/ 

Ad hoci – pesniško, likovno, glasbeni večeri

Tonja Jelen – Ad Hoci  – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

   

Letošnji majski festival štirih Ad hocov,[1] ki ga je bilo mogoče spremljati v živo po različnih kanalih (Zoom, Facebook) in so tudi spletno arhivirani, predstavlja živahen pretok tako arhetipske poezije kot popolnoma aktualnega dogajanja oziroma odzivov, ki se kažejo v slišani poeziji izbranih gostij. Pa ne gre se le za družbenokritičnost, ki je seveda nujna, temveč na primer spomin na presenetljive mrzle dni, ki so zarezali v letošnjo pozno pomlad. Ali pa na primer tudi kot opomin, da lepota in upanje še vedno obstajata. Premišljen izbor pesnic, ki jih je izbrala organizatorka in idejna vodja projekta Ad hoc Petra Koršič, je na vseh štirih sinergijskih večerih pokazal, kako raznolika zna biti poezija, vzeta iz poetik, ki nagovarjajo predvsem z različnih vidikov. Vsem pa je skupno, da vsaka od njih nagovarja k življenju, najsi bodo to radost, ljubezen, globina, trma ali tudi nekaj upora.

Vsi štirje dogodki so potekali bolj ali manj iz prostorov Trubarjeva hiša literature, v nekaterih primerih pa so bile/-i ustvarjalke in ustvarjalci udeleženi/-e »od doma«. Pa vendar, vse je bilo resnično doživeto tudi na tak način. Tudi digitalen; navsezadnje je tudi spremljanje likovnega ustvarjanja ali branja drugačno, kot ga doživljamo na dogodkih, ki jih obiščemo fizično. Kot vedno, intenzivno, a na drugačni ravni. Sama sem v tem koronaobdobju namreč doživela spletne dogodke prav tako doživeto. Prepričana sem, da je tehnologija vseeno rešila literarne večere, da niso zamrli. Večkrat namreč pozabljamo, da so kulturni programi vseskozi držali kulturo pokonci, najsi bodo radijski najsi bodo televizijski. In so marsikomu tako približali umetniški svet. Zato to ni nič novega, kakopak.

Da se vrnem k ogledanim Ad hocom. Vsak dogodek od štirih še vedno pušča pečat, in sicer tako od začetka dogodkov do konca posameznega posnetka. Ni torej nujno, da Ad hoce  doživiš v živo; gre za literarno glasbene likovne večere (ali pač katerega koli drugega dela dneva, če se obregnem na samo poimenovanje …), ki dajejo odtenke različnih interpretacij in predvsem poslušalskih vtisov. Tokrat sem tudi sama šla v eksperiment; kako doživeti take večere večkrat in kako doživeti poezijo ob lastnem branju in poslušanju interpretke-pesnice hkrati. V primerih, v katerih je bilo to seveda mogoče. In rezultat vtisov je podoživljanje in kazalnik, da so taki prenosi in posnetki kot gumb za repeat, v kolikor se še seveda uporablja ali pa gre še najbolj za potege nazaj z drsnikom ali miško.

In najprej k poeziji. S poezijo se je predstavilo osem pesnic; v štirih večerih so svoje pesmi interpretirale Alenka Jovanovski, Tjaša Koprivec Vuga, Petra Koršič, Barbara Korun, Meta Kušar, Cvetka Lipuš, Magdalena Svetina Terčon in Vita Žerjal Pavlin. Vsaka od njih je s svojo poezijo nagovarjala izbrane glasbenike in likovnike in slikarko. Peter Ugrin, Vasko Atanasovski, Cene Resnik in Thierno Diallo so vsak na svoj način, a vsi skrbno in premišljeno ubirali svoje, predvsem naključno izbrane note. Težko se izognem misli, da sem si sama že vedno želela spoznati, kaj se dogaja na takih večerih v živo, a zdaj, ko pred tabo stoji tak glasbenik, še bolj razmišljam, kako noro doživetje je že samo doživljanje teh minikoncertov, ki so odgovori na poezijo, kaj šele se dogaja njim. Kajti ugotoviti je, da vsi preprosto uživajo. Slikali, tako računalniško kot klasično, pa so Peter Škerl, Mirko Malle, Ciril Horjak in Mojca Fo. In slednjim je bilo med slikanjem skupno predvsem prepuščanje občutkov, ki so se prepustili poeziji. In videti je bilo, da se odločitve potez tudi večkrat spreminjajo.

Vse je torej tok, kot je dejala vsestranska umetnica Mojca Fo, ki se je z likovnim ustvarjanjem odzvala na poezijo Tjaše Koprivec Vuga in Cvetke Lipuš. In vsaka poezija je slika in glasba zase. Iz najbolj ranljivih pač rasejo najmočnejše. Pesmi namreč, nato slike in seveda glasba. Ta širina, ki jo je bilo mogoče razbrati in čutiti iz vseh štirih večerov, ki se je zgoščala in spet razpenjala, je nekaj osrednjega pri vseh umetnostih, ki so res sinergijsko šle skozi večere. Čutiti je bilo marsikaj, razmisleki o poeziji pa so seveda osrednji. Poezija je lahko eros, upor, interpretacija sanj, potovanje, doživljaji, čudež, če naštejem prve asociacije, ki so sicer sila preproste, a so osrednje gonilo celotnega cikla.

Težko je prezreti, da je poezija, ki jo je bilo slišati, res nadvse vitalna in produktivna. Kar polovica od gostujočih pesnic je svoje pesmi brala iz pred kratkim izdanih pesniških zbirk. Vsaka od njih pa je s svojo interpretacijo in mnenjem na likovna in glasbena dela, ki so nastala kot odziv na njihovo poezijo, pridala vpogled v to, kako doživljajo še druge vidike umetnosti. Ad hoci so res sinergijski večeri, ki združujejo umetnosti in pravzaprav razpuščajo različne tokove. Pri tem se je treba predvsem prepustiti besedam, zraven spremljati zarise in zamahe, ki na koncu ustvarijo lastno interpretacijo na samo poezijo. In pa glasbi, ki z različnimi improvizacijami vzdržuje nit zbranosti in prav posebnega ritma večera. Fuzija vsega, kar si zaželiš še večkrat. Tako slišati kot videti.

[1] Organizira Petra Koršič pri KUD AAC Zrakogled, soorganizacija Trubarjeva hiša literature. Dogodek je del projekta literarnih prireditev, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.

   

   

Preostali prispevki in literatura na portalu 
     
Tonja Jelen – Ad hoci – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

drugi prispevki tega avtorja / te avtorice

O avtorju / avtorici
Tonja Jelen (roj. 1988) je pesnica in literarna kritičarka. Po mnenju strokovne žirije se je uvrstila v finale Pesniškega turnirja (2015, 2019, 2020). Izšli sta ji pesniški zbirki Pobalinka (založba Litera, 2016) in Greva, ostajava, saj sva (Kulturni center Maribor, 2020). Kot literarna urednica je pripravila zbornik Rokerji pojejo pesnike: ko pesniki pišejo rokerjem (Kulturni center Maribor, 2017). Leta 2013 je začela s prvo številko krpanke in pred kratkim uredila zbornik fanzinov Literarna krpanka (2013–2020) (Kulturni center Maribor, 2020). Povezuje literarne večere, intervjuja in piše o leposlovju.