Tonja Jelen – Nataša Velikonja– Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Nova pesniška zbirka Prostor sred križišč pesnice, kulturne delavke in lezbične aktivistke Nataše Velikonja z neposredno izreko žarči v literarni in družbeni prostor. Najbolj odmeva intimna surova govorica subjektke, ki ne prizanaša ne sebi ne drugim okoli nje. Prav tako pa pesnica pomembno poudarja in razblinja kakršni koli pomembnost(i) v duhu askeze, ki pa ji ne more ubežati niti sama.
Gre za poezijo zbliževanja, obenem je to poezija oddaljevanje telesa in misli. Namreč nit poezije je odhajanje in prekinjanje ljubezenskega odnosa, za katerim sledi drugi, novi. Vmes pa pesnica analizira jaz-e, ki s v nenehnem begu in primežu s samo sabo. Pri tem avtorica potegne daljšo – ne gre za patetiko, pomilovanje, rane in nihanja so poudarjena z rezi, grobo in s posebno intenziteto občutij.
Čeprav je v obravnavani poeziji nenehna fragmentarnost odnosov, mimobežnost misli, prehajanje in osvobajanje individuuma, pa se zdi, da želi poezija povedati prav antipod vsemu doživljanju tega časa – nikjer ni več jedra, miru, poglobitve. Avtorica nam s prikazovanjem razkroja absolutnega ne prizanaša. Tudi denimo prostor branja, poglabljanja in tišine – to je knjižnica – ni več, kar je bil. Naposled je namreč vse v minevanju. In ta deziluzija sveta je kot moto pesniški zbirke. Negotovost, strah je najti tudi v odnosih. Če je mogoče v pesničini prejšnji, izjemno uspeli zbirki Preveč vljudna – eden od verzov je zdaj tudi tak – bilo zaznati veliko destrukcije v ljubezenskem odnosu – je zdaj opaziti več želje, gonila po vnovični graditvi stabilnosti in ljubezni. Vseeno pa pri tem prednjači tudi humor, skorajda cinizem v skupnosti, ki poudarja avtomatizirane rituale: »Tik pred polnočjo gremo ven, stojimo zunaj, / polnoč je, čestitam najprej njej, nato njej, / čestitamo si z njo in z njo, z njo in z njo, / gremo v prostor, sedimo, hodimo ven na čik,«. Poudarjanje izpraznjenosti duha je nenehno – pesnica je pozorna na odnose znotraj razmerij, tudi družino in seveda izparevanje misli znotraj subjektke. Vseeno pa je vseskozi zbirko slutiti poskus upora, tudi umika prosti hladu in izčrpavanju. Spregledati ni preobrata – če je kuhinjska pečica motiv, ki je med pesnicami bil sila priljubljen – ga Velikonja spremeni (nekoliko ironično) kar v kuhinjo s plinom in štedilnikom. Prav tako pa pesnica poudari na spregledane avtorice; Zofko Kveder, Vido Jeraj, Pavlino Pajk in Ljudmilo Poljanec, tudi v »njenem« cehu.
Delo Prostor sred križišč ima sedem delov, vsak izmed njih ima pomemben prostor – tako v metafizični kot v prostorski ravnini – odpira horizonte najrazličnejših miselnih, duhovnih in fizičnih umeščanj posameznice. V teh prostorih je najti pretočnost – križišča so kot simboli, ki ponujajo svobodo izbire, ki pa niti ni preprosta. Pomembno funkcijo ima mesto, ki pomeni prostor obiskovanj dogodkov, drugačnega načina življenja – vseeno pa pesem sklene: »nikdar ne naredi mesta iz vasi.« Prav nizanje skozi verza v verz – tudi v drugih pesmih – enakovredno nizajo slike, občutenja in stanja. Zadnji verz je kot končna misel, poanta pesmi.
Pesmi so razen delov nenaslovljene, označene z zvezdicami. Končujejo se bolj ali manj z vejicami in se na ta način navezujejo na prejšnje pesmi; prva pesem v zbirki je kot zaključek prejšnje zbirke – konča se s piko – in napove nov tok, nove pesmi. Pesnica želi biti iskrena do sebe, do neživljenskega pisanja brez izkustva, o katerem postavi brutalno iskreno misel: »Pisanje se mi gnusi, / hodimo naokrog kot knjige, / ki ne zaobjemajo življenja, / ker je askeza, ki jo gojimo, še vedno najvišje stanje duha / in tako življenje teče drugje«.
Prostor sred križišč je pesniška zbirka, ki ponuja veliko vpogledov v anomalije individuuma in kolektiva. Je neposredno, družbenokritično zastavljeno delo, ki s svojevrstno surovostjo miline in praznote dokazuje, da je Nataša Velikonja ena vidnejših glasov sodobne slovenske poezije.
***
Po nekaj letih preteklost izgine,
konec nesmiselnih spraševanj,
ali bi lahko potekalo drugače,
vsaka ulica je dan, večer in noč,
ko prihajam in odhajam,
pričakujem, obupujem,
poglej me,
prav tu mimo tebe
hodim
morda prav k tebi.
Objavo je podprla Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.