Ivo Svetina: Plamen iz morja
Izbrane pesmi
Izbral, uredil in spremno besedo napisal Igor Divjak, Mladinska knjiga Založba d. d. (Knjižnica Kondor), Ljubljana 2018, 319 strani
Knjižnica Kondor je okrogli jubilej pesnika erotične, čutne in duhovne poezije Iva Svetine (roj. 1948) počastila z novim izborom njegovih pesmi. Veliko delo izbiranja iz bogatega pesniškega zajetja skoraj tridesetih pesniških zbirk je opravil Igor Divjak, ki je prispeval tudi spremno besedo, in tako je nastala pregledna antologija vsega dosedanjega Svetinovega dela. Nemogoče je, da bi bile vse zbirke zastopane z enakim številom pesmi, je pa Divjaku uspelo izbrati tiste, ki so dovolj reprezentativne, da lepo očrtajo Svetinovo ustvarjalno pot. Dodatna vrednost Kondorjeve zbirke je tudi obširna spremna beseda, ki razjasnjuje najrazličnejše zgodovinske in ideološke prijeme pesnikovega ustvarjanja.
Pri avtorju s takšno kilometrino, kot je Svetinova, se je treba zavedati, da njegova pesniška pot ni le dolga, ampak tudi izjemno bogata, in cvetober pesmi v knjigi ter spremna beseda sta več kot odlična priložnost, da bralec to pot prehodi, se na njej tu pa tam ustavi in o njej premisli. Že v svojih zgodnjih dvajsetih letih, ko je izdal prvo pesniško zbirko, je Svetina pokazal očitno težnjo, da bo njegova pot drugačna od prevladujočih struj. To je bil čas upornih 60. let 20. stoletja, v katerih so predvsem mladi avtorji z novimi prijemi v umetniškem ustvarjanju prelomili vez s preteklostjo in začeli teči nov krog. Protagonisti tistega časa so bili znanilci »svobodne misli«, hrepeneči po (notranji) prostosti in občutljivi na nepravičnosti sistema, še posebej na tiste, ki so zadevale umetnike. In to je zvenelo, na trenutke že kar bobnelo, tudi v poeziji.
Svetina je že na samem začetku ustvarjanja odkrival nove zmožnosti jezika in njegovega zvena ter posegal na polje novih tematik. Zgodnje pesmi, katerih značilnost je estetski in zvočni jezik, izkazujejo izrazito seksualnost: erotični zanos, čaščenje lepote, opevanje spolnega akta itd., kar so teme, ki so bile v tistem času bolj ali manj tabu. Ker so se nadaljevale tudi v njegovem nadaljnjem delu, je Svetinova lirika med ljubezensko in erotično poezijo pridobila revolucionaren status. Znano je, da je Svetina pri čutnosti zelo nazoren, časti svojo Žensko in njeno spolnost, vendar ne zaide v pornografijo; zdi se, da tematiko izbere tudi zato, da jeziku omogoči številna preigravanja in izzvenevanje v vsej njegovi polnosti.
Poleg omenjene tematike se v njegovih zgodnjih delih nakaže tudi že druga značilnost pesnjenja, in sicer grajenje same pesmi, ko se tok misli začne z osebno izkušnjo, nato pa se vanj vpletejo zgodovinski dogodki ter druga, tudi tuja doživetja, spomini in spoznanja. Po nekaj zbirkah Svetinove pesmi postanejo nekoliko resnejše, pesnik dozoreva, očiten je vpliv (Bližnjega in Daljnega) vzhoda. Njegov idejni svet začne črpati iz bogastva vzhodnjaških tem. Med metafore in metonimije se vmešajo mošeje, templji, ulice Istanbula, Anubis in »po janeževem žganju dišeče noči«, poleg tematike pa pesnika vodi tudi sla po razumevanju vzhodne kulture, njene filozofije in modrosti. Te značilnosti v njegovi poeziji odmevajo še pozneje, nadaljujejo in prepletajo se z njegovimi priljubljenimi aktualnimi družbenimi, kulturnimi, religijskimi in erotičnimi temami. V njih pa ostane tudi sled nenehnega duhovnega iskanja.
Evolucija se med drugim dogaja tudi na slogovni ravni Svetinovih pesmi. Sprva daljši odseki brez členjenja se pozneje postavijo v kitice, včasih so lahko zelo kratki, v naslednjih zbirkah pa so pesmi spet daljše in tečejo skoraj brez predaha; pri teh je značilno, da kljub svoji dolžini ne izzvenevajo samo v jezikovnem igranju, ampak so v resnici bolj filozofske zgodbe s končnim naukom. Vendar pesnik ne zmore vedno dati odgovorov na vprašanja (post)modernega človeka; njegove pesmi, ki so večinoma prvoosebne, so tukaj včasih samo zato, da ponudijo prostor zvenu in pomenu. Občasno »… samo še vzhodni brat, oborožen / s pisavo, ki ni ne od zgodovine / ne od zgodnje noči. …« (Almagest), ali pesnik, katerega besede »so okamnele« (Disciplina bolečine; stance praznine), Svetina pripotuje do sklepa v zadnji vključeni zbirki z naslovom Oče, tvoje oči gorijo: »Jaz in moja roka: smrtna senca spremlja / vsak gib, s katerim se rojeva črka.«
Vse naštete značilnosti pesnjenja se nadaljujejo tudi v Svetinovih drugih, nepesniških delih, saj je med drugim aktiven kot esejist (v Plamen iz morja je vključeno njegovo Predavanje o pesništvu), dramatik in prevajalec ter je poznan po delovanju v številnih pomembnih kulturnih ustanovah. Tako lahko velikemu in vidnemu soustvarjalcu slovenskega kulturega prostora ob rob zadnje antologije zapišemo le, da njegov Parnas ni gora; prej široko gorovje z zelo različnimi tematikami in zveni jezika, ki je tu zato, da povzdiguje pesniško besedo in z njo premaguje čas; čeprav se tudi sam vedno znova vprašuje, ali je to mogoče.
Iz zbirke Oblak in gora, 2003
Kako naj s pesmijo premaga čas,
ki ga – kamnit čoln – nosi prek oceana smrti?
Pogosto si je zastavljal takšna in podobna vprašanja,
ker ni verjel, da bo črnilo, s katerim je na rižev papir
zapisoval svoje verze, trajalo en sam trenutek
dlje od njegovega življenja. Zato se je nekoč napotil
v tempelj smehljajočega se boga,
oznanjajočega nauk prebujenosti,
in na steber desno od vhoda z malim nožičem vrezal
v mehak peščenec verz:
»Premagal sem čas – umrl sem.«
Njegova pisava je bila podobna mrtvim žuželkam,
ki so jih bile stene hrama prepolne.
Kajti težak vonj po sandalovini in žarkem olju,
ki se je širil od premnogih oljenk, je omamljal žuželke,
da niso nikdar več zapuščale domovanja
smehljajočega se boga.
VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:
