Sara Nuša Golob Grabner – Tonja Jelen – poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Sara Nuša Golob Grabner (r. 1994) je pesnica in fotografinja mlajše generacije. Pesniški prvenec je naslovljen Gnijoče rože, kar lahko na preprost način povežem z Baudelairovimi Rožami zla, kar se v nekaterih pesmih tudi uspelo potrdi. Obravnavana zbirka prikazuje neizprosno iskrenost in odklonskost, ki sta tudi gradnika celotne sestave te poezije.
Gre za pesmi razočaranja, kar je kot ponavljajoč cikel, ki se nikdar ne sklene in tako neprenehoma gnije, odmira, razpada, tako da nastaja Plevel, ki je tudi pesem na zadnji platnici knjige. To so pesmi mlade avtorice, ki pa neposredno prikaže boj s samo sabo; da, neprizanesljiva je tudi do sebe in okolice, ki jo obdaja. Tesnoba, nerazumljenost subjektinje od večine in praznina so tri značilnosti večine pesmi v zbirki.
Iz avtoričinih pesmi je opaziti predvsem temni modernizem in večno idejo o trpečem lirskem subjektu (pesem Utopija): »Vedno hrepenim po tem, da bi za utopijo trpela vsaj še / enkrat / in vedno znova.« Tudi naslovljene pesmi, ki so po navadi enobesedne, bolj ali manj izvirajo iz romantike (ta ideja pa je predvsem značilna za mlajše avtorice/-je): Nevihta, Ruševine, Dno, Nežnost, Izobčenka ipd. Lahko rečem, da je tako poezija Sare Nuše Golob Grabner močna predvsem v svojem izpisu notranjih občutij groze, nesprejetosti od drugih in v podobah odmiranja, predvsem narave. Verzi o naravi, ki se povezujejo z delovanjem človeškega telesa, pa kažejo na avtoričino dobro opazovanje in njeno ukvarjanje s fotografijo:
Avtorica z vso svojo notranjo bojevitostjo poskuša lirski subjekt umakniti od ogroženosti, tudi same sebe in zunanjega blišča, npr. pesem Grdo: »Dolgočasi me siljenje v luč, / siljenje v ljubezen / in lahke, nežne stvari, / ko pa od daleč vidim ogabno temno, kruto / bitje v sebi.« Ta notranja stanja zavesti pa kažejo na anomalije, ki jih pesniškemu jazu povzroča družba z vidika različnih sistemov. Posamezni verzi so posebej dobro nakazani z upiranjem proti »normalnosti«, ki je kot notranji ustroj celotne zbirke. Ta tudi kaže na različne pol citate, citate leposlovnih del, pri čemer pesnica tudi zanika določena dela (ne bo se odločila za skupinski samomor ipd.).
Obsežna zbirka, v kateri se ena pesem sicer pojavi dvakrat, bi lahko mogoče katero izmed pesmi brez strahu izpustila, vendar lahko samo delo razumem kot dober avtoričin začetek. Pesmim tu in tam umanjka boljša jezikovna dodelanost, a nekatere pesmi vseeno kažejo na to, da avtorica svoja občutenja in slikovitost (predvsem odmirajoče) narave zna dosledno upesniti. Skratka so to tipične pesmi, iz katerih je razbrati moč mlade avtorice, ki pa še vedno lahko ponudi več in bolje.
Sara Nuša Golob Grabner: Pod vplivom
Nočem vam biti všeč.
Nočem biti gnetena kot testo pod prsti.
Meša se mi od vaših glasov v moji glavi,
med sabo se sovražijo.
Ne vidim skozi zamegljena okna tvojih oči.
Ne vem, kdaj naj spim,
ne znam bedeti.
Plazim se in tla so lepljiva.
Ura je ena zjutraj
in v meni je spet premalo mene
in v meni je preveč vas.
Preostali prispevki in literatura na portalu
