Tonja Jelen – Boris Kolar – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Kratkoprozni prvenec pisatelja Borisa Kolarja Trinajst (ki se je leta 2009 že predstavil z romanom Iqball hotel in je v teh dneh izšel njegov drugi Potopimo Islandijo) v slovenskem literarnem prostoru utira samosvojo pot. Pisatelj se namreč na inovativen način loteva tem, ki jih premisli in dodela skorajda do skrajnosti. V trinajstih zgodbah pa se bralec/-ka lahko tudi nasmeji marsikateri domislici, izraženi v krajši povedi, ki na primer leti kot prošnja na vladajoče, da naj prepovedo uporabo umetnih dišav. Bizarno, in prav zato briljantno.
Prva zgodba Oratorij dišečega časa je ena izmed tistih, ki se kritično dotaknejo različnih problematik, vezanih na mesto (kolikor je razbrati iz opisov, gre za mesto Maribor, pri čemer avtor ne more mimo tranzicije mesta in se ponorčuje iz »ustvarjanja nove ekonomije«). Protagonist nas spomni delo Parfum, pa vendar je vseeno drugačen v svoji dojemljivosti in osebnostni drži. Dojemanje za vonj je posebnost karakterja, ki nas vodi skozi vso zgodbo. In posebne lastnosti, ki so izrazite in s katerimi predvsem moški liki protagonisti nastopajo v vseh zgodbah. Te posebnost, vraščenost v naravo, natančnost, tenkočutnost in obsedenost s posebnimi stvarmi so tako eni od presežkov, ki jih vsebujejo zgodbe. Še posebej pa je treba poudariti, da avtor teh karakteristik ne določa neposredno, temveč si bralec/-ka to podobo ustvarita sama. Na tak način je dosledno izpeljana zgodba Malo mesto gospoda Ernesta, v katerem nastopa lik deklice z aspergerjevim sindromom, pri čemer to ni nikoli posebej napisano, temveč to lahko prepoznamo sami. Prav tako pa je zanimivo primerjanje lastnosti človeka in živali, pri čemer se človeška zlorabljena žrtev iz »sive miške« lahko spremeni v polnokrvno osebnost. Študija likov je tako izrazito in uspelo večplastna in seveda neprizanesljiva tudi do domnevno trpečih.
Pisatelj je po svoji profesiji doktor biologije, zato verjetno ne čudi, da so protagonistke tudi živali – med drugim pa je opaziti tudi preigravanje z znano ljudsko pesmijo Prišla je miška iz mišnice, ki jo avtor predela v zgodbo Faraonske mravlje in ji doda didaktične prvine, spremeni nastopajoče in spremeni besedišče, ki zveni bolj »šolsko«. Domiselno. V sami zgodbi pa je zaznati tudi kar nekaj ironije, ki jo ustvarja z natančnim, distanciranim popisom prehranjevalne verige in človeškim prilaščanjem živali v stanovanjih, četudi so za živalski habitat premajhna. Namesto fizične smrti pa tu nastop mentalna – zapor, ujetost, nad katero človek uživa: »In ne nazadnje: ali je kaj lepšega kot nedeljsko jutro s pogledom na veličastno ptico, ki z razprtimi krili jadra pod stropom naše dnevne sobe?«
Torej zanimive zgodbe ustvarjajo najprej liki, šele nato nastopijo situacije, ki so pogosto bizarne. In v nekaterih primerih celo resnične, denimo zasnova zgodbe Mučeništvo tete Marte izhaja iz realnega dogodka. Pri tem pa se Kolar najbolje izkaže z ustvarjanjem same atmosfere, s katero preseneti prav v vsaki zgodbi. Tako smo priča utrinkom, ki nas vrnejo v zgodovino določenih delov mesta, ali pa gre preprosto za dobro izpisane detajle občutkov in misli, ki jih nosijo nastopajoči/-e v zgodbah.
Boris Kolar nas s svojimi zgodbami zabava, kritično postavi pred izginjajoči čas, ki nam jemlje prvinskost (od vonjev naprej) in časa (občutek za pozornost, natančnost) in nam ne prizanaša s tem, kako zelo majhni smo pred naravo samo. In kako majhna je lahko žival (četudi telesno ogromna) proti človeški požrešni naravi. Če upoštevam fotografijo mravlje na naslovnici, ki je natančno prežarjena, je tudi sama zbirka zgodba takšna. Pregnetena do minimuma in natančna torej z več vidikov.
Objavo je podprla Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
