Vesna Liponik – Tonja Jelen – poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Vesna Liponik je v pesniškem prvencu Roko razje suverena in izčiščena v jeziku, še posebno moč pa daje pogosto skritim, težavnim odnosom lirske subjektinje s starši, in poudari pomen živali, ki preraščajo v prav poseben simbol. Ljubezenski odnosi so s specifičnim ritmom prikazani v popolnem vrhuncu in ekstazi in prepričljivo predstavljajo erotično temo same poezije. V obravnavani zbirki pa bi tudi poudarila dodelano rabo in raziskovanje jezika in motive iz narave, ki preraščajo pravzaprav v simbole.
Zbirka, sicer tudi nominirana za priznani literarni nagradi, kritiško sito in Veronikino nagrado, del zbirke pa je preveden tudi za projekt 10 books from Slovenia, se začne s pesmijo [h]umor, nadaljuje pa s cikli nenaslovljenih pesmi [p]osegi, [r]az grabež, [s]leci in [k]ište. Vsak cikel obravnava svojo tematiko, pri čemer se poezija Vesne Liponik vedno usmerja k ranljivosti, nemoči in temu, kako se obema upreti in si zagotoviti svoj lasten teror, če parafraziram enega izmed verzov. Subjektka je zato ves čas dejavna in oprezna; na primer, ko dre po koreninah starega elstarja, ki so kot metafora za družinske odnose, si z vso silo torej prizadeva, da bi razumela, a da bi bila obenem svobodna. Pri tem ne gre za to, da bi poezija zapadla v angažiranost ali moraliziranje. Ta spopad je oster, na trenutke tudi neusmiljen in iskren. Subjektka se bori za ljubezen in nemoč tistih, ki izgubljajo zaradi moči drugih (pesem Kaj drugega kot): »itak nekje drugje itak / vedno / najebejo živali«.
Ravno cikel [r]az grabež je eden izmed najbolj presunljivih in kompleksnih in mu bom namenila največ pozornosti. Subjektkin odnos do živali je čuteč; pesmi govorijo o umiranju psa, primarnem lovljenju rib in boju proti takemu načinu izkoriščanja živali. Ravno o agresiji in dvojni morali, ki v sebi nosi tudi »ljubezen«, ki pa prav povzroči smrt živali, avtorica piše pretresljivo. Prvenstveni lov torej ostaja; pa naj gre divji lov ali industrijsko vzrejo živali. Tako sta nenaslovljeni pesmi o biku in ribi nadvse pretresljivi, a bralko/-ca ne pustita, da zatone v strah; ta boj-premislek ostane tudi še naprej. Tema smrti je tako v ciklu, ki obravnava različne vidike živali, nadvse izrazna; ali naj gre za naključno opazovano žival, mit o pobeglem govedu, o živalski sopotnici. Smrt ne uide nobeni izmed njih: »tekel je zajec z zajčjo masko se je dotikal smrti«. Enovrstična pesem spomni na podobo živali, ki nič hudega sluteč teče skozi gozd, polje, mesto in je lahko takoj žrtev. Na koncu kritike bom predložila pesem, ki bi jo natančneje analizirala. Gre sicer za dve pesmi, ki sta namenjeni psici Paki, analizirala bom drugo od njiju. Obe nazorno prikazujeta boj skorajda umrle živali in subjketinje, ki se bojujejo za in z njo. Ta ranljivost obeh, nemoč je nanizana s kratkim naštevanjem: »tresla si se / ko ne bom mogla več / tako si težka / ne vem kje naj držim in ne vem kje / ne boli«. Motiv bolečine je podan v vsej razsežnosti; ne vem, kje ne boli. Motiv teže prerašča v neznosnost, zato tudi lirska subjektinja postaja nemočna. Ta intimizem je izjemna odlika pesniške zbirke. Nadaljuje in stopnjuje se v (ne)konec pesmi: »ničesar / ne držim ne primem ne / ustavim se«.
Tudi ljubezen do sočloveka je intenzivna; ta se v erotiki nenehno stopnjuje (in seveda tudi izpelje z razpršitvijo), kar je z ritmom, naštevanjem, še posebej izrazno: »se ji čisto zmeša ko je / nad mano sem nad njo vsa«. Obliko ljubezni ali večen boj za njo in samo (raz)umevanje pa gre v pesmih, o katerih avtorica spregovori o družini oziroma starši. Motiv odnosov je prikazan kot napet, kar pa se ne preneha: velik simbol je poudarjen s koreninami, ki so sicer tudi jablane, ki so že tudi oddaljene, kištami, prebiranjem. Vse pa je popolnoma povedno z verzi: »[n]a jetrih / beli glavoboli / med mano in materjo / tisto zaradi česar / sočen vonj mokrih kišt / poči«. Neposrednost v jeziku je prikazana z vso ekspresivnostjo in kompleksnostjo samih odnosov.
Pesniška zbirka Roko razje Vesne Liponik je dobro izhodišče za avtoričino nadaljevanje, ki ga že kaže z objavo novejših pesmi in sodelovanjem npr. na letošnjem Pesniškem turnirju. Če potegnem skupno značilnost pesmi, tudi novejših, so to medosebni odnosi, prikazani z različnih vidikov.
Vesna Liponik: Pesem iz zbirke Roko razje
tresla si se
ko ne bom mogla več
tako si težka
ne vem kje naj držim in ne vem kje
ne boli
prestaviva te
dol po hribu stojim samo
tačke še
daljšam da
padajo
dol po hribu dol
do vode do
ničesar
ne držim ne primem ne
ustavim se
Objavo je podprla Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
