasiljem, so lahko kombinacije vzgibov, vzvodov in posledic skorajda neskončne. Ampak med pisanjem Trigerja, sem se za “mojega” morilca moral nekako odločiti, moral sem mu dati nek psihoseksualni motiv. Nekje se mi je po zapisala tale besedna zveza: »terminirati priče njegove seksualnosti«. Sprva besedam nisem dal posebnega pomena, sčasoma pa sem postal od te besedne zveze obseden. Že tako sem imel nastavljenega izjemno poškodovanega, sramežljivega človeka (morilca), ki se nikdar ni izživel, niti odprl, osebo, ki ima o sebi izjemno slabo mnenje, osebo, ki je prepričana in verjame, da ne more nuditi (ženski) ničesar omembe vrednega. In ta »terminacija prič njegove seksualnosti« je res dobro opisala njegovo psihoseksualno stališče. Ni prenesel, da bi kdo videl njegovo intimo. Vendar pa je po intimi neskončno hrepenel in jo je moral deliti z nekom. Tako se je znašel v nerazrašljivi situaciji.
Osebno sicer ne bi rekel, da gre za neposredni obračun z demoni preteklosti, sploh pa ne obračun, ker serijski morilci morijo spet in spet in razen v redkih izjemah ne razrešijo ničesar. Človeku seksualnost lahko “udari ven” na najrazličnejše načine. Nočem zveneti preveč freudovski, ampak seksualni vzgibi lahko imajo, vsaj na prvi pogled, zelo neseksualne izraze. Vsem je najbrž dobro poznan tisti štos o moških, ki so zakompleksani zaradi njihovih majhnih penisov in si zaradi tega kupujejo športne avtomobile in dejansko mislim, da za tem je neka logika – ki pa seveda ne drži v vseh primerih. In tudi znotraj dejanske spolnosti … Zakaj nekateri prakticirajo BDSM in drugi ne? Zakaj se nekateri najdejo v svingerstvu? Zakaj …? Nikoli nisem kupil preproste razlage, da »enim to ali ono pač paše.« V ozadju je vedno psihologija, ki je mogoče celo bolj zanimiva od same seksualne manifestacije. Seksualnost je neločljivo povezana z našo psiho, z vso nekoherentno gmoto, ki je naša pisha, ne le z konceptom užitka, in verjamem, da skozi spolnost v bistvu skomuniciramo več o sebi, kot bi si marsikdo mislil. Do sem je načeloma vse v redu in prav, težava pa nastane, ko mora nekdo za to, da skomunicira svojo seksualnost, nekoga ubiti. To je ekstrem. To je zadnja postaja. Z izjemo seksualnosti kot nekaj, kar je že povsem duhovno in še komajda telesno, dlje od tega enostavno ne gre. Pravzaprav mi je nenavadno, da se s tem ekstremom nisem začel ukvarjati že prej. Mogoče si nisem upal. Vsekakor pa je to potencialno nevarno početje. Če si rečeš »Razumel bom seksualne vzgibe serijskih morilcev – mogoče res ne na razumski ravni, na ravni profiliranja, ampak intuitivno,« boš odprl vrata v sebi, za katera bi si mogoče pozneje želel, da ostanejo zaprta. Ali pa tudi ne. Čas bo pokazal. Zase lahko rečem, da je vse to imelo zelo močan samospoznavni element. Ampak trenutno ne vem, če ima tudi kakšno praktično uporabo.
Je kriva tudi pornografija, zasvojenost njo? Spomnimo se, da je Bundy pred usmrtitvijo za svoja dejanja okrivil prav pornografijo …
Enoznačno označiti pornografijo (ali karkoli drugega) kot edini vir nekega problema, se mi zdi izjemno naivno in celo srednjeveško. En Hudič, en izvor gorja. Tega enostavno ne kupim. Ted Bundy je res za vse, kar je storil, okrivil pornografijo, kar navsezadnje ni daleč od Son of Sama (David Berkowitz), ki je govoril, da mu je umore naročil sosedov pes. Spet je ista zgodba: »Jaz nisem kriv, Hudič me je obsedel.« Bundy je bil izjemen provokator in verjamem, da je bila ta izjava še njegov zadnji moment trolanja. Igral se je z drugimi, jih zavajal. Igral se je s tistim romantičnim prepričanjem, o katerem sem govoril prej, da je mogoče serijske morilce razumeti, rešiti enigmo, ki so. Četudi je on do obisti poznal svoje potrebe in psihoseksualne vzgibe, ki so ga pripeljali do statusa najbrž najbolj znanega serijskega morilca, mislim, da vsekakor ni bil pripravljen o tem odkrito govoriti. Vedel je, da ga bodo usmrtili in vrgel jim je še zadnje poleno pod noge. Glede na to, da se še danes sprašujemo o njem, premlevamo njegove izjave in ga poizkušamo razumeti, je na neki način pravzaprav premagal ameriški kazenski sistem, ki ga je leta 1989 usmrtil.
Sicer pa se absolutno strinjam, da je pornografija lahko problematična. Prvič v smislu same “industrije” in izkoriščanja, čeprav mislim, da je takšne pornografije manj kot včasih, saj je industrija postala precej bolj transparentna. Drugič je seveda problematična glede pričakovanj, ki jih vzbuja v ljudeh in standardov, ki jih hote ali ne postavlja. Zanimiv primer tega je recimo analni seks. Ko je pornografija v iskanju novih ekstremov – ali, bolj lepo rečeno, zanimivosti ali novih dražljajev – naredila analni seks za standard, je to postal standard tudi recimo nekemu odraščajočemu moškemu, ki je redni konzument takšne pornografije. Ta bo potem to prakso pričakoval od svojih partneric in recimo, za potrebe zgodbe, da one v to privolijo. In na koncu imamo (vsaj) dva akterja, ki seksata analno, ni pa nujno, da je to sploh bila res njuna želja, ampak smo spet pri tistem: »Tako mi je bilo rečeno.« Ali »pokazano.« Ali celo »zapovedano«. Tako se ustvarjajo standardi in ko standard traja tako dolgo, da se nihče več ne spomni, kako se je začel, ta postane – tradicija.
Je pa še druga plat pornografije. Tista, ki sem jo želel v Trigerju posebej izpostaviti: pornografija lahko ponuja tudi uteho. Morilcu v Trigerju ponuja uteho v smislu, da ga pomirja, da mu kaže, kaj vse je možno, česa vsega so sposobni, kot ji on imenuje, »svobodni ljudje.« Če že sam ne more uživati, pa uživa v užitku drugih. Če sam ni dovolj pogumen, da bi storil korak v spolnost z drugo osebo, pa uživa v pogumu drugih. Seveda, to je lahko strašno žalostno in analogno tistemu otroku brez doma, ki na božični večer gleda skozi okno kakšne premožne družine in sanjari o toploti, hrani in družini, ampak v vsem tem je vendarle neko upanje, upanje pa nas drži pokonci. Zapolni nas, pa četudi ne poteši naše lakote – ali libida.
Lahko bi rekli, da tvoj roman meji na kriminalko, se strinjaš? Le da v njem ni detektiva, ki bi zločinca lovil, pač pa si vanj postavil oboževalko, s tem pa se pravzaprav podal na lov za njegovimi demoni, ki so ga pripeljali do teh dejanj. Se ti zdi, da je včasih potrebno neke klasične žanrske vzorce obrniti na glavo? Lahko s tem kaj pridobiš?
Igranje z vzorci, kalupi, žanri je lahko izjemno zanimivo početje, vendar je v tem past, da s tem igranjem, obračanjem ustaljenih vzorcev na glavo (ali postrani), ne povemo ničesar novega ali zanimivega in tako končamo z delom, ki ni ne zanimivo ne sporočilno, obenem pa ne spada niti v žanr in s tem izgubimo praktično vso potencialno publiko.
Glede Trigerja lahko rečem, da je bila ena mojih boljših idej ali odločitev ta, da sem v procesu, ki je bil bolj intuitiven kot racionalen (nisem izviral iz zavestne želje, da bi obračal klišeje kriminalke na glavo), pravzaprav res vzel žanr kriminalke, ampak iz enačbe že takoj odstranil lik detektiva in ga nadomestil z oboževalko. Večina sodobnih kriminalk se bolj kot z morilcem ukvarja z demoni detektiva, in to sicer tudi tu do neke mere drži, le da je zaradi lika oboževalke nastala neka precej drugačna dinamika, ki mi je pozneje v romanu dopuščala, da sem lahko šel precej globlje, kot sem sprva nameraval. In tudi, da sem šel v nekoliko bolj neraziskana področja.
Drugi pomemben obrat od klasične kriminalke v Trigerju pa po mojem leži v manipulaciji. Vsi poznamo kliše morilca, ki se igra z detektivom in ga manipulira. Pogosto je to prikazano tako, da detektiv prek te manipulacije, igranja, spozna nekaj o sebi, se reši kakšnega demona, to pa seveda ni bil morilčev namen, kar iz njega pravzaprav naredi nekakšnega »učitelja« (to pa “nauk” cele pripovedi kar naenkrat naredi zelo nenavaden in ni več tako daleč od tiste logike, ki pravi da pošast obstaja zato, da jo heroj lahko ubije). Ampak ta kliše igre in manipulacije je postal že zelo prežvečen in dolgočasen in začelo me je zanimati, kaj se zgodi, če steče manipulacija v obratno smer.
Vedno sem se rad igral z »kaj pa če?« vprašanji. Z »what if« scenariji. In čeprav mi v osebnem življenju prav to najbrž predstavlja glavni vir anksioznosti, se je to obenem izkazalo za precej plodovit pristop k literaturi. Kaj pa če bi pisal o spolnem življenju kastriranca? Kako bi to izgledalo? Kaj pa če fenica manipulira z zvezdnikom? Kaj pa če …?
V kriminalkah načeloma ni veliko ženskih likov, sploh ne v ospredju. Zakaj je temu tako?
Nikakor ne bom zanikal pomembnosti spola in spolne identitete. Bolj kot spolna identiteta – vso mnoštvo spolnih identitet – prihaja v naši družbi v ospredje, bolj zanimive dinamike se lahko pojavljajo. Vsaj v teoriji. Stereotip zapitega detektiva (moškega), ki lovi morilca (moškega), je postal že moteč in zanima me, kaj bi se zgodilo, če bi to nekoliko prevetrili. Kaj če bi uporabili druge oblike travm, odvisnosti in spolne usmerjenosti? Zelo pogosto je, da ko heteroseksualni moški detektiv obravnava žensko zločinko ali osumljenko, med njima pride do nekega seksualnega naboja ali vsaj (ponavadi njegove) želje. Kaj pa se zgodi, če vse to nekoliko premešamo? Ni treba, da gremo v drug ekstrem, recimo, da bi napisali zgodbo o detektivki, ki je lezbijka in popoln abstinent. Mislim, da zrcaljenje nikoli ni prava tehnika za prevetritev ustaljenih klišejev. In kaj je? Najbrž je treba na zadevo pogledati nekoliko postrani. Ne obrnjeno na glavo, ampak postrani. Prva sezona serije True Detecitve je bila v tem oziru zelo inovativna. Upala si je iti dlje in globlje ali pa vsaj raziskovati zelo drugačne pristope, pa čeprav še vedno govori o dveh straight detektivih, moških, ki imata težave s sabo, drugimi in drogami.
Nasploh me zelo motijo liki, ki so v nekem delu samo zato, da so tam. Da prestavljajo neko manjšino ali del populacije (to je lahko barva kože, nacionalnost, spolna usmerjenost, veroizpoved ali politična usmerjenost). Dobro, s tem “zastopanjem” samo po sebi ni nič narobe, težava pa nastopi, ko zgodba prek teh likov načne neko vprašanje – recimo o rasi ali spolni usmerjenosti – ki pa ga niti ne raziskuje niti ne stopnjuje in je navsezadnje za samo pripoved irelevantno. Če imamo v neki zgodbi – in zdaj res karikiram – osebo, ki je mešanica med Vietnamcem in Laponcem, je musliman, skrajni desničar in biseksualec, in če na koncu pomislimo, da bi se zgodba odvila popolnoma enako, če bi v to vlogo zavzel recimo čisto povprečen John Smith, to pomeni, da smo zavajali publiko s temami. Pa ne na postmodernistični način, ampak zaradi “zastopništva”. To se mi zdi preprosto žaljivo do publike, ki pa je, paradoksalno, sokriva, saj je zahtev po tem zastopništvu vedno več in je vedno nekdo užaljen ker »se ne najde v delu«.
Tu se lahko neposredno navežem na problem pornografije od prej … Bi pornografija obstajala, če nikogar ne bi zanimala? Če ne bi bilo odjemalcev? Tudi ženska, ki se slači pred kamero v zavetju lastnega stanovanja, to počne z zavedanjem, da jo bo nekdo gledal. Potrošniki smo veliko bolj vpleteni v vso kolesje – tudi kolesje produciranja umetnosti – kot si mogoče mislimo.
Kakorkoli, če se vrneva k romanu … v Coni – manifestu serijskega morilca – vznika ideja (ali ideologija?) o apokaliptično-utopični Dobi Ženske. Kakšna bi naj bila ta Doba?
Besedo “apokalipsa” poizkušam vedno uporabljati bliže njenemu dobesednemu pomenu, torej razodetje, kot pa sinonim za kataklizmo. Gre bolj ali manj za ekvivalent tistemu »I was blind, but now I see.« Dobo Ženske, apokaliptično utopično-distopični koncept, kakršnega si je ustvari morilec v romanu, na tem mestu težko pojasnim bolje kot sem jo v Trigerju in Coni, vsekakor pa gre za njegovo prepričanje, da bo ženska – na tem mestu že Ženska, torej z veliko – zavladala ne samo moškemu, temveč svetu. V vseh pogledih. Čisto vseh. Kot dober nevrotik se on tega veseli, hkrati pa pred tem tudi trepeta. Ker se počuti inferiornega ženski in ker hkrati čuti močno željo, potrebo po tem, da ima z njo odnos, ki nekaj pomeni, jo je povzdignil v božanstvo. In ker naša družba še ni tam, je ta koncept preprosto premaknil v bližnjo prihodnost. Gre seveda za zablodo, za nek strašno črno-bel pogled na svet, za krik moškega, ki se počuti kastriranega, zavrnjenega, inferiornega in nesvobodnega.
Ko on govori o Dobi Ženske, ne govori o ognju in porušenih mestih. V njegovi viziji so pašniki, eko kmetije, pastoralno življenje, mir, spokoj, pravična razporeditev kapitala, nekakšno brezčasje itd. In (!), seveda, precejšnja seksualna in tudi siceršnja krutost do moških, ker … No, to se bo slišalo narobe in absolutno je narobe, ni pa narobe s čisto tehničnega gledišča: tudi posilstvo je seks. Tudi kovanec za en cent je denar in ena oliva je hrana. In tako je, po njegovi logiki, neka oblika spolnosti boljša kot nobena oblika. In tudi neka oblika odnosa z žensko je boljša kot nobena oblika. Zato so moški v tej njegovi viziji Dobe Ženske pravzaprav njeni sužnji. Ženka tu tako ni samo božanstvo, ampak tudi sužnjelastnica. Ampak če se nihče ne pritožuje – in moški v njegovi viziji se definitivno ne –, je to sploh še sužnjelastništvo? Če damo moralno logiko sužnjelastništvo = slabo na stran … Kaj se zgodi potem?
No, ta njegova vizija je vsekakor zabloda in koherentno pisati o tej zablodi, je bilo verjetno najtežje početje, kar sem si jih v literaturi doslej zadal. Prek racionalnosti tega nisem bil sposoben doseči, zato sem moral za določen čas v te zadeve verjeti, da sem o njih lahko pisal. Od tu do konflikta s svetom in bližnjimi pa res ni daleč.
Torej bi lahko rekli, da želi morilec v Trigerju najti svoj smisel …?
Morilec v Trigerju si poizkuša osmisliti svet. Osmislitve ne dobi od zunaj, zato je ustvari od znotraj. Gre mu za psihično preživetje: reči bobu bob, naliti čistega vina, končati z sprenevedanjem, odkopati zakopane resnice, pomesti z lažmi in ovinkarjenjem in preprosto zaobjeti svoje mesto. Tako je lažje živel. Mislim, da sem z besedo »apokalipsa« želel povedati to.
Se ti zdi, da je popolno enakopravnost nemogoče doseči? Lahko bi namreč rekli, da vselej prevladuje “ena stran”, ki tehtnico potisne nekoliko navzdol. Lahko vzpon dandanašnjega feminizma stori ravno to – tehtnico obrne na svojo polovico? Sam sem recimo na kar nekaj razpisih za zaposlitev že zasledil, da iščejo (izključno) žensko, ne moškega. Tudi (študentska) stanovanja precej raje oddajajo ženskam kot pa moškim …
Da, vedno bolj verjamem, da je popolna enakopravnost nekakšen Jeti ali lov za narkomanskim zmajem. Ena stran bo vedno prevladala, ponavadi tista, ki ima boljše argumente in je bolj angažirana. Trenutno je ženska definitivno bolj angažirana za “biti ženska”, bolj se ukvarja z vprašanjem kaj pomeni biti ženska … Moški se načeloma s temi vprašanji ne ukvarjajo. Ta dinamika mi je zelo zanimiva s stališča opazovalca, mogoče do neke mere tudi komentatorja – a posredno, v literaturi. Zelo možno se mi zdi, da se bo tehtnica vedno bolj obračala v prid žensk. Tega me ni strah, bom pa zelo žalosten in razočaran, če bo pri tem uporabljala postopke in mehanizme, ki jih sicer očita nekajtosočletnemu patriarhatu.
Denimo literarni primer … Predlani je nastal škandal, ker je bila med deseterico nominirancev za kresnika samo ena ženska. In da, se strinjam, da je to skrajno čudno, ampak hkrati se mi zdi ravno tako zanimivo, da so bile istega leta vse štiri nominirane drame za Grumovo nagrado delo ženskih avtoric in, če se gremo teorijo zarote, je s strani žirije torej prav toliko kot diskriminacija ženske možna diskriminacija moškega. To je na neki ironični način res enakopravnost, a najbrž ne takšna, ki bi si jo želela katerakoli stran. Ampak dobro, si rečeš, to je problem komisij in komisije se menjajo. Vse teče. Problem pa bi znal nastati, če bi to »enakovredno zastopništvo spola« postalo bolj pomembno od kakovosti literature. Sicer sva tu spet pri tistem »kaj pa če«, a vendar … Kaj pa če začnemo ločevati nagrade po spolu? Dvoje Prešernovih nagrad, dvoje kresnikov itd…? In četudi storimo vse to in četudi je vse v redu in se vsi strinjamo s tem … Kaj pa potem z ljudmi, ki se identificirajo z LGTBQ? Zdaj so prikrajšani oni.
Seveda, v tem razmisleku grem v ekstrem, pa vseeno se mi zdi zanimivo in pomembno razmišljati o tem. Vsaj v primeru literature (ali umetnosti nasploh) je rešitev najbrž samo ena: osredotočanje na kvaliteto literature. Ampak tu smo spet pri – dejanski ali ne – patriarhalni ali pa matriarhalni mentaliteti komisije. In smo spet na začetku.
Triger je podnaslovljen Ženska, II. del: Brazgotina, lahko torej pričakujemo tudi III. del? Bo to roman, zbirka kratke proze, pesniška zbirka? In kaj boš povedal z “nadaljevanjem”?
Glede cikla Ženska je nastala nekolikšna zmeda. Cikel je bil prvotno načrtovan kot trilogija, ki fabulativno ni povezana, sledila pa bi logiki rezilo – rana – brazgotina. Zbirka kratke proze Psihoporn ima podnaslov Rezilo, Triger pa podnaslov Brazgotina. Prvotno sem namreč želel objaviti Cono, torej ta morilčev manifest, kot samostojno knjigo s podnaslovom Rana, vendar jo je založba zavrnila in pričel sem pisati Triger v katerega sem vključil odlomke Cone. Cona je v celoti dostopna na internetu, zato o ciklu Ženska lahko res govorimo kot o trilogiji, ampak sam raje uporabljam besedo cikel.
Pravilno označevanje cikla je torej:
Psihoporn: Rezilo, cikel Ženska, del 1
Cona: Rana, cikel Ženska, del 1,5
Triger: Brazgotina, cikel Ženska, del 2.
Vem, da je mogoče preveč zakomplicirano, kot bi bilo potrebno, a po zavrnitvi Cone, sem poizkušal rešiti cikel, kolikor sem ga lahko in mislim, da njegova logika absolutno drži, ni pa najbolj preprosta in elegantna.
Ne vem, če se bom v prihodnosti še vračal k temu ciklu. Ne vem, če bo kdaj nastal tretji (ali četrti del). Kaj sploh sledi brazgotini? Spomin? Bledenje? Ne vem. Dejstvo pa je, da cikel, kot je zastavljen, dopušča možnost, da se k njemu kadarkoli vrnem. Ampak trenutno sem o stvareh, o katerih sem pisal v Psihopornu, Coni in Trigerju, povedal bolj ali manj vse, kar sem želel. Gledano nazaj, lahko rečem, da je bil cikel Ženska nekakšen obračun z lastnimi črno-belimi prepričanji in lastnimi obsesijami, tudi obračun s tistim večnim razkolom jaz-svet. Ne morem reči, da sem preko teh treh tekstov dobil odgovore, ki bi “vse spremenili”, mislim pa, da mi je uspelo artikulirati nekaj dobrih vprašanj. Mogoče je to dovolj.