Tom Veber o poslanem ciklusu
Pričujoč ciklus sestoji iz pesmi, ki se dotikajo dualizma med lastno minljivostjo in svetlobo, ki lije iz ljubezni. Nastale so po izdaji pesniškega prvenca Točka preloma, v obdobju raziskovanje lasnega pesniškega izraza, kar se izraža v sami raznolikosti pesmi in eksperimentiranju z zvočno in vizualno podobo poezije, kar me v zadnjem času vedno bolj intrigira.
***
Razpoke
Vse življenje
umiramo
po delčkih
sekundah
kosti pokljajo
srca se lomijo
konglomerat vsega
kar nismo
pa bi lahko bili
postaja čedalje
težji
smo prevelike pičke
da bi vzeli
nož
in zarezali
v notranjost.
***
Morda me enkrat
več ne bo
da bi ti lahko povedal
kako so jutra
s tabo
lepa.
***
In morda
ne bi razumel
da čeprav hodiva
po istih cestah
dihava isti zrak
jaz raje držim
za roko
njega
in poljubljam
njegove ustnice
morda
ne bi razumel
da so mi ljubša
njegova kolena
in lica
kot njena
in čeprav živiva
v isti ulici
pod isto streho
jaz raje gledam
v njegovo okno
ko z jasnimi očmi
sanja
o prihodnosti.
***
V brezzračnem prostoru
ne vidiš svetlobe
ne občutiš
srčnega utripa
vse je
črno
polzeče
v črne luknje
brišejo se
imena in obrazi
kolena pokljajo
srca se lomi jo
tišči
in piska
penetrantno!!!
skeli in peče
zrak vrat zrak žrelo zrak črno črno črno
ničesar več ni
samo še njegove roke
in tvoj vrat
in pretesno
in tla.
VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:
