Vasilia Ikonomu – Poezija, pesmi, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Grška pesnica Vasilia Ikonomu je letos poleti gostovala v Ljubljani v okviru projekta The Ulysses’ Shelter, pri katerem sodeluje tudi Društvo slovenskih pisateljev. Z njo se je o njeni poeziji, ki se izogiba romantični dikciji, pa čeprav govori o neuspelih ljubezenskih odnosih, pred Trnovsko cerkvijo, Prešernovim krajem nesrečnega imena, pogovarjal Igor Divjak.
Videopogovor z Vasilio Ikonomu.
Vasilia Ikonomu o svojih pesmih (iz intervjuja)
Vzdušje, ki sem ga skušala ustvariti, je tiho, a občutek je tak kot po eksploziji bombe, ko povsod naokrog gori, vse se podira, a zaradi prvotnega zvočnega udara ne slišiš ničesar. Vse je tiho, ti pa si dizorientiran.
***
Pesmi Vasilie Ikonomu
Mlado tisočletje pozna že veliko mračnih pravljic.
Zgodaj je začelo z deževanjem ognja in trupel. To je bil obilen dež, in kako sva se uzrla v najgostejši temi sveta?
Namiguješ mi v ljubezenskem jeziku, ki ga ne prepoznam. Gotovo kak dialekt
prihodnosti.
»Še vedno se lahko zaljubiva,« praviš, »sredi te mirne vojne.«
***
Nocoj sem pes
če si mačka
in to ne bo pomenilo nič več
kot kar se razume že samo po sebi.
Toda ne daj se premotiti
ne verjemi, da sem ti zvesta
Izzivam te
verjemi v moj jezik
ki ne odneha
verjemi v moje zobe – opozarjam te
in niti slučajno
ne verjemi mojemu repu
Glej da se izogneš prevajanju
stalnosti višine
in točnosti ritma
– to nima nič opraviti s srečo
Izzivam te verjemi v mojo lakoto
in predvsem
verjemi
v iskreno
pripravljenost
da ti zaspim
pri nogah
***
Odkar znam šteti, se bojim številk
– vse neskončno se izčrpa v človeku –
»Čisti teror,« si rekel.
Pomlad s pogledom gospodarice privzdiguje svet;
toda sneg ima širokogrudni objem za te, ki padejo.
***
Simon
pospravi ta predpasnik
– ne briši posode –
Nočem, da je kaj suho
v sobi, kjer sem skupaj s tabo
Pridi, da si objeta ogledava
ladje, ki tonejo v lijaku
najine male crknjene ribice
ko se takole prerivajo
v sifonu
Misliš, Simon, da obstaja kak raj?
Spodaj pod luknjicami
v kovini
kak raj poln milnice
in čistilnih sredstev
z aromo jabolka
Mogoče pa bi, Simon, počistila enkrat za vselej
če bi tudi jaz zdrsela skupaj z ribami
Če bi se vkrcala na ladjo
in poimenovala svoje
to podzemno mesto
Pomisli, Simon, da bi se kava, ki si jo kuhal, ko se je meni mudilo stran,
vrnila k nama, da bi priplavala
z vso svojo grenko toplino
Ah Simon vse
– in morda tudi jaz –
si včasih zasluži
še eno
priložnost.
***
Na mostu na ulici Warschauer obešene ključavnice zaljubljencev ne morejo zadržati
vlakov, ki peljejo mimo.
Postavila sem se semle, višje, in z roko pregnala oblak.
Svet – kamena doba in železna doba
Svet – oči so se mi povečale za dve številki
Svet – neskončne tirnice
Neskončne tirnice in prodniki.
***
To telo sem imela za svoje
Stopal si počasi
Lahni koraki na marmorni žimnici
vse bližje in bližje so bili kraju kjer sem te čakala
na robu lesa in železa
na bombažu in vzmeteh
ki so prav tako zadrževali neko telo
drugo
Prihajal si in prihajal
z vozovnicami v razpoke telesa in Atene
so bile samo prehod in soba
letališka steza saj si
ko sva legala na stropu že gledal
neki vzlet
drug
Jaz pa sem pogled upirala navzdol
Tja, kjer sem jaz velika
vpričo mravljišč in prahu
Ne da bi vedela za globino in višino
za tvoje bližajoče se lete
za svoj bližajoči se padec
tako nedolžna
da sem še imela
za svoje
to telo
Iz pesniške zbirke Živali enodnevnice, Thraka
Prevedla Lara Unuk
Lara Unuk je klasična filologinja. Zaključila je tudi študij latinščine in primerjalnega indoevropskega jezikoslovja ter vpisala doktorski študij novogrške književnosti. Prevaja tudi iz poljščine.
VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:
Vasilia Ikonomu – Poezija, pesmi, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
