Petra Koršič – Tonja Jelen – Literarna kritika – poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Bog z mano je druga pesniška zbirka urednice, literarne kritičarke, moderatorke in pesnice Petre Koršič. Že sam naslov, ki se poigra z rekom oziroma pozdravom Bog s tabo, napove, kam zbirka pelje – to je k bogu, božjemu. Pri tem bi rada izpostavila, da v pesmih ne gre za nikakršno politično usmerjanje ali težnjo po ideologiji, do tega je avtorica tudi kritična, pač pa preprost – a ne poenostavljen in dovolj kompleksen – verski diskurz, v katerega sta postavljena subjektinja in bog, ki ga avtorica ves čas piše z veliko začetnico: »ko izrečem / ime / ti dam prostor / Bog // Bog z veliko / Bog ne more biti z malo / če je / je / in ko je / je véliki«.
Pesniški jaz se v konceptualni zbirki, posvečeni vsakdanjemu odnosu z bogom, razmišljujoče ukvarja z božjim. Če je religiozna, liturgična poezija premalo poznana, Petra Koršič naredi ravno to – svojega boga zlije z današnjim trenutkom, materialnim svetom in lomom med tradicijo in sodobnostjo in ga poizkuša približati pravzaprav in predvsem sebi – in s tem prepričljivo tudi drugim. Vendar pesmi niso blizu nabožnim besedilom, kot je npr. hvalnicam. Gre za sodobno poezijo, v kateri je v ospredju verska tematika in v kateri se pesnica želi približati bogu oziroma jo je v ta dialog povabil prav on: »pisal mi je Bog / z malimi črkami / velik začetek / nič ni obljubljal / samo podvizal / spodbudil / če ni že dovolj / čakanja«. Torej lahko že sam naslov povežemo s prvo pesmijo iz zbirke, ki odpira sopotništvo z bogom in ki se nadaljuje: »Bog je pisal / pozno / in ni voščil / rojstva luči / ampak poslal loščilo / za povoskano srce«. Ta bog pa ni edini, saj pesnica tudi namiguje, da ima njen bog brate, s čimer pa odpira možnost, da vera, ki jo živi sama, ni edina. Ravno s tem zbirka pridobi novo težo, prav tako nam boga pokaže tudi v njegovi ranljivosti, a s pravo mero distance in spoštovanja.
Zbirka ni razdeljena na cikle ali posamezne dele, temveč se torej začne le s pesmijo o začetku korespondence z Bogom, ki je torej tisti, s katerim in o katerem lirski subjekt ves čas govori. Pesmi se nato prelivajo in delujejo kot krajši zapisi lirskega subjekta, ki poizkuša zapisati svoje doživljanje, pogovore in izkušnje z bogom, prav tako tudi razmisleke o njem. Zbirka ni ena izmed tistih, ki bi pomenila bogaiskateljstvo ali se spraševala o veri, se pa približa kateremu izmed verzov sodobne duhovno ritmične glasbe. Verz v pesmih je svoboden, opuščena so ločila in velike začetnice na začetku povedi, pesmi niso posebej naslovljene. Lahko rečem, da pesmi delujejo kot sunkovite kratke izpovedi in refleksije, ki se izkažejo tako kot krajše pesmi ali dolge čez eno stran.
Duh Furlanke (prvenec je nosil naslov Furlanka je dvignila krilo) iz prve zbirke je še zmeraj prisoten, prav tako z njim avtorica namiguje tudi v enem izmed verzov, ko Furlanka bogu odgrizne jezik. Pogosti so tudi verzi iz Svetega pisma, ki jih Petra Koršič spretno vnaša med svoje lastne besede: »to jutro delim z njim / Bog vedno / pride / po človeku // jutro raste / in pred mano / se vrti / ventilator // upam / da ne zameri / če to jutro / delim / s človekom«. Iz pesmi je razvidno, da je lahko poezija o božjem še kako živa in nič kaj umetelno privzdignjena in vzvišena. Subjektinja bralcu_ki prevaja, da tudi boga moti marsikaj, kar se dogaja znotraj same inštitucije, kritično držo do vsega tega vzpostavlja tudi sama avtorica. Ideja same zbirke je tako predvsem v duhu in živosti vere, ki jo pesnica z jasno držo vplete med verze. Tako je takšen odnos do vere izražen sveže, z veliko mero spoštovanja, a še tolikšno mero radosti, kot naj bi jo v sebi nosil vsak posameznik_ca.
Petra Koršič z zbirko Bog z mano je tako dosegla, da je lahko verska poezija v današnjem času še kako pomembna za resen razmislek o svetu, ki ga živimo. Da sta lahko radost pisanja in življenja pravzaprav še v tako majhnih delcih, pa četudi gre za verujoče ali neverujoče. Dobra literatura je v tem smislu nagovarjajoča v vsakem primeru.
Petra Koršič: Pesem iz zbirke
Bog je bil
na morju
medtem ko so
ribiči metali mreže
na odprtem morju
se je srečeval
z različnimi
umetniki
vsak ga je
prepričeval
kako mora
najti svoj izraz
in kako je prav
njegov najboljši
Bog je
kot običajno
molčal
potem mi je povedal
da so se fantje
motili le v enem
tradicijo (s)poznati
medtem so ribiči
še vedno metali
mreže z velikimi
luknjami
klali mrože
čakali
dober ulov
Preostali prispevki in literatura na portalu
VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:
Objavo je podprla Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
