Valentin Brun o svojih pesmih
Predvsem izhajam v svoji poeziji iz narave, njenih čarov, in seveda iz življenja z njo. Zelo me bolijo posledice industrializacije in potrošništva, ki se kažejo že v tako močni obliki, da je za ohranitev narave in za naše sobivanje z njo verjetno že prepozno. Ekološko osveščam ljudi. Vedno pišem iz sebe. Nadnaravo vpletam v svoje pesmi kot rešitev in odgovor na vprašanja današnjega sveta in na svoja lastna vprašanja. Vedno je prisotna v mojem duhu in v mojih pesmih …
***
Občudovalci rdečega maka
Pomlad se je razbohotila,
polja so ozelenela sredi malega travna
in naslednji mesec v maju se razcvetel je mak,
rdeč kot je.
Megleni oblaki se razplamtijo,
ko z vrha neba zasijejo žarki nebeškega sonca,
zrcalijo se kot oblak v mlaki,
ki je ostala v kotanji po deževju v Flokariji.
Ribe plavajo po zelenečem travniku,
mrhovinarske ptice jih lovijo,
vrane, kragulji in krokarji,
veselje novo se poraja navzgor k Stvarniku.
***
Zjutraj mleko, opoldne vino
Zvečer pa grenki čaj
Piješ za pokoro in veselje
***
Opojne vonjave
Razveseljevanje, ko metulji obletavajo
Veter trga listje z dreves
Jeseni se cvetje ljubezni razbohoti
Zvezde ožarjajo večer v spokojnosti
Zoreče noči, pohotno krohotanje iz
Nasmeha božje ljubezni
Ali je še kje kakšna grša ko sm jaz je
Rekla svetlolasa razuzdanka pobarvana iz
Družinske vasi, vreščala je od veselja, ko sm
Ji povedal, tisti sobotni dan še nism vidu
Lepše od nje, in nasmejala se je kakor svetlo
Sonce iz nebeških višav
VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:
