Primož Sturman, Tonja Jelen – Literarna kritika – poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Druga zbirka kratkih zgodb zgodovinarja, učitelja in pisatelja Primoža Sturmana (roj. 1980) Sinteze nas z naslovom uvede v posebno pričakovanje. Kemijski simboli in formuli na naslovnici se skupaj z naslovom preneseno znajdeta tudi v zgodbah; združevanje in sestavljanje določenih detajlov iz zgodbe je prepričljivo, mestoma se (ponovno) znajdemo v kratkih odlomkih iz kakšnih kratkih filmov, kot sem bila priča ob branju kratkoproznega prvenca Gorica je naša (založba Litera, 2018). Tako se pričakovanje izpolni.
Čeprav je prej omenjeni prvenec prinašal predvsem zgodovinsko težo (ki je mestoma vodila v nekoliko nevarne smeri), nam zdajšnja zbirka ponuja več svežine, raznolikih tem in tudi humorja. Avtor je tudi jezikovno spretnejši in manj okorno in pristransko pojasnjuje določene situacije v zgodbah. Te tečejo prepričljivo, zasuki so sicer pogosto pričakovani. Pogosto je najti sokoljo teorijo oziroma predmet, ki preobrne samo zgodbo, a brez velikih posledic. Tak element je najpogosteje najti prav na koncu zgodb (primer navajam iz kratke zgodbe Lipica): »Kolena stisne skrajno desno k vratom. Nagnem se naprej in z desno roko brskam po predalu, medtem ko mi levica s poročnim prstanom počiva na volanu. Med iskanjem dokumentov se s podlaktjo narahlo dotaknem njenih stegen. “Anche un documento della signorina, per favore,” reče uniformiranec z značko mobilnega oddelka iz Padove na rokavu in zvedavim nasmeškom na obrazu.«
Krajevni diapazon dogajanja se še vedno najpogosteje giblje v okolici meje med Italijo in Slovenijo, a je zastavljena problematika drugačna in svobodnejša kot v knjigi Gorica je naša. Tako fizična meja predstavlja idealno pot na drugo stran, ki ponuja varnejše igranje in skrivanje ljubezenskega trikotnika ali preprosto spregledovanje napak, ki jih protagonisti_ke odplačujejo z bogatimi podkupninami. Seveda, predvsem glede na valuto denarja in poostrenost, v nekih prejšnjih časih. Prav posebne so denimo prigode ali kar štorije z birokrati iz prestolnice, ki pridejo obiskat in preverjat kmetovalce po vaseh. Ta igrivost in namigovanje z različnimi vmesnimi pripetljaji, ki se dogajajo mimo okvirne zgodbe, dodatno popestrijo in obrnejo potek osrednjega dogajanja v zgodbi.
V obravnavanem delu je najti teme, ki se v dvajsetih zgodbah ukvarjajo z aktualnimi družbeni vprašanji. Brez olepševanja nam pisatelj Sturman prikaže več let zamolčano zgodbo o duhovnikovem posiljevanju mladoletnice, ki nosi posledice vse življenje in ji travmatski dogodek povzroči veliko škode tudi kot posttravmatski sindrom. Ali pa za dogodke s protestov, ki na koncu postanejo vse kaj drugega kot želja po izrazu nestrinjanja z nečim. Še vedno pa avtor obravnava obdobje SS-a, prav tako pa nas sooči z današnjo politično problematiko. Vse to je spisano analitsko in natančno; skratka brez leporečenja in z (tudi ponekod omiljeno) neposrednostjo. Gre za postopek pisanja, kot bi avtor dogodke vzel iz dnevnega časopisja ali dnevniških zapiskov posameznika_ca, vse pa je preoblikoval v kratke zgodbe, ki večinoma obsegajo od tri do pet strani. V bistvu pa je presenetljiva prav ta kratkost, v kateri lok dogajanja in zgoščenost zgodb dosledno izpelje.
Kar je nadvse pozitivno, je tudi to, da so zgodbe napisane s pravo mero sarkazma, upora in posebne angažiranosti, ki jo avtor mimogrede pokaže. Vprašanje svobode, o kateri avtor ves čas piše in namiguje, tako stremi v večini zgodb. Pomembno je, da je svobodi dopuščeno biti tudi s strani tistih, ki ji nasprotujejo. Kakršna koli je, le da ne škoduje drugemu ali večji skupini.
Sinteze Primoža Sturmana so delo, ki obravnava več raznolikih tem, tako s strani problematiziranja kot v luči prav posebne, žlahtne pripovednosti skorajda napol pozabljenih štorij, ki znajo biti še kako žive in resnične.
Objavo je podprla Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.