Tonja Jelen – Kristina Hočevar – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Nova pesniška zbirka Kristine Hočevar Rujenje/Half of a C/C的一半 je v skladu z nekatero sodobno knjižno produkcijo. To je predvsem dodatek QR-kode. Ta nam odpira drugi svet avtoričinega ustvarjanja. Tak način so že pokazale zbirke Anje Novak – Anjute pa zbirka Klastrfark Dejana Kobana, Klemna Šalija in Anje Romih. O postopkih glasbenega ustvarjanja nam nakazuje tudi večmedijska knjiga sIprehod pesnice Kristine Kočan in soavtorjev, še posebej na primeru fotografij Bojana Atanaskoviča, dodan pa je tudi vstop v glasbeni svet z Denisom Jančičem, Samom Šalamonom, Vaskom Atanasovskim in oblikovalcem zvoka Andrejem Hrvatinom.
Če povzamem, kaj nam vstop s to kodo omogoči, je predstavitev avtoričinega dela, ki zdaj prehaja tudi na likovno področje. Pesnica se je namreč letos z razstavo Rujenje predstavila tudi v galeriji Škuc. Prav QR-koda pa nam proces tudi dodatno osvetli. Na neki način gre za dopolnjevanje in nadgradnjo same zbirke, ki pa s tematskega vidika govori o nenehnem nadzoru. Torej je to kot odgovor na nadzor, pojasnilo o samem ustvarjanju, ki pa ga avtorica kritično ovrednoti in pretresa skozi vso zbirko. Pesniška zbirka je tudi večjezična, v njej pa je najti slovenski, kitajski in angleški jezik. Že naslovljena je v treh jezikih, pri čemer pa naslovi ne nosijo istega pomena. Tudi drugače tuja jezika predstavljata nove verze, torej ne gre za kakršne koli prevode iz slovenščine. Branje je tako večplastno, saj je treba tudi prevajati.
Sedma pesniška zbirka Kristine Hočevar nam dokaj kritično, hladno in z distanco razpira predvsem notranji svet subjektke. Ta je otopel, stopnjevan skorajda do avtomatičnosti in do: »ta molk je zgolj digitalen«. Zbirka nas torej skorajda »zaklene« v svet iskanja, rudarjenja po pomenih. Pesmi delujejo kot kratka poročila, so kot večjezični sistem, ki ga je treba razbiti. To je dobra ideja, ki pa bi lahko bila bolje razdelana – vse ostaja preveč na površju, kot da se avtorica ne zmore ali pa ne upa zaradi okoliščin spustiti globlje.
Besedišče je z vidika slovenskega jezika rabljeno ustrezno z razvojem in doživljanjem subjektke. Verzi so pisani premišljeno, vse je urejeno v red izreke. Gre za odbranost in preudarnost – v pesmih ni ničesar preveč ali premalo. Učinek branja je enak prav temu, o čemer govori naslednja pesem: »ne si ne privoščiti žalovanja med žalovanjem za nekom, ki diha in hodi in se fotografira. / za prenos v moj jezik, za tišino velikosti tvoje države.« Avtorica pa mogoče prav s tem tudi sama pokaže svojo moč in ideološkost. Tu gre za nekoliko nevarno potezo. Branje pesmi, prevajanje in premišljevanje pomeni konstrukt, ki ga iščemo in gradimo sami – pri čemer pa seveda nismo svobodni, saj ustvarjamo digitalne sledi.
Že sam naslov rujenje nas asociira na več pomenov, najti pa je tudi terminološke in manj rabljene besede, kot sta na primer zakrgalo in golina. To jezikovno eksperimentiranje nas vodi do zakodiranosti besed zlasti v kitajskem jeziku. Odkrivanje, prevajanje in iskanje pismenk je torej ena izmed novih možnosti, ki jih ponudi zbirka vsem tistim, ki nam je kitajski jezik nepoznan. Izbira kitajskega jezika je nastala zaradi avtoričine literarne rezidence na Kitajskem. Prav tukaj pa tudi tema pisanja – to je že prej omenjen nadzor nad posameznico in družbo.
Vzdušje v knjigi me spomni na roman in še posebej nadaljevanko Deklina zgodba Margaret Atwood. Ta navidezna neobčutljivost, določene zapovedi, še posebej v angleškem jeziku, in posamični verzi, ki razpršeni po listih dajejo dodatno težo nestabilnosti, so verjetno odziv na vso podoživljanje subjektke na Kitajskem. Občutek nenehnega nadzora, ujetosti, ki ji ni mogoče ubežati, in temu, da ni mogoče več ničesar občutiti in je mogoče še samo sumiti, odgovarjano tej površinskosti, ki ji ves čas sledi avtorica.
Pesmi na posameznih straneh najbolj prepričljivo delujejo kot posamezni verzi, vse deluje precej natrgano. Pri tem je treba poudariti, da avtorica uspešno izpeljuje predvsem na samem vzdušju sveta, ki ga ustvarja. To zarisovanje meja je seveda zelo nevarno, pa vendar K. Hočevar uspe, da ne zdrsne ne v popolno apatičnost in patetičnost (tudi ta lahko nastane kljub vsej ustvarjeni distanci).
Rujenje je pesniška zbirka, ki ji malo umanjka prav tisto, na kar nakazuje avtorica sama. Na živost, na vsaj malo tistega, kar bi lahko storila kot pesnica. Se temu sistemu uprla in pokazala nekaj svobode izraza. Ker zbirka deluje kot zakodiran sistem jezika, izraza in občutenj. Pri tem pa ne gre odmisliti, koliko iskrenosti in topline si lahko posameznica dovoli medtem, ko jo preletavajo in snemajo droni. Odkrivanje subjektke je tako mogoče le z razkodiranjem posameznih verzov iz drugih jezikov. Drugače pa je Rujenje zbirka, ki nam pokaže svet, v katerem se vedno bolj lovimo.
Pesem
lahkonočno pomirjanje,
vase raztrgani odpiramo dlani za zloge,
za ne/dotaknjenost, da bi nas le lahko odzemljila.
Objavo je podprla Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
Preostali prispevki in literatura na portalu
