Suzana Tratnik je z Aksinjo Kermauner prejela nagrado desetnica 2018.
Suzana Tratnik o izbranem odlomku
Odlomek, ki predstavi Mijino družinsko konstelacijo, v kateri vsi hrepenijo po svoji sreči in iščejo bližnjico. Mija bi bila rada sprejeta in uspešna s sanjskim dobitkom na tomboli, mama Biserka išče svojo srečo v hčerinem uspehu, oče Dezider Attila pa v večnem žongliranju z življenjem, ki ga napačno razume kot svobodo.
***
Dezider Attila v mestu
Enkrat pa sem imel veliko srečo! Zato vem, da je to možno in da lahko vsakomur uspe. Tisto je bila avstrijska loterija. Prav imaš, bila je nemška, malo sem pomešal. Bilo je ravno na moj drugi snemalni dan, pa sem si rekel, dolgčas mi je tukaj, pusto je na tujem, če si sam samcat. Znam nemško, a kaj se bom kar naprej pogovarjal s Švabi, kot da jih briga še en gastarbajter. Pa sem šel v moderen kafič, notri pa na glas disko ritmi, da ti ni treba z nobenim govorit. Mimo moških, posedenih za šankom kot kure na palici, je hodila visoka punca v štrumpantlih pa prodajala srečke za polnočno žrebanje. V bistvu je bila bolj prijateljica noči kot pa loterijska delavka, saj je vsakega tipa prepričevala, naj poleg srečke kupi še kozarček šampanjca. No, jaz sem ga tudi, malo se mi je zasmilila, ker je bila ena boga Bolgarka, tako kot sem bil jaz en bogi Jugoslovan. A si moreš mislit, cele noči se je sprehajala mimo šanka in po lokalu ter ponujala srečke in šampanjec in cigarete in svojo rit? Življenje res ne prizanaša nikomur – kaj vse sem jaz videl po Evropi, ah, raje ne govorim. Od tiste Bolgarke, bila je Hristina, sem poleg kozarca šampanjca zanjo in zase kupil še srečko, ampak sem ji rekel, naj jo kar obdrži, morda pa bo imela srečo in zadela plašč ali kozmetično torbico. Najprej ni hotela vzeti, ampak potem je podarjeno srečko številka 5217 le spravila v modrček. No, kam drugam je niti ne bi mogla.
Jaz pa sem sedel in pil šampanjec in bil kar malo žalosten. Ena taka nostalgija je to. In malo pozneje sem že tudi zapel, ampak bolj sam zase, saj me v disko hrupu nihče drug ni ne slišal, kaj šele razumel. In ravno ko je bilo žrebanje, sem bil jaz na stranišču, nekaj sem slišal po zvočnikih, da so razglasili številko fünf tausend und zwo …, ampak nisem ujel cele številke, pa tudi zanimalo me ni, dokler niso takoj zatem omenili še glavnega dobitka, avto znamke BMW, čisto zadnji model, direkt iz tovarne ven na cesto postavljen, ki ga še celo v Nemčiji ni še nihče vozil. Vem, da bi moral takoj pohiteti iz stranišča in preveriti cifro, ali je bila to res »moja« srečka, ki sem jo, bedak, kot sem bil, tako radodarno prepustil tisti prijateljici noči. Ampak kaj, ko sem že toliko popil – jaz zelo veliko zadržim v mehurju – pa je teklo in teklo in nisem se mogel nehat scat, pa tudi v hlače ga nisem mogel pospraviti, dokler je še curljalo iz njega. Ko sem končno pridrvel pod oder, na katerem je bila tabla z rezultati, me je skoraj zadela kap. Številka 5217 je bila glavni zadetek – najnovejši model BMW-ja, s katerim bi lahko v Jugoslaviji kupil tri bajte, če bi hotel, in če bi bil seveda avto moj!
Pa Hristina? Ah, nisem je videl nikoli več, izginila je z mojim dobitkom vred. Sumim, da je skočila v BMW, pohodila plin in odbrnela proti Jugi in naprej v Sofijo, od koder je bila, vsaj tako mi je povedala. Res sem mislil iti za njo in jo ujeti pa ampelirati nanjo, da mi morda vrne vsaj pol vrednosti avta, ampak tiste čase sem imel vsako leto toliko dela, še v Ameriko sem šel, v Bolgarijo pa nisem in nisem utegnil. Po desetih letih pa je res že prepozno za vsako ampelacijo. Naj ji bo, si je že zaslužila. Ni hujšega, kot prodajati samega sebe, tako jaz pravim.
Svoje sreče pa človek ne sme kar tako deliti z drugimi. Po tem se ravnam še dandanes.
Ko je Biserka prispela iz službe, je hči sedela raskomotena v fotelju za klubsko mizico v dnevni sobi in reševala križanko, ne da bi dvignila pogled. Taka je bila, ko je kaj ušpičila. Takrat se je znala narediti tako zatopljeno v knjigo, revijo, glasbo ali program na televiziji, kot da bi bila njena ušesa gluha za ves svet okoli nje. Saj, velikokrat so tudi bila.
Biserka se je sezula na hodniku in vstopila v dnevno sobo, ki je bila ponoči tudi spalnica, ter demonstrativno pogledala na ročno uro. Hči je samo zamrmrala v pozdrav in še vedno ni dvignila glave od revije.
»Ti si pa že doma?« Biserka se je trudila zveneti neobvezno, naivno verujoč, da ji bo hči tako hitreje povedala resnico, zagotovo neprijetno. Materi je bilo seveda odveč priti iz naporne službe in takoj zavohati težave v dnevni sobi. »A so te že prej spustile iz frizerskega salona ali kako?«
»Ja,« je rekla Mija, ker to v nobenem primeru ni bila laž.
»Kaj si pa delala?«
»Nič posebnega. Pometala.«
»A tako. In kaj še?«
Biserka je odšla v kuhinjo in vrata pustila odprta. »A nisi delala čisto nič drugega?«
Slišalo se je samo ropotanje krožnikov in Miji se je nehote nabrala slina v ustih. Lačna je bila, saj cel dan sploh še ni jedla. Ves denar za malico je zapravila za srečke, česar ni smela kar tako naravnost povedati. Ni bila vendar čista trapa. »Mija?«
»Pa kaj je, no?«
»Lepo se pogovarjam s tabo. Se nisi ničesar drugega učila v salonu? Pometala si, to je to?«
»Malo barvat lase. Pa mi je kar dobro šlo.«
»Se boš naslednje dni učila več o friziranju?«
»Ne vem. Mogoče.« Tudi to je bila le delno laž.
Biserka je prinesla narezane kruhke, salamo, sir in kumare. Pa še nekaj napolitank na manjšem krožniku, rekoč, da sama sicer ni ravno lačna-lačna, da bi vola pojedla, ker je dobro malicala v službi, ampak bi pa kaj prigriznila. Tudi Mija se je delala, da sploh ni lačna in da je hrana niti ne zanima, le tu in tam je željno stegnila roko po kakšnem zalogajčku. Še vedno je buljila v križanko in občasno vpisala rešitev.
»A boš to spet pošiljala?«
»Kaj?« je vprašala Mija. Hotela se je pametno izogniti pogovoru, kar je bilo že vnaprej obsojeno na neuspeh.
»Ja, križanko, kaj pa! Koliko pa to stane? Ena taka znamka? Pa še revijo s križanko moraš kupiti. No, ja, nič ne rečem, nekaj že moraš delati z glavo, odkar nisi več v šoli.«
»Aha!« Zdaj se je hči zdramila in izzivalno dvignila pogled. »Zato si me poslala v frizerski salon? Da bom z glavnikom v roki umsko delala?«
»Ne gofljaj! Sama si se spravila do tega, da si ostala brez šole. Ne boš se ti opametila brez mene.«
Mija je bila besna, a ni vedela, ali naj vztraja v tem sporu. Kadar se je razjezila, je bila preveč pogumna in je hitro povedala vse. Tudi zdaj bi sama zblebetala, da je povzročila škandal v frizerskem salonu. To bi povedala tako pretirano, kot da bi nalašč hotela prižgati rdečeoranžne zublje v grofičinih laseh in jo spraviti na plešo. Seveda bo mama to slej ko prej izvedela, pravzaprav je bilo čudno, da o dogodku tistega dne še ni ničesar slišala na poti iz tovarne domov. Zato bi bilo celo bolje, če bi ji sama čimprej vse povedala in si tako zagotovila prednost, da zgodbo pove prva in vsaj približno po resnici. V končni fazi ni bila zares kriva. Hotela je samo narediti to, kar ji je naročila šefica, ki je v skledici sama zmešala barvo. Potem pa je hotela opraviti stvar še tako, kot je zahtevala stranka. To je bilo vse. Če hočeš dvakrat ugoditi ljudem, boš naredil napako. A kdo bi ji verjel? Še sama si ni čisto verjela. Namesto da bi se izpovedala, se je raje spet zatekla h križanki.
»No, te bo Vera vzela za vajenko ali ne?« je vrtala mama, ko je na poti v kuhinjo mimogrede pospravljala po mizah, pobrala Mijine nogavice, zložila kulije in svničnike na njeni mizi, z roko pomedla prah s televizorja … »Ona je dobra ženska, veš. Tudi sama je ločena, še poročena ni bila nikoli, tako da je njena Klara v bistvu pankrtka. Zapomni si, da je to grda beseda, nisem jaz tega rekla, to drugi govorijo. Aha – kaj pa tole?«
Mija se je zdrznila. »Kaj pa je?«
»Spet si kupovala srečke! Ti res ne upoštevaš ničesar, kar se človek zmeni s tabo.«
»Ne, nisem!« se je odločno uprla Mija.
»Kaj pa ti potem gleda iz žepa jakne?«
»Ah, tisti dve sem kupila že zdavnaj! Pred tedni.«
»A tako?« Biserka je obračala srečki v rokah. »Zakaj pa imata današnji datum?«
»Ja, kako naj to vem? Zakaj, zakaj?« Mija se ni mogla domisliti ničesar prepričljivega. Zakaj jo je moral vedno nekdo zasliševati? »Včasih je pač tako, da imajo stare stvari današnji datum. Ni se zgodilo prvič.«
»Poglej, poglej, kaj piše!« Biserko je premagal smeh, kot da bi za hip pozabila na laž o datumu. »Več sre-če pri-hodn-ič. Tebi bi morali napisat več sreče pred tedni, hahaha. A veš, bil je je nekoč en moški, tam doli v naših krajih, klicali smo ga ‘Mili moj’. V resnici mu je bilo drugače ime –«
»Joj, mama, neeee, to zgodbo znam že na pamet!«
A nič ni pomagalo. Biserki se je zdela ta zgodba vedno enako zabavna in poučna, zato z njo ni prizanašala nikomur in jo je spet povedala od začetka do kraja. Z njo si je namreč želela opametiti Mijo, da bi nehala kupovati srečke in računati na loterijo, namesto na življenje. V bistvu ji je s to zgodbo hotela povedati, da je denar treba zaslužiti drugače, s trdim delom, četudi ga prislužiš malo, ne pa računati na kocko in loterijo – to je skoraj tako slabo kot računati na druge. Nikoli se ne izide, tebi pa življenje spolzi skozi prste. Torej na koncu ostaneš še brez starih, skrpanih hlač, ne le brez srečke. Zato jo je zelo zanimalo, kako se je hči odrezala v salonu in kaj so ji rekle frizerke – jo bodo vzele na vajeniško dobo, bo šla jeseni v frizersko šolo?
»Mama … Veš, kaj … Ej, kako se reče še drugače kipu? S-K-U-L … še pet črk mi manjka.«
»Kip, kip, hm, hm, kako že? Sem že slišala za to besedo na S. Na vrhu jezika jo imam,« se je za trenutek pustila speljati Biserka. »Pa si ti znala pobarvat lase? Saj nisi dala preveč razvijalca? Veš, nekatere imajo hudo alergijo, in če se jim vname lasišče, te lahko še tožijo. Katero pa si imela na stolu? Kakšno tečno babo?«
»Grofico Frido. Upokojeno učiteljico zemljepisa menda.«
V tistem trenutku je zazvonilo pri vratih. Kaj če je prišla ena od glist iz salona tožarit na dom? Mijo je zajela nerazložljiva panika. Zaman se je poskušala potolažiti, da nihče ne bi prišel k njej domov zaradi ene same sfaljene pričeske, ki jo je vsemogočna šefica Vera gotovo že popravila.
Biserka je pohitela k vratom. Spotoma pa je razmišljala na glas: »Kako si rekla za kip? S-K-U-L … pa pet črk ti manjka?«
Zdaj je že odklepala vrata. »Skulturca!« je zavpila, ko je zagledala obiskovalca na blokovskem hodniku.
»Hm, en, dva, tri, štiri, pet, šest, sedem, osem, devet … Po številu črk se sicer izide, samo … ne vem, no, skulturca, kaj je sploh to?« se je slišal Mijin glas iz dnevne sobe.
Biserka je ostala brez besed, kar se je redko zgodilo. V dnevno sobo se je vrnila zmedena, skoraj prestrašena. Na odprta vrata pa je odločno in močno potrkal obiskovalec ter glasno zarohnel:
»Pa to ti je skulptura, dragi dami!«
»Ja, to bi šlo …« Mija je dvignila pogled in s širokim nasmehom odvrgla revijo s križanko. »Očka!« Vstala je in se mu vrgla v naročje. »Kdaj si prišel v mesto?«
»In zakaj nisi poklical?« je očitajoče pripomnila Biserka, ki je z rokami, uprtimi v bok, stala pri kuhinjskih vratih – kot da bi nameravala postreči gosta, čeprav tega ni bil vreden. Ni bila več zmedena, je že vedela, kaj čutiti do obiskovalca. A zmotila jo je hčerina neomajna ljubezen do takšnega očeta.
A takšen oče je bil Mijin očka, visokorasli moški širokih ramen, mišičastih in lepo oblikovanih rok, ploskega trebuha, močnega vratu in neverjetno gostih, temno rjavih las, vedno tako naoljenih, da so bili kar vranje barve, in počesanih nazaj proti temenu ala Elvis Presley. Tudi tokrat je imel obute močne delavske čevlje iz Anglije, nekakšne bulerje, ki jih v teh krajih še videli niso, leviske z nizkimi žepi in karirasto srajco z zavihanimi rokavi vse do napetih, okroglih bicepsov. Na notranji strani leve podlahtnice se je bohotila tetovirana morska deklica z dolgimi lasmi, ovitimi okoli golih prsi, in segajočimi vse do sredine velike plavuti, ki je bila tam namesto nog. Morska deklica na očetovi roki se je vedno smehljala, tega se je Mija spominjala od malega. Na desni podlahtnici pa je imel v treh vrstah tetoviran datum služenja vojske: »JNA Beograd 12.9.1958 – 8.4.1960« – zato ker je med služenjem videl Našega Maršala v živo, meter pred seboj, ko jih je kot vojake pozdravil v vrsti. Ko sta se rokovala, je začutil, kako velik človek je to. Še istega dne se je odločil za tetovažo, ki mu je predstavljala osebni in državni ponos.
Pa to še ni bil konec neumnosti s tetovažami, kot je imela navado poudariti Biserka, ko je hotela Mijo in morebitne priložnostne poslušalce po vsej sili opametiti z zgodbo o Milimojevih odvrženih hlačah s srečko v žepu. Ne, ni bilo konec traparij, na zgornjem delu hrbta je imel ta človek, nekoč njen zakonski mož, tetovirano ogromno črno vrtnico, ki je pokrivala še delček desne lopatice. Ker je to videl v nekem ameriškem filmu. Skupaj sta ga gledala, ko sta bila leta 1962 v letnem kinu v Beogradu. Tam sta bila na medenih tednih. Biserka je bila že noseča, njen trapasti mož pa je razmišljal o tetovaži vrtnice. A zgodilo se je vse tako, kot je bilo na tem svetu pač namenjeno: drugo leto je ona na pleča dobila otroka, on pa prelepo črno vrtnico.
Očku je bilo ime Dezider Attila Vodopivec. Mama je sicer trdila, da očku ni bilo ime čisto tako, ker naj bi si ime Attila dodal pozneje oziroma si ga enostavno izmislil – mama ni čisto nobene stvari v celoti verjela očku, zato tudi njej sami ni bilo vsega verjeti.
Po ločitvi se je raje oprijela dekliškega priimka Mrkić in velikokrat je bila res mrka in čemerna kot nevihtni oblak. Mija pa je še naprej ponosno nosila priimek Vodopivec. Očka ji je povedal, da je to zelo dober priimek, ki te varuje pred tem, da bi postal alkoholik. Ta razlaga se je zdela mami čisto za lase privlečena, ker je bilo po njenem, poleg alkohola, na svetu še sto drugih možnosti za slabe razvade in Dezider Attila nikakor ni bil odporen niti na petino teh. Ta človek je dobesedno živel od nespametnih razvad, tveganj in nevarnosti.
Kaj lahko sploh pričakuješ od moža in očeta, ki se preživlja kot filmski kaskader in se klati po tujih državah, brez redne zaposlitve, brez zavarovanja in brez zagotovila za penzijo? Kdo ga bo preživljal na stara leta? Jugoslavija in Biserka Mrkić že ne! Dovolj ima Vodopivcev na svojih plečih – a je za to prišla v Slovenijo? Seveda je mislila, da ne, naivna in poštena, kot je zmeraj bila, pa skromna tudi, saj je še odraščala v revnem vaškem zaselku brez ceste, vode in elektrike, a z veliko vere v sočloveka, socializem in solidarnost. Prišla je gori v najsevernejšo jugoslovansko republiko le zato, da je dve leti pozneje njen mož že bežal od nje in otroka v Belgijo, Francijo, Nemčijo … že kam. Vedno si je mislila, da bi se lahko potikal doma, v lastni državi, in vsaj ostal bliže svoji družini, toda ne …
A uboga, naivna hči Mija pri svojih šestnajstih in pol še ni dojela, da je ta čudoviti moški zanemaril tudi njo – kar ji mama v navalu besa z veseljem in večkrat pove. To ji pravzaprav vrže v glavo. A Mija se ne da. Kot otroku se ji je njen očka zdel najlepši in najmočnejši. Bila je prepričana, da ni sile, ki bi premagala in zlomila njenega očeta! Ko je bila z njim doma, je bila varna. Nerada pa se je spominjala, da je bilo to redko, in zaradi mame se tega nalašč ni hotela dobro spomniti. Hotela je svojo lastno preteklost z očkom. Hotela je svoje spomine nanj, na junaka, ki je za stavo pojedel steklenico najostrejših feferonov, ne da bi pisnil, čeprav se mu je še dva dni rigalo po njih. Mali Miji se je to zdelo smešno, Biserki pa precej manj. Poskušal jo je pomiriti, da je od stave s pekočimi feferoni dobil 500 dinarjev, in da bodo fantje v gostilni zbrali še več naslednjič, ko mu bodo na deževni dan pripravili skledo živih deževnikov, ki jih bo pregrizel napol, vsakega posebej.
Ne, ženi se ni zdelo niti najmanj primerno, da se njen zakonski mož in oče njenega otroka otepa redne službe, čeprav je bil izučen kovinostrugar. Raje je služil denar s sumljivimi, nezrelimi stavami. S prostimi rokami je potegnil gada iz skalnate luknje na rečni plaži, polni kopalcev, ki so zbrali denar za »pravega junaka, ne zajca«, kot se je potem rad hvalil.
Vedno se je bala denarja, ki ga je mož nepričakovano zaslužil z vratolomnim skokom z mostu na glavo v plitev potok, z nespametnim preskokom preko ograje, za katero sta bila renčeča nemška ovčarja, ki ju je moral pomiriti in vsakega posebej pobožati ter zapustiti kletko brez praske. Z ležanjem med tiri, medtem ko je preko njega zapeljal dolgi tovorni vlak, on pa je moral, kakor je vedel in znal, v tem času popiti liter vina na dušek … Ni se bal vragolij niti s kolesom, z motorjem ali avtom. Dobil je začasno zaposlitev kot voznik motorja v neki nemški nadaljevanki, a še kar naprej ga ni zanimalo, da bi se redno zaposlil in ustalil. Vračal se je in odhajal. Delal je pri filmih, nadaljevankah, v nočnih klubih, kvartal, žongliral z noži in z življenjem, a ne samo s svojim. Le kakšen mož je lahko bil nekdo, ki je živel od nevarnosti? Kaj šele oče?
Najboljši! Dezider Attila je bil tisti očka, ki je med svojim krajšim, nekajdnevnim obiskom doma sedemletno Mijo zjutraj peljal v zobozdravstveno ordinacijo na pregled, na katerega je bil naročen ves razred. Čim sta vstopila v čakalnico pred ordinacijo, jo je zoprni sošolec Martin za šalo spotaknil, njen očka pa ga je pograbil za ovratnik bunde, ga kot nadležnega psa dvignil pol metra v zrak in mu zapihal v obraz: »Pazi se ti, smrkavec! Z mano si ne želiš imeti opravka in tudi z mojo Mijo ne!« Potem ga je odložil kot zadnje, pozabljeno ščene na tem svetu.
To je bil njen očka, ki jo je reševal in ščitil pred napadalnimi bedaki. A potem je prihajal vse manj, njegovi obiski so bili vse redkejši, njegovo pravo življenje drugod, zoprnih Martinov in Martin pa je bilo v Mijinem življenju vse več … Nasprotno pa se je Biserki vse bolj dozdevalo, da je najzoprnejši in najhujši Martin v njenem življenju ravno njen mož.
