Tara Ferbežar Felgner – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Tara Ferbežar Felgner je sodelovala v literarni delavnici pesnice Barbare Korun pod okriljem JSKD-ja.
***
nespečnost
je najela
stanovanje
v mojem telesu
videla sem jo
kako je
barvo
nosila
po stopnicah
pa
belila
tolkla
in
vrtala
pritrjevala police
obešala slike
postavljala stole
videla sem jo
nespečnost
videla
kako se je
počasi
vseljevala
v moje telo
zdaj je že čisto
udomačena
pa išče
podnajemnico
hitro jo najde
povpraševanje je
veliko
skleneta pogodbo
in tudi
izčrpanost
se kmalu
udomači
ti dve
všeč jima je
v mojem telesu
počutita se
kot doma
vabita prijatelje
čedalje več obiskov
na vratih
neprestano kdo
zvoni
nemir
strah
negotovost
žalost
nezadovoljstvo
vdanost
nemoč
obup
razpad
stojijo tam
sezuvajo čevlje
obešajo plašče
vstopajo
druženja
preraščajo
v zabave
in stanovanje
postaja
premajhno
najemnica in podnajemnica
zavzameta
hodnik
počasi
in
vztrajno
pred vrata
postavljata
lastničine stvari
in le še vprašanje časa je
kdaj bosta zavzeli
celo hišo
le še vprašanje časa
kdaj jo bosta
lastnico
dokončno izselili
in bo šlo
njeno telo
šlo po
p
r
a
v
o
k
o
t
n
i
c
i
n
a
vlake
***
kaj je to
kaj je to
kar se je
naselilo
v moje telo
kaj živi
v mojem telesu
kaj živi
se zgošča
vznika
vsakih nekaj
dni
zgosti
in
vznika
z močjo
ki jemlje
dih
kaj je to
***
Objamejo me, tri dekleta. Skala in dve njeni prijateljici, objamejo. In ko zaprem vrata za njimi
odmeva
odmeva
v meni
odmeva
vprašanje
vprašanje
zakaj
Zakaj njihova bližina? Zakaj? In vem, kaj bi odgovorile, vem, kaj bi odgovorile, če bi jih vprašala. Vem, kaj bi odgovorile. Vem, a one ne vedo, ne vedo, da tako pogosto
ni zgodb
ni želja
ni strasti
ni osebnosti
ni
nič takega
ni
ni
v mojem telesu. Tako pogosto le bolečina. Le bolečina. In vse ostalo
zaigrano.
*
Skala in dve njeni prijateljici. Nemara sem si njihovo bližino kupila s štirihodno večerjo, ki sem jo pripravila zanje?
Pokvarjenka.
***
Tesnoba za s seboj
Iglavci, iglavci, ki poraščajo pobočja. Dolgočasna, pusta pobočja. Pobočja, tu in tam presekana, presekana z melišči, kamnitimi brazdami, svetle brazde v temno zeleni. Brazde, čez katere se zlivajo slapovi, brezimni slapovi. V dolini – drogovi, električni drogovi. Pa kamnolomi, kamnolomi tu in tam, kupi peska, zaprašen tovornjak. V globelih ob cesti betonski zid, plastična cev, mrežasta ograja tu in tam – nedoločljive namembnosti, kot po naključju razsejano, pozabljeno. Kraji, čez katere se peljemo, pravzaprav le tovarne, dolga skladišča, nekaj hiš, morda cerkev, trgovina, polovica ponudbe je v naprej pripravljena hrana, obcestna gostilna, gostilna in gostilničar, ki živita od mimohodov. Ustavimo se v kraju tik ob avtocestnem izvozu. Ljudska šola, majhno pokopališče, nasnet ženski glas na železniški postaji odmeva v prazno. Zdi se, kot da se vlaki ne bi hoteli ustavljati tu, in avtomobili, zvoki koles na mokrem cestišču, tako hitro peljejo mimo, kot bi bežali. Nekaj kmečkih hotelov, vsak drugi prazen, osamljena luč s hodnika preseva skozi mlečna stekla vrat. Lastnica hotela, mož, morda skoraj odrasel sin, stojijo, sedijo na klopi v majhni kuhinji, zvoki ljudi, ki se odzivajo na zvoke televizije. Ljudje, ki živijo od gostov enonočnic.
Te podobe, ko se peljemo mimo. Te podobe pred očmi, te podobe v budnostih, v budnostih med zaplatami spanca. Te podobe in tesnoba, tesnoba teh krajev, teh ljudi, njihova osamljenost, zapuščenost. Tesnoba teh krajev, teh ljudi, ki se
seli
seli
naseli
v moje telo.
Nemara pa si jo samo domišljam. Ali pa je preslikava, morda slikam vanje, v te kraje, v te ljudi, svojo lastno tesnobo, tesnobo, ki
živi
živi
zaživi
v mojem telesu. Tesnoba, v meni tako udomačena, tesnoba, ki jo nosim s seboj, tesnoba, ki se prebudi.
Te podobe, ta tesnoba v budnostih med zaplatami spanca. Spanca, ki je
beg.
