Monika Vrečar – Tonja Jelen – Literarna kritika – poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Avtorica obravnavane zbirke Monika Vrečar je pred devetimi leti objavila prvenec Začela bova, ko boš pripravljena, leto kasneje pa prozni prvenec Kdo je najel sonce (2012), sourednikovala je pri paraliterarni reviji Idiot. Pesnica, pisateljica in doktorica teorije medijev, ki od leta 2014 živi v Kanadi, v drugi pesniški zbirki, Šovinistka, posega v lege intimne zgodbe posameznice, ki kažejo na to, da življenje s posameznico ne zna ali pravzaprav noče biti ravno prijazno. Da je za podobo pesnice, ki s svojo stoično držo z vmesnimi kletvicami nonšalantno bere na odru in medtem neposredno komunicira z občinstvom (tak vtis sem si ustvarila med branjem prve pesmi, v kateri se posmehljivo obregne tudi ob slovensko pesniško sceno, o njej avtorica neprizanesljivo govori še v nekaterih naslednjih pesmih), zgodba, ki govori o različnih odvisnostih, ki jo ves čas spremljajo in zaradi katerih mora svoj boj še toliko bolj biti in ga uresničevati. In ga kakopak udejanji kljub neprizanesljivim besedam celo najbližjih. Čeprav je naslov zbirke, šovinistka, povezan s šovinizmom, torej z negativno konotacijo, pa avtorica pravi: »Ja, saj vem, da pišem zgolj iz prezira do močnejših, ampak kljub / temu sem boleče nesamozavestna«.
V povsem z odkritimi čustvi in neprizanesljivostjo postavljanja intimne in kolektivne zgodbe prepleteni pesniški zbirki Šovinistka avtorica ne prizanaša niti sebi niti družbi. Lirski subjekt je torej Monika, ki bralcu_ki ob koncu pesmi večkrat pošlje objem: »Objem, Monika«. Ta dialog je pravzaprav presenetljiv, saj je subjektinja v določenih verzih zlomljena, da bi ji ta objem prej poslala sama, kot da ga mi pošilja prav ona. Pesmi so spisane tako, kot da bi nastale v enem samem zamahu brez kakršnega koli popravljanja in spreminjanja – s tem pa nas pesnica uvaja v prav poseben milje odkrivanja same sebe. To je niz razočaranj in verbalnih in neverbalnih udarcev, zaradi teh pa nič drugačna subjektinja sama. S pozicije, ki nas nagovarja, je avtorica torej polna ran, ki si jih vede ali nevede zadaja še naprej. A to niso pesmi samopomilovanja; ravno sočnost jezika, parafraziranje različnih citatov, samokritična drža in določena stopnja ironije dajejo poeziji v zbirki pravo težo, ki pretehta v pozitivno smer. Tako zbirka ni le beležka dnevniških zapiskov ali statusov na katerem izmed družbenih omrežij. Hkrati pa se avtorica novih spoznanj ne boji in jim daje možnost. »Toliko sem se naučila in toliko se / še imam za naučit. Ampak tokrat imam dobro podlago. Imam sebe, / ki se prej nisem imela.«
Zbirka je sestavljena iz različno dolgih, tudi večstranskih, in oblikovanih pesmi, pri čemer nekatere preraščajo v pesmi v prozi ali kar kratke kratke zgodbe. Ta prozna zasnova se kaže zlasti v pasusih, v katerih gre za znanstvena dejstva, npr. o tem, kaj v človeku sproži nasilje, in pogovor z njeno zdravnico. Subjektivno doživljanje sveta in hkrati faktično ponazarjanje vsemu temu je prepričljivo nihajoče in subverzivno. Avtorica sprevrača verze, jezik, ki je največkrat pogovorno slovenski, tudi angleški, ki sledi tipkanemu govoru, nemški, najdejo se posamične francoske besede. Okrog vsega pa vrti celotno zgodovino individuuma in vseh tistih, ki z njo vstopajo v interakcijo. Radikalni glas pa se odraža tudi v različni rabi tiska, in sicer od ležečega, krepkega, prečrtanega itd., kar spet na poseben način priča o pesničinem govoru, hkrati pa daje nov vidik s strani vizualizacije.
Osebnoizpovedna lirika M. Vrečar je prepričljiva, udarna, jasna in brutalno iskrena z dobro zastavljeno dramaturško zasnovo. Zbirka Šovinistka ponuja uvid v polje, na katerem so torej vsi nezemljani v resnici temine, ki neprestano krožijo skozi svojo lastno zgodovino, ki je hkrati zgodovina celotnega družinskega debla, in ta se nenehno širi naprej in ponavlja. Izbruh, ki dobesedno zareže, in to zelo prepričljivo.
Preostali prispevki in literatura na portalu
VESELI BOMO, ČE SE BOSTE NA PRISPEVEK ODZVALI, GA DELILI ALI KOMENTIRALI TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:
Objavo je podprla Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
Monika Vrečar – Tonja Jelen – Literarna kritika – poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
