Za vse boš … plačal

Namen eseja o opusu Daneta Zajca je pregledati njegove temeljne vidike, ki jih je osvetljeval v vseh literarnih zvrsteh. Pisal je za otroke in odrasle, pri čemer bom fluidno prehajala in obravnavala zlasti njegovo poezijo. Čeprav se mogoče z vsemi njegovimi potezami ne strinjam, se bom osredotočila torej na njegov literarni opus, upoštevajoč nekatere avtobiografske prvine.

V osnovi tako izhajam iz tistega najžlahtnejšega, kar ima literatura. To sta poezija in dramatika, ob tem bom pregledala tudi nekaj esejev. Pri tem sta moji osnovni literarni deli Dane Zajc V belo (zbrane pesmi, Beletrina, 2008) in V besedah (zasnova in izbor Jerneja Katona Zajc in Aleš Berger, Beletrina, 2020).

Njegov kritični um je eden od gradnikov, s katerim je gradil na svojih literarnih delih. Pomembno je tudi to, da njegova dela slikovito odražajo pot potohodca (besedo je skoval sam, ob tem pa je zanimiv Zajčev razmislek o tej besedi), ki se je že od rojstva podajal na pot, ki ni bila popolnoma prizanesljiva. Pa vendar – njegov odnos do narave, do »matranja«, do iskanja človeka (sebe in drugih) in njegovega bistva ostaja zavestno neprizanesljiv predvsem do samega sebe. Prav s tem pa se začne veliko točk, ki odpirajo vprašanja za moj diskurz o Zajčevem delu. Tako je pomemben avtorjev odnos do strahu, živali, senc, človeka, skratka gre za razraščanje celostnosti, kompleksnosti sveta; o katerem je obravnaval problematiko in številna vprašanja, s katerimi dojemamo celoten kozmos.

Dane Zajc (1929–2005) je v svojem zajetnem pesniškem opusu in izjemni interpretaciji lastne poezije zanimiv torej z več vidikov. Prvi je zagotovo subjektov odnos do živali. Antologijski Veliki črni bik ni edini, ki ga avtor obravnava kot lik živali. Tu so tudi drugi motivi, ki pa jih lahko razumemo kot izkoriščene podobe živali. Pa najsi gre za edninski ali množinski subjekt. Za primer navajam zajca, ki ga ni mogoče spregledati v povezavi z avtorjevim priimkom. Tek je motiv hitenja, pobega (zaradi avtorjevih okoliščin), ki lahko reši svobodo in celo subjektovo življenje.

Odnos do trpljenja subjekta se zagotovo najbolj znano kaže v pesmi Črni deček. Pa vendar se to razrašča z edninskega subjekta v množinski subjekt – to so zagotovo Ibržniki, ki kažejo na upor in silovitost, ki sta ena izmed pomembnih idej, kot tudi odstopanj od preostale zamolkle poezije. Prav ta naboj, ki ga nosi ta poezija, je pomemben za človeka, skupnost. Za vprašanja o zlu, ki si ga zadaja človek človeku. Za to, da človek ni prizanesljiv tudi do samega sebe in vsega živega, kar ga obdaja, in v čemer živi.

Zajc nam kaže svet, ki ga živimo v svoji nemoči. Kako je biti iskren sam s sabo, kako je preizpraševati vest nenehno. Otroški svet, ki nam ga denimo pesni, ni le svet spevnosti, je prav tako svet pustih luščin, ki jih dobijo zviteži. Lep pa je svet radovednosti in iskanja. To poda edino pravo nagrado. In ta ni fizična, temveč je navdih za življenje samo. Dane Zajc nam tako v pesmih Veverica pekarica – Tam v daljavi slika življenje, ki ga izberemo sami. A nekoliko drugače je, ko smo odrasli. Kaj nam ponudi Jairova hči (v pesmi thabiti kumi)? Vso grozo, ki jo ponudijo njene oči, močne, radovedne se neusmiljeno soočijo z globino sveta. So bildungspoezija ženske, ki ne sledi patriarhatu (čeprav jo zasači ženin) in se noče podrejati, slediti in s tem izgubiti same sebe. A groza je mnogo več. Ni samo soočenje s svetom, samo s sabo, temveč je tudi teža reči ne in s tem živeti. Kolikšen je občutek krivde, pa ni več odvisno samo od nje. Pomeni kačjevitost, ki jo odslej nosi s sabo. Prav ta vidik izbire, hoja onstran robov, je pri Zajcu tako osupljiva. Tomaž Šalamun sam pravi, da, če ne bi srečal Zajca, ne bi postal pesnik. Veliko takih rase iz Zajčeve poezije še dandanes.

Požgati živost in iz nje počasi kaliti na novo je eden od osrednjih idej te poezije. Osvežiti izsesanost trav in prav v tem najti draž za življenje. Mogoče je prav zato Danetova poezija tako sveža, zmeraj aktualna. Kljub vsej temini, s katero se sooča. Spomnim se, kako me je navdušil Zajčev ritem in prebudil moje upanje, kako so pesti dečka čakale, da se razširijo in sonce prosine drugače. Ne naivno. Pač pa trezno, da se nekako spremeni izguba in (za)polni praznina. In v tistem trenutku sem spoznala, da je poanta vendarle v nasprotnem, da je treba vztrajati prav v žgočem trenutku bolečine in se počasi soočati sama s sabo. Kajti vse je v minevanju. Vsak trenutek nas samih in ljudi okoli nas je torej tehtanje. In ceniti je treba življenje in o tem kritično razpravljati. Kakšni so lahko na primer naši konci, naše smrti. Jih rodi jeza, kot pravi v enem izmed esejev, jih povzročijo nesreče? Bolezen? In – vojna – dejanska ali vojna nas samih. Tu nam Zajc neusmiljeno pokaže vsa spoznanja in razmisleke, o katerih je premleval. O svojih strahovih smrti sredi grap. O zapuščenosti. O bolečini izgub, smrti, požigov, ki so bili nenehni. To pezo, ki jo nenehno pesni in o njej razmišlja, mu nekateri očitajo; a zdi se mi, da Zajčeva dela ne simpatizirajo s preprosto hvalnico življenju, ampak je prav njegov kritični, prispodobni način pot k boljšemu. K slavljenju moči zaradi premagovanja nemoči. Znova in znova.

Ne morem mimo uglasbene poezije, ki jo interpretira glasbena zasedba Čompe. Gre za eno najboljših interpretacij njegove poezije in tudi nasploh. Poleg Zajčeve lastne, seveda. Izpopolnjene do zadnjega glasu v njegovih verzih, v celotnih sistemih pesmi.

Prav ta prej opisan odnos to sveta pa se tudi kaže v odnosu do živali. Zajc nam prikaže svet ubijanja brez milosti. Živalski svet je življenje blizu nas, je del nas. Je del goščave, ki jo živimo in iz katere rasemo. To je tudi narava in ves kozmos. To so kače, biki, ptice, zajci, to je eno prvih kritičnih vpogledov v svet izkoriščanja in ubijanja, pobijanja živali. Mislim, da je Zajc predhodno to pretresanje opravil pred Juretom Detelo. Zajc nam z nekolikšno senzibilnostjo in določeno mero bolečine slika te konce. Umore. Recimo o motivu bika in zajca tako govori Vesna Liponik. Razpravljanje o izkoriščanju živali je tako ena od tem, ki jih je pomembno osvetljeval Zajc. Brez olepšavanja in zagovarjanja. Največja ironija pa je v bleščavosti umora. Konca. Kajti umori, poboji niso nič drugačni pri ljudeh, ki jih je obravnavani pesnik še predobro in pretanjeno spoznal. Kako je mati z vso odločnostjo rekla, da ji naj pustijo Daneta, kar so ji vzeli že preveč njenih ljubih? Kako je v njej rasla moč, da je ohranila življenje, ker se je zoperstavila vsemu? To je ljubezen. Ena sama. Storiti kaj za golo življenje. Biti požrtvovalna. Zato je tako močno in žilavo vrednotil življenje, se ga oklepal. In ga živel. Ker prav minevanje, kot ga recimo razvija v pesmi Umirajoče drevo, nam ponuja vidik zrelosti-odtekanja, ki je samo tako :

Ubogo drevo.
Lepa je samo jesen:
V škrlatnem ognju boš zgorelo.

Zelo preprosto je to. Najti lepoto in smisel v najmanjšem detajlu. Fizis in um sta pri Danetu tako šla vedno skupaj in si bila med sabo kompatibilna. Kako je gibko prevpraševal s svojim izborom besednega vrstnega reda. Postavljal vprašanja in se skorajda sesipaval vase, a ravno zato nenehno vstajal. Prav tu je lahko potegniti bistvo, da je poseben vitalizem, posebna erotika, ki jo čuti do življenja. Tudi sama ne enačim erotične poezije z ljubezensko. Res ni isto. Nekaj je eros, ki goni naprej, nekaj je ljubezen, ki te zaziblje v drugačne svetove. Nekaj je v posebnih dregljajih, ki jih kaže na primer v verzih upora, nekaj pa v silni volji po življenju. In to je eros. Vstajenje k bistvu pokončnosti, ki jo je treba živeti in dihati. V. Ta predlog je namreč zelo pomemben in v tej poeziji kaže na specifično točko vztrajanja in hoje naprej. Predvsem v smislu rasti in stremenja k posebni lepoti, ki jo slika avtor. Ker smeh hijen je kot val, ki se nam bliža, a temu se je treba upreti (iz pesmi Smeh hijen): »Hijene odhajajo. / Hijene se smejejo s sitim in razposajenim smehom.« Prav ta moč subjekta, da oddalji grozo je ena ključnih odrešitev, s katerimi se subjekt odtrga vse groze, ki se ga lahko polašča. Pravim – lahko. Ker vseeno se ji lahko oddaljimo, četudi nas že skoraj pogoltne.

Fascinantno pa je, kako mirno se je izražal in koliko ekspresivne vsebine je nosila njegova izreka. Tehtnosti. Teže. Ki jo je včasih mogoče preveč črno-sivo-belo slikal in jim dajal take enoznačne konotacije. A prav ta direktnost je najbolj izrazita in ima zaradi tega pravi učinek. Ker če nekoliko povzemam, lahko vidim, da je Zajc izhajal iz drugačne poze – tihote – proti vsej bleščavosti. Tudi njegov način pisanja je bil zoper vsemu temu. Izbira poetične drame, ki je daleč od nastopaštva, od vse hiperveličastnosti. In prav ta tihota je dosežena pri Zajcu z vidnostjo, z lepoto.

Če sem že prej govorila o pesmih, ki govorijo proti trpinčenju, nas Zajc opominja tudi proti nasilju in množici, ki to vseeno zagovarja:

Bil je tak fant, ki ni hotel biti junak
v deželi junaški junaških ljudi.
Ni hotel prijeti za puško, za nož,
ne peti pesmi junaških mož. 

Zajc ne zagovarja nasilja, ideja junaštva je v miru, v tej drugačnosti in uporu vojne. A množica takih subjektov ne mara. Gre za eno izmed najbolj grozljivih pesmi (sicer je ena izmed podobnih idej pesmi v Soldatu, ki jo izvaja bend Pomaranča), ki kritično kažejo na to, kako naj bo moški – preprosto junak zaradi boja – in to že začnejo kaliti pri dečkih. Tako so vsi ti »drugi« z drugega sveta, Jelenica, deček, zajec, Jairova hči. So samotarji, po katerih se ponoči pretakajo kamni, a si to dopustijo in se s tem nenehno soočajo. Prav ta razmerja upora po drugačnosti proti dejanskemu življenju, ki te subjektke navdaja, povzročajo odmike in ednine v teh pesmih. Zajc se z vso resnostjo sooča s to bojevitostjo, s tem nenehnim bojem, ki je navsezadnje v vsakem izmed nas. Je v vsaki slehernici, sleherniku. In tu je najti voljo do bivanja, do lastne eksistence. Ki jo je nujno pretehtati in izživeti. Veliko moč pa dajejo prav ti spomini na življenje samo. Ker življenje obstaja prav zaradi spominov tistega, ki je živel. To daje živost še naprej: »Ostane samo spomin, ki ga vzdržujemo tisti, ki živimo. Mi moramo vzdrževati ta tihi plamen v nas, da ne ugasne, da na koncu ne bomo sami ugasnili.« In prav to je ta eros, strast in gon, ki ga nosijo Zajčeva dela. Kljub vsej krutosti, ki jo opisuje. Kljub vsej brutalnosti, ki roji po subjektu. Kljub vsemu rjovenju, ki ga z zvočnostjo slikajo njegove pesmi. Je ogenj v ustih – način izreke, da obstojimo in smo lahko v. V opazovanju, motrenju in sili sveta (četudi mu mogoče po vseh idealih ne pripadamo). In je prepletenost v skupnosti, ki je ni mogoče definirati. To je opus Daneta Zajca, ki osvetljuje v svojem bistvu najbolj smrt, ki pa je življenje samo.