Tom Veber – z rezidence v Grazu, 2. del – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Tretji teden svoje rezidence sem pričel trdno odločen, da v svojem urniku naredim več prosta za reči, ki so mi pomembne – torej tudi za pisanje poezije in branje. Želel sem si nameniti tudi čas in prostor za premislek o nekaterih precej velikih temah v svojem življenju za katere prej ni ni bilo časa. Želel sem si predvsem odgovoriti na vprašanje, če je poezija res nekaj, kar si želim početi v življenju, če je res tisto, kar mi poganja kri po žilah in daje občutek osebnega poslanstva. Želel sem priti do dna dejstvu, da v zadnjem času pišem bore malo in če bi morda bilo smiselno pričeti razmišljati o kaki drugi umetniški panogi, da se mi je morda pač zaprl ta pesniški kanal in si moram preprosto dati možnost najti nekaj drugega. Le s težka bi zase rekel, da sem izjemno zrel za svojih osemindvajset let, v tem času pa sem se vseeno naučil, da je nekatere reči kdaj treba tudi spustiti in da je pravzaprav zelo malo reči, ki v naših življenjih ostanejo za zmeraj.
Ugotovil sem tudi, da kljub temu, da sem izjemno hvaležen, da smem pisati tole kolumno o svojem času v Grazu, čutim glede tega tudi precej teže, predvsem v obliki nekega strahospoštovanja do te forme s katero se tako rekoč srečujem prvič. Spoznavam, da sem se tudi glede tega pisanja v najkrajšem možnem času uspel zaciklati v oprijem dvomov, pričakovanj in svojih prijateljev ( ki jih nikakor ne morem prepričati, da mi ne bi gazili po novo nasajenih literarnih sadikah) – notranjih kritikov. Ko sem pričel z razvijanjem same ideje o tej kolumni, sem si v prvi vrsti želel, da na čimbolj avtentičen način zajamem svojo izkušnjo doživljanja svojega življenja v tem mestu v tem mesecu dni. Si dovoliti pisati o rečeh, ki so mi pomembne in ljube, na način, ki se mi zdi najbolj primeren in pravilen. A lažje rečeno kot storjeno. Skoraj tako hitro, kot so se pričele po mojih možgančkih množiti ideje, ki bi jih lahko razdelal v sami kolumni, so se začeli množiti tudi najrazličnejši razlogi zakaj je to vendarle sila slaba ideja. Že, ko sem se samo spomnil, kako »prijazni« so lahko moji literarni »kolegi« glede mojih literarnih podvigov, mi je začel mrzel pot mokriti hrbet. Razmišljal sem, če je dovolj, da predstavim svojo izkušnjo vpetosti v novo okolje, kako le to vpliva name kot osebo in kot ustvarjalca. Razmišljal sem, če je dovolj pisati o mojih dnevih, stran od doma, kako živim, kaj jem, kateri ljudje mi krajšajo ure. Razmišljal sem, če sem jaz dovolj.
In prišel do zaključka, da poskusim. Svojim notranjim kritikom in literarnim »kolegom« sem v mislih pokazal sredinca in začel s prvimi pripravami. Menim sem, da je lahko to pisanje tudi odlična priložnost, da stopim spet v stisk s samim seboj, s svojim literarnim jazom in da me morda prav to privede k ponovnemu pisanju poezije.
A seveda, se je tudi ta zamisel razvila nekoliko drugače. Pisanje kolumne, me je sicer privedlo korak bližje k samemu sebi in k razumevanju razlogov zakaj bežim pred samim seboj in posledično tudi pred pisanjem poezije, a to zavedanje mi ni pomagalo dalje. Poezije ni bilo od nikoder in ta kolumna se je pravzaprav izkazala kot še ena od stvari, ki so me zaustavljale pri pisanju tistega, kar bi zares moral pisati. Veliko sem se pogovarjal z Andreo Scrima, pisateljico in vizualno umetnico, ki je bila istočasno kot jaz rezidentka v Grazu. Za razliko od mene pa je imela možnost bivati v Grazu celo leto in tako pridobila tudi več manevrskega prostora za pisanje in vse ostale reči, ki sodijo k »rezidenčnemu« življenju. Tako me je velikokrat vprašala, kako gre kaj moje pisanje. Jaz poln krivde in sramu, sem glumil nekaj o tem, da pišem, a bolj počasi, da si moram v glavi najprej narediti dobro skico tega o čem bi rad sploh pisal in bla bla bla. Najraje pa bi ji rekel, da kdaj pa naj vendar pišem, če moram narediti tisto, iti na oni dogodek, spoznati te ljudi in vmes biti še skrajno hvalen do organizatorke rezidenčnega programa, da jaz kot balkanski dečko smem sploh biti del tega rezidenčnega programa.
Kljub temu, da je bila to že moja peta rezidenca sem se tudi tokrat znašel v popolnem kaosu najrazličnejših možnosti in opravil. V tujem okolju kjer je vse novo in izgleda mamljivo, kjer je toliko novih ljudi in priložnosti tisoč in ene vrste, se je sila lahko izgubiti in pozabiti kaj je bil prvoten namen samega potovanja. V zadnjem času sem veliko premišljeval o tem, da je dobro, da reči počnemo z nekim namenom, notranjo naravnanostjo. O tem sem sicer razmišljal, same ideje pa nisem udejanjil v praksi, tudi glede te rezidence nisem imel nekega fiksnega načrta, kar po eni strani ni nujno nekaj slabega, sem pa skozi čas ugotovil, da sam očitno potrebujem neke cilje in stvari, katerih se lahko oprimem, ob preveliki svobodi se namreč počutim izgubljen in popolnoma all over the place. Na rezidencah mi je namreč zmeraj težko najti pravo ravnovesje med pisanjem, konzumiranjem lokalne umetnosti, tekočimi projekti in sklepanjem novih poznanstev. Fomo me zmeraj preganja kot zastavo, tako, da se po koncu večine rezidenc, ko bi moral prekipevati od inspiracije in novega zagona, vrnem domov na pol mrtev in bi potreboval dopust. Ampak, če si samozaposlen, no saj veste,… nema dopusta.
Razmišljam koliko pesnikov in drugih literarnih ustvarjalcev si lahko to sploh privošči – en mesec samo ustvarjati. Ne prav veliko si predstavljam. Tudi, če si na rezidenci v kakem oddaljenem kraju je sila težko kar odložiti vse tekoče obveznosti iz domačega okolja. Morda je to stvar odločitve in prioritet, morda pa je to ena velika utopija. Sistem v katerem smo se umetniki na svobodi znašli od nas ne zahteva le vrhunskih dosežkov na ustvarjalnem področju temveč tudi, da imamo odlične organizacije in koordinacije veščine, da smo idejni vodje, producenti, menedžerji, tajniki, PR-ovci, a še naštevam? Ker lahko. Zelo dobro se še namreč spominjam, ko mi je ena od mojih prijateljic, v enem od najinih prepirov zabrusila, da jaz itak samo pišem pesmice in nimam nikakršnega stika z realnostjo. Ta opazka, ki je bila sicer mišljena kot žaljivka, mi je dala misliti. Pa saj si ja želim pisati samo pesmice, ostalo pač počnem zaradi keša, je vrelo v meni. Skoraj nihče v Sloveniji se namreč ne more ukvarjati izključno s pisanje poezije. Zaradi tega je ta romantična predstava kako pesnik cele dneve piše pesmice tudi precej absurdna.
Eden izmed mojih najljubših filmskih žanrov je historična drama, če je v filmu v ospredje postavljana še življenjska zgodba o kakem literarnem ustvarjalcu si ga bom zagotovo ogledal. Izjemno zanimivi in intrigantni so mi prikazi literarnega poklica iz nekega drugega obdobja, pa tudi če se zavedam, da je vse skupaj zaigrano in pol fiktivne narave. Podobe kako se pesniki podijo z debelimi knjigami pod pazduhami v napol razprtih srajcah po širnih zelenicah. Kako dvorijo svojim velikim ljubeznim z ročno zapisanimi pismi. Kako zvečer nazdravljajo v družbi ob bučni glasbi in rujni tekočini. Jaz bi lahko bil neka novodobna in realna verzija takega pesnika, zakaj si ne dovolim bit tak pesnik? A potem se tudi spomnim, da ob glasni glasbi zmeraj dobim tinitus, alkohola pa še nikoli nisem dobro prenašal.
Nekje v sebi čutim, da bi mi to pravzaprav zelo veliko pomenilo – mesec dni živeti romantizirano predstavo pesnika, a po drugi strani mi prav moja organizacijsko – koordinatorsko – producentska vloga, daje občutek varnosti in nadzora. Pravzaprav ne vem, če sem sploh sposoben za mesec dni dat na pavzo tekoče projekte in obveznosti in če si to upam. Ne vem, če sem sposoben nekomu ali nečemu reči ne ali počakaj s tem, trenutno sem na rezidenci in pišem. Želim si, da bi mi to nekoč uspelo – reči ne in tako ustvariti prostor zase.