V slovo Cirilu Zlobcu (pogrebni govor)
Danes, vsaj danes smo tu zbrani romarji k zadnji, nikdar napisani pesmi. Romamo za pesnikom, ki si je vse svoje življenje trudil razvozlati skrivnost ljubezni in smrti, dveh sester, nikdar dokončno in za vse veke doumljenih. Sester, ki tekmujeta katera bo globlje zagrizla v sladko človekovo srce. Človek je človek, ker je smrtno bitje. In je, ker zmore ljubiti. Ker ve, da je ljubezen »dvoedina«, da je darovanje moškega ženski in ženske moškemu. Življenja drugemu življenju. Iz te ljubezni se rojeva lepota, lepota poezije, lepota jezika.
Ljubezen najbolj boli, ko je ni, in smrt najbolj boli, ko umre tisti, ki ga ljubimo. Kot o svojem rojstvu ne moremo reči ničesar, tako tudi o svoji smrti ne moremo biti avtentični pričevalci. Objokujemo lahko le smrt drugih. Četudi se zavedamo minljivosti, ki je temeljni zakon stvarstva, pa to misel nenehno odganjamo in se težko sprijaznimo z dejstvom, da smo že z rojstvom namenjeni smrti.
A pesnik je bil deležen vélikega, četudi krutega spoznanja, ko je zapisal: Skozi tvojo smrt v življenje sem odprt. Biti priča smrti svojih otrok je najstrašnejše, s čimer je človek lahko soočen. Smrt hčerke Varje in sina Jaše je Cirila Zlobca napolnila z brezdanjo bolečino, iz katere se je končno znova rodila pesem, pesem odrešenica, pesem tolažnica. Saj bolečina v nas je starejša in skorajda čistejša od lepote, je zapisal nekdo.
Največja skrivnost je človek sam. Sam sebi največja uganka. Pred samim seboj ne moreš ubežati, poje pesnik, ko je soočen s smrtjo svoje ljubljene hčerke Varje. Zdaj ni le ljubezen dvoedina, ampak tudi bolečina.
Dolga desetletja je Ciril Zlobec romal k svojim pesmim. Tihi romar na sledi molitve slovenskega jezika, ki ga prevaja v verze, da z njimi ozvoči svoje in naše življenje. S svojimi tremi tovariši je sredi časov, ki so slavili zmago in delo, zapel o ljubezni, o čudežu, ki človeka spreminja v angelsko bitje, a tudi v žival, polno divje in slepe strasti.
Ptič poje, ker ima pesem. In zato je ptič in ne kača, ki ima v sebi strup. Pesnik vse svoje življenje išče Pesem, želi se približati »idealni pesmi«. Roma k njej in na tem svojem romanju piše in piše pesmi, ki nikdar ne dosežejo popolnosti. Kajti idealna pesem je tista pesem, ki jo slišiš, zgodaj zjutraj, še zapreden v sladek dremež, ko poslušaš grlice, kako, skrite v črnih stolpih cipres, pojejo: kako v naravnem ritmu ponavljajo in izmenjujejo svoje glasove, svoje petje. Kar se le da natančen ritem, ki ustvarja melodijo zgodnjega jutra, melodijo stvarstva.
Pesnikova odločitev, da se poda na romanje k zadnji pesmi, je odločitev modrega starca, ki je svoje življenje napolnil s Pesmijo in se ji ves predal, postal njen ženin, blagoslovljen s harmonijo, preizkušan z dvomom in ljubljen od tistih, ki jim je govoril, kar njihova srca niso znala, zmogla. Njegova Najina oaza je bila knjiga ljubezni, ki so jo brale zaljubljena dekleta in mladeniči, ki še niso znali ljubiti in so bili skoraj ljubosumni na lepega pesnika, ki je znal o vsem, kar srce si »sladkega obeta«, tudi peti.
Poezija že tisočletja združuje nezdružljivo, poimenuje nepoimenljivo, se rojeva iz globin človeškega bitja, iz temnega brezna, v katerem cveti ljubezen, in v še temnejšem kotu ždi zver bolečine. Zato je poezija najbolj človeško opravilo, nedolžno in marsikomu nepotrebno, je tisto brez česar se sicer dà živeti, a to življenje je le životarjenje.
Obdarjen s prefinjenim občutkom za jezik, za matematiko samoglasnikov in soglasnikov, ki v čudežnih enačbah tvorijo besede, prisluškujoč ritmu in metru, poudarjenim in nepoudarjenim, kratkim in dolgim zlogom … obvladujoč vso čarovnijo pesnjenja, je leto za letom, desetletje za desetletjem romal s palico iz besed v desnici proti obljubljeni deželi, kjer bo končno prisluhnil grlici, katere pesem je popolna. Od upa in obupa, strahu in poguma, ljubezni in dvoma, doma in sveta – od nešteto dvojic, kot sta dvojica tudi dvoedina ljubimca, žarijo Zlobčeve pesmi.
Pesem ima lahko veliko moč, lahko zapeljuje, osvaja, lahko pa tudi razburja, jezi; napisana v prepovedanem jeziku, povzroči celo, da je mladenič izključen iz šole. A pesnik se maščuje tistim, ki mu niso dovolili, da poje v maternem jeziku, tako, da prevaja njihove najodličnejše pesnike: Danteja, Leopardija, Carduccija, Monateleja, Quasimoda, Ungarettija. In s tem dokaže svojo izjemno človeško širino, pokončnost, samozavest!
In nič drugače ne bi pisal, če ga življenje, tisto, ki ga je častil, ki mu je pel hvalnice in izgovarjal zanj zarotitvene obrazce, ne bi izdalo. Izdalo, ker sreča in ljubezen sta se nekega dne spremenili v nesrečo in bolečino. Njegov »dom življenja« je nenadoma »opustel«, kri se je znočila, postala »črna« in zagorela kot smrtonosni plamen. Slovo od hčerke Varje je pesniku ukradlo življenje, moč in luč, glas in sen: postal je »stražar« nje, ki »je zaspala na straži lastnega življenja«.
jaz na pol mrtev,
ti spet živa, moja mrtva hčerka.
Smrt otroka, v kateri je umrl tudi oče, pesniku podari kruto spoznanje: po lepoti, harmoniji, simetriji hrepenimo, ker je svet krut, »ostrih robov«. Krut je svet, a prav zaradi tega tudi lep. Romanje ni le spokojna hoja, napolnjena s smislom, ampak je »nevarna hoja po ostrini noža«.
Soočenje s smrtjo rodi obup, a up še vedno tli v srcu in pojí stihe o poroki bolečine in ljubezni.
Tudi sin Jaša je odšel. Oče zapiše:
Ničesar ti ne morem dati, sin,
še golega spoznanja ne,
da bi te pustil praznih rok,
tudi če bi vse ti dal.
A oče je veliko dal svojemu sinu, ki je prav tako stopil na pot poezije, četudi kratko, a zato nič manj pomembno. Daroval mu je jezik in ljubezen, nežni skali, na kateri se zgradi dom.
Zakaj sem zdaj nenehno vse bolj sam,
komajda še oče,
komajda še sin,
tako pasje sam,
da se me bog usmili!
Vedno, ko otrok pred staršema odide tja onstran, se poruši naravni red minevanja, temna usoda z grobo šapo poseže v srce družine, stresejo se temelji časa, hip postane večnost, smrt nevesta. Čas sam sebe žre! A pesnik ne obupa, saj ko se svet ruši, tedaj je upanje njegova, naša najtrdnejša vera.
Zato, Orfej, ki ga čaka smrt in raztelešenje, odslej poje samo še o ljubezni: nadnjo sklonjen, kot da bi gledal v zibelko, kot da bi zrl v krsto, v kateri je življenje okamnelo v lepo soho. Ciril Zlobec zapoje Hvalnico ljubezni, ki se zaključi z izklicevanjem Visoke pesmi, starozavezne himne ljubezni.
Ljubezen – najskrivnostnejša skrivnost,
v nebo se pne, v pekel se ruši, pada,
kdaj tudi umre, čeprav je večno mlada,
nas k polni mizi vabi, sili v post.
Mit o Orfeju se je dovršil drugače kot v davnih časih: Orfej je umrl in Evridika zdaj sama tava po svetu, ogrnjena v temno bolečino. A ve, zagotovo ve, da v pesmih ljubezen živi večno.
Večnost je hip in hip je večnost, ko se družita nebo in zemlja, moški in ženska in se rodi novo življenje, nov dan, novo upanje.
