/ 

Pesmi

Sonja Votolen – Poezija, pesmi, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

   

Skrivam se za zaveso laži
Razsuto dušo puščam med čermi
svojih premočenih stez
Danes nočem živeti Bloditi je lažje
In veter ima barvo črnila in moč tolažbe
Sans toi je ne suis rien

 

*** 

  

Ko me pritkeš na svojo kožo
in ko mi še prej odstreš bluzo
je pljuskanje poletja
v pomlad ki se je razvlekla
Ko me vtkeš med svoje noge
in s prsti predeš odejo ljubljenja
sva obročasta in zapljuskana
peneča obala
Quand il ne reste plus

  

*** 

  

V tvojih rokah sem videla
barvo resnične bližine
Iz oči so ti zbežale sence samote
ko me je v tvoji puščavi klicala reka
Stopila sem v njene kristale
Za pticami iztegnila  roke
Nato sem glasno zajokala in
se vate vklopčičila da sva
bila dih ene puščavske rože
Ne me laisse pas seule

   

*** 

   

Bil je kot cvetni list na
tisti ogromni peščeni rjuhi
kot košček biserovine
ali mir jezera ki ga tu pač ne more biti
Sklonila bi se do njegovih prstov v pesku
a me je prej zazibal pod nebesnim lokom
Veter je sejal najine glasove po vsej puščavi
Tu connais mes pensées

  

*** 

   

Utopljen labod je bil
Zadavljen slavec v ribniku
Oči so govorile mesečevo tragedijo
Umirala sem z njegovimi temnimi prsmi
Naju žegnala z vročim peskom
in rekla to je namesto riža
Prišel je razpuščen mesec
in on me je šival v puščavi
Embrasse-moi la tendresse est toi

    

*** 

   

Kako globoko v grob naj grem
da bom zadušila razcvetele mračnosti
ki so zaprte v mojih plamenih
odkar sem te zapustila s peskom
Kako globoko v grob naj grem
da ne bom več razpršen pesek ki
ne pade več na pravo sipino
Vso telo me boli ker so v  puščavi ostali
vsi poljubi in vsa moja nabrekla telesa
Mais maintenant je ne vois plus que du noir

   

*** 

   

Ne prosi me naj se smejem
medtem ko se me dotikaš s poslednjimi
zrnci peska za nohti
ker se bova kmalu očedila in me boš
spremil do velikanskih vrat in boš
zrl skozi velikansko šipo In bo v meni goltala
velikanska solza da ne bom zmogla dvigniti
dlani Ker bom hudo hrepenela po tvojem pesku
Même à l’autre bout de la terre je continue mon histoire avec toi

  

*** 

   

V plahem jutru sem kot poslednji utrip
Ne razumem čemu se svita dan
Ker ni tistega tvojega zagleda
ki me vidi vidi zares
Ker ni tvojega glasu ki v meni globoko
odmeva in se odkotali k tebi v puščavo
Zamišljeno se pogovarjam s svojim srcem
Objemam razdalje od mojih trav do
najinega peska
Le coeur est un oiseau

       

   

   
         
   
Sonja Votolen – Poezija, pesmi, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

drugi prispevki tega avtorja / te avtorice

O avtorju / avtorici
Sonja Votolen je slavistka, anglistka, pesnica, pisateljica, dramatičarka, publicistka. Izpopolnjevala se je tudi v tujini (Glasgow, Dublin, London, York, Pariz). Piše priročnike za učenje tujih jezikov, strokovne pedagoške članke, recenzije in literarne kolumne. Poezijo je začela objavljati v dijaškem glasilu in literarni prilogi ptujskega Tednika, nato pa tudi v revijah Mentor, Rast, Dialogi, Sodobnost, Primorska srečanja, Fontana, SRP, Apokalipsa, Naša žena, Ženska, Vzgoja, Štajerski tednik, Bistriška panorama, Locutio in Ventilator besed. Ob poeziji ustvarja tudi izpovedno prozo, dramska besedila, zgodbice za otroke, piše pesmi, intervjuje, portrete, impresije. Sodeluje na literarnih večerih, radijskih oddajah in vodi literarna srečanja. Njeno poezijo lahko beremo tudi na spletni strani Poetry.net, kjer objavljajo pesniki iz vsega sveta. Na več mednarodnih natečajih za poezijo in pesništvo je bila  uvrščena med finaliste.