Tonja Jelen – Tom Veber – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Pesnik in tudi drugače vsestranski umetnik Tom Veber je v drugi pesniški zbirki Do tu sega gozd (2021) pretehtal in izbral umerjenost. Če je prvenec nekoliko pešal zlasti v hitrih ironičnih dometih, je tokratna zbirka prepričljiva in dokazuje, da pesnik vedno bolj izraža svoj glas.
Čeprav lahko razberemo kar nekaj citatov iz sodobne slovenske poezije, ki so kot »sestavljanke« iz različnih pesmih, te delujejo kot lastne interpretacije in domislice. Zaznati je utrip sočasnosti, ki jim Veber dodaja svoj lastni cinizem in pogled na različne ogroženosti. To ni samo skupnost LGBTQAI+, ampak nas avtor pospremi v stiske mladostniškega odraščanja, recimo. Ne izogne pa se tudi nadvse (priljubljeni temi), to je pandemija covida-19. tu iz poprej intimne stiske subjekta prerašča v govornika, ki z neposrednostjo in nagovori ne prizanaša nikomur. Popolnoma direktno imenovanje, npr. citat Kreka ipd., nazorno kažejo na kritičnost in senzibilnost do ogroženosti. Te pesmi – tudi posamične verze oz. izjave lahko razumem kot jasen krik po svobodi in drži za skupnost. Pesmim tu in tam uide kak verz preveč, ki bi ga lahko avtor seveda izpustil.
Zrelost pesmi narašča zlasti v intminoizpovednih pesmih, obenem pa jih avtor vodi na svoj način. Tu je spet ironija – a ne pavšalna. Deluje dovolj kompleksno in premišljeno. Vsekakor pa je pesnik izjemen v risanju atmosfere mesta, ki ga določajo ljubezni, sestajanja in s tem odnosi. Ti niso nič kaj popolni – a so. Ne gre za nujnost, gre preprosto za iskanje, rast in željo po sami graditvi relacij. Te so lahko mimobežnost, zdajšnjost in spomin. Veber je pri tem odkrit, pogosto nekoliko dramatsko obarva sam potek pesmi. Ta notranja zgrajenost pesmi nosi pravo težo, ki se v doslednosti ne ruši. Mogoče bi sicer lahko izpustil motiv Doriana Graya, saj je v pesmih že pokazal več znanja in samega preigravanja. Prav tako pa je že presekal s takim klicem, vzdušjem pričakovanega. Kvaliteta zbirke je še posebna v krhkosti, liričnosti, ki mehko režejo skozi pesmi. Eno izmed teh navajam na koncu prispevka. Pri tem ne gre spregledati svojevrstne spokojnosti, ki jo nudijo take pesmi.
Vprašanje ljubezni in spola je jasno, a v eni izmed pesmi (ki sicer najverjetneje izhaja iz kratke zgodbe Mihe Pongraca Svoboda) ponuja tudi druge možnosti, odločitve. Ta obravnavana zbirka nam ponuja veliko možnosti interpretacij, pretočnosti in spoznavnosti. Čeprav Veber deluje tudi v okviru pravic za skupnost LGBTQAI+, se s tem ne zavezuje samo enemu prav. Ponuja jih več. Prav taka je tudi denimo izbira citatov, ki so široka plejada različnih avtoric in avtorjev. Prav tako pravi: »rad poslušam poezijo / starejših pesnic in pesnikov«. Obenem pa v nadaljevanju s svojim tipičnim humorjem sporoča, da so tudi oni polni dvomov kot njegov subjekt. Pri tem verze niza spretno z vsemi jezikovni legami oz. zvrstnostmi. Vsekakor pa npr. ostaja zvest rabi citiranja Esada Babačića.
Veber je v novi pesniški zbirki, katere naslov spominja na predstavo, suvereno kaže na jezikovno plat, liričnost in elemente kritičnosti. Pri zadnjem ne skopari. Tudi pesniki in pesnice so nosilci in nosilke demonov. Seveda pa pri tem nikomur ne ponuja nasvetov. Do tu sega gozd je zbirka o odnosih. Takih in drugačnih; s sporočilnostjo pa kaže, da je treba ostati zavezan predvsem sebi. Verjetno. In ta neulovljivost je v delu brezhibna.
***
Nekaterih stvari ni moč razložiti v jeziku ljudi
za to me prosim ne poskušaj imenovati
prosim ne išči razlogov
za mojo žalost in strahove
pod najino kožo
tlijo drugi svetovi
lahko pa si z mano
v noči vseh noči
mi držiš nad glavo svetilko
in z mano poslušaš to tišino
gledaš te razdalje
čutiš ta veter
ki preko vseh prepadov
riše mostove.
Objavo je podprla Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
