Tonja Jelen – Kristina Kočan – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Pesniška zbirka selišča Kristine Kočan je izčiščeno in premišljeno delo. Ne nazadnje gre za poezijo, ki je letošnje leto prejelo Veronikino nagrado. Čeprav pesniško delo družbenokritično obravnava različna področja, se ogne in dvigne nad angažiranost. Obenem pa avtorica nadgrajuje vse svoje dosedanje pesniško ustvarjanje tako s posebnim poznavanjem jezika kot različnimi referancami. Peta pesniška zbirka po vrsti se torej izraziteje ukvarja z jezikom, prav tako z ritmom. Ne gre spregledati, da je delo v primerjavi s prejšnjimi še bolj tehtno, zrelo in modro. Posebnost zbirke je, da pesnica, prevajalka, besedilopiska in pisateljica v dele uvaja svoje lastne misli.
Selišča so razdeljena na srečišča, selišča in mislišča. V osnovi vse povezuje kinetika, gibanje, ki subjektko vodi v trdna sidra – to je/so mišljenje/a. Pesnica ničesar ne prepušča naključju. Če je prvenec Šara govoril predvsem o trenutku, ki ga je dodobra udomačil v drugi zbirki, skorajda nekoliko spregledani, Kolesa in murve, se zdaj pred nami izriše zaokroženo dojemanje časa. Pomembna je preteklost, zdajšnjost pa slika prihodnost. Ta trojnost se poveže v pot naprej, v neizbežnost odgovornosti, kot je svet ali svet znotraj subjektke.
Subjektka nas vodi z zamolklimi in na trenutke svetlimi toni, v katerih je mnogo lepote in želje po novem. Zadnje omenjeno je kot motiv, ki se v zbirki pokaže pogosto – gre za preroditev, ki jo je Kočan v Šivju že skoraj izgubila, kot pogosto pravi v pesmih.
A obravnavana zbirka nam z vidika preroditve zdaj kaže na življenje, ki se lahko vrne v vodo, v dušo, v naravo, v odnos. Gre za zanimivo preigravanje z vitalizmom, ki se zgodi prav zaradi skrbi, predanosti. Pa vendar – to niso intimne zgodbe – vzdušje v pesmih je slikano v filmske sekvence, spomine, ki postanejo zgodbe vsakogar izmed nas. Taka je na primer pesem popoln sobotni večer. Prav ta gledišča pa so povezana tudi z ritmom; ta je torej zvezan z optiko (avtorica vid uporablja kot pomemben medij za pesmi) in razvijanjem verzov v celotne pesmi. Ritem v pesmih je povezan tudi s ciklusi iz narave in občutij oziroma doživljanj same subjektke. Gre za izpeljavo občutij, prepletenih v besedišče in ritmičnost. Ta se veže v stopnjevanje posamičnih verzov in podob skozi pesem, npr.:
junij je napočil
prej kot ponavadi
so zacvetele kresnice
so poletele po poseki
navzgor si jih srečal
ko si pohajal navzdol
s težkim črnim čevljem
si jih zavonjal ko si
zajemal dah si se spomnil
na socvetje v snegu
mene si za hip
zagledal ob vznožju
sem takoj izpuhtela
si jih mehke potrgal
da bi bil bližje dotiku sem
jaz od nekdaj tebi
neubežljiva
Kot lahko vidimo v navedeni pesmi poseka, pesnica zajema in izpelje v prej našteto; kar pa daje pesmi(m) dodatno težo, je prav konec oz. zadnji verz, ki je izmuzljiv in nepredvidljiv. Prav to nedokončnost je mogoče povezati z naslovom selišča in avtorskimi razmisleki, ki jih poudarja Kočan. Ti so vezani na vidike ekologije, ekokritike, na razmerje med ruralnim, tradicionalnim okoljem in urbanostjo (ta je bila izrazita zlasti v prvih dveh in četrti zbirki, posvečeni Mariboru; S/prehod) in zgodovino človeka in njegovih migracij (kar je povezano z literarno referenco in ne osebno zgodbo). Kočan nam prikaže problematiko klimatskih sprememb (vroče poletje v hribih), svetlobnega onesnaževanja, ki je daljnosežno in je vezano na okolje in s tem tudi ljudi, onesnaženja/očiščenja rek. Pa vendar pesniška zbirka ne zagovarja ali poveličuje antropocentrizma, posameznik ali mikrokozmos neke družine ali skupnosti je del narave, je del hribov, manjšega mesta in vseh letnih časov, ki spremljajo celoten biotop. Gre za diskurz, ki ga avtorica spretno vnaša z motivi ptic, raznorodnostjo rastlin in prelivanjem vode, ki postaja simbol očiščenja; spomnimo, Drava je v prvi zbirki bila onesnažena, rjava, zdaj je vrnitev k izviru, k prvinskosti najti v reki Meži, pojavlja se morje, skratka voda pomeni pretočnost, posebno lepoto in seveda poklonitev k življenju.
Posebno težo v zbirki nosi materinstvo. Prav to je tudi gibalo in poudarja nov vidik v poeziji Kristine Kočan. Skozi ta odnos subjektka niza ljudske pesmi, izštevanke in nas zdaj približuje k novemu tradicionalizmu, ki ga vpeljuje v njen že poznan neointimizem. Tako simbol očiščenja pomeni tudi novo fizično rojstvo in ne samo misli ipd.
Subjektka v pesmih posebno pozornost nameni tudi lastni medbesedilnosti, saj določene teme – tudi iz proze – preslika v pesmi, v katerih dobijo še dodaten prizvok in vzdušje. Prav zadnje omenjeno pa je poanta celotne zbirke, ki zdržijo skozi posamične pesmi. Lahko gre za slikanje najrazličnejših odnosov, povsod gre za izjemno občutenje atmosfere. Skratka so selišča zbirka, ki z dodelano govorico, izčiščenimi verzi in posebno pozornostjo na ritem izrišejo posebno hvalnico k življenju oziroma prerojevanju.
Objavo je podprla Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
