Me ondan v skupni jedilnici, brezvoljnega in še vedno nekoliko zaprepadenega zavoljo dogodkov minulih nekaj mesecev, pobara gospodinja, ko je čistila hladilnik, kakšen je, lepo prosim, pa moj odnos do tele gorčice. In postavi kozarec predme, tele tukaj!, celo večnost jo že gledam, pa ne gre nikamor. Najprej nisem niti vedel, o čem govori, kajti v zadnjem času sem toplejši odnos gojil s kozarci drugih proizvajalcev. Tale reč, ki se že najmanj od prejšnjega desetletja ne gane z mesta, če smem še jaz malce popretiravati, je dejansko bila že rahlo starejšega datuma, ampak prav mogoče, da je še zmeraj užitna, saj je z gorčicami nekako tako, to itak vsi vemo. Razen po blagovni znamki se je od moje razlikovala po tem, da je na njeni etiketi s črnim flomastrom pisalo Goldberg. Glede na to okoliščino je to seveda še Oliverjeva gorčica, ni mi pa znano, kdaj se je je nazadnje – on ali kdo drug – dotaknil oziroma ali je bila pozneje sploh v uporabi. Sodeč po tem, da je bil vrček še kar težek, bolj poredko.
Moje po malem že zmanjkuje in tudi na etiketi ni napisano nič drugega kot tisto, kar je prišlo že iz tovarne, no, iz trgovine. Iz trgovine je zagotovo prišla tudi omenjena starejša gorčica, ampak to ob prav posebni priložnosti in za prav poseben namen. Ker je bilo to takrat pospremljeno s pompom in spontanim malim slavjem, se še dobro spomnim, da jo je Oliver dobil, kako simbolično, točno na mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta, jo takrat tudi slovesno in pred pričami načel, po tistem je pa, kolikor lahko skromno domnevam, pozabljena ždela v hladilniku in čakala na naslednje priložnosti, ko bi se vanjo spet uprli žarometi in kajpak oči svetovne javnosti. Priznati je treba, da se je minulo zimo to zgodilo kar nekajkrat, je preverljivo tudi v zadevnih televizijskih arhivih. Kako smo bili vsi v enoti ponosni na našega junaka, ki se nam je vsak konec tedna, vso zimo, s tistim svojim logotipom na dresu smehljal iz monitorja! In kako svojevrsten je bil ta občutek, ko smo stiskali pesti, skakali pod strop in se nasploh obnašali kot kakšni kuštravi otroci, čeprav bi od nas, starih kozlov, človek vendarle pričakoval določeno hladnokrvnost in samoobvladovanje. Skratka, četudi Oliver po naši omenjeni skromni zabavi menda ni več odpiral in mazal tiste gorčice, je na neki način po vsej priliki že doživela svoje trenutke slave, saj se je vso zimo skupaj z njim vrtoglavo spuščala po belih strminah in bila pogosto že na progi, še bolj pa v ciljni areni pospremljena z navdušenim vzklikanjem, doživljala je aplavze na odprti sceni. Dosegla je celo nekaj srednje odmevnih rezultatov, dokaj solidne uvrstitve, enkrat ali dvakrat resda tudi odstopila, če me spomin preveč ne vara, v celoti pa je bila njena sezona, kar se mene pa tudi kolegov tiče, zagotovo šampionska. Kar navsezadnje potrjuje že napis na njeni etiketi: Šampionka.
Medtem ko torej pomakam v svoj kozarec, zrem v prazno in premlevam neljube dogodke prejšnje zime, lahko na vprašanje, kakšen je moj odnos do gorčice v starem Oliverjevem vrčku, rečem samo to, da je zame ne glede na njeno rezultatsko statistiko, fistočke in skor v pokalu narodov nesporna Prvakinja. In zaradi mene lahko v spomin na Oliverja to tudi ostane za zmeraj, ne da bi jo še kadarkoli odprli; zaradi mene je njena uporabnost lahko tudi večna.
