Ko zaprem oči vidim modro
do plaže vsak dan
petkrat navkreber in trikrat navzdol
po makadamu brcam kamne
v avtomobilske gume
prah se zavleče v ušesa oči lase
odvržem oblačila brisačo in naravnost v morje
fabio nosi nonin ležalnik in senčnik
vidi se ga od daleč kot svetilnik
prsi mi še niso zrasle
lahko bi me imeli za fanta
ampak njemu padem v oči
nema govorica je podrejena poletju
lomi se prilagaja
kot lasje pod težo soli
parlo inglese e italiano
oče pravi otroci na hrbtu ne nosijo skrbi
ampak ni res
odraščanje je bolezen ki je zlezla v nas
kot diagnoza v đurđino telo
šepetajo nonoti v senci
ob bevandi in kartah
njena noga je težka kot oljčno deblo
in prepredena z žilami pritoki
ne sme na plažo
po ves dan leži pod ventilatorjem
mi jo obiskujemo v večernih urah
mame pošiljajo pecivo in sadje
fabieva brezskrbnost ne pozna diagnoz
brzi proti oranžni boji
priplava na površje kot mandarina
dolgo si podajamo žogo
skačemo za njo
voda gre noter v usta in nos
gre ven kot smeh
ne bomo priznale ena drugi
vse smo zaljubljene v fabia
iz njega hlapita lahkotnost in blaginja
v nas sta se že prikradli slutnja otožnost
ne samo zaradi đurđe
fabio govori o baseballu in mestih
starši ga peljejo kamor hoče
ni mu treba vsak dan
nositi težkih torb na trening
jaz pa grem s plaže prej kot drugi
trikrat navzdol enkrat navkreber
potem do doma še dvakrat in dvakrat
fabio zloži nonin ležalnik in senčnik
od njegovega pogleda se moje male prsi našpičijo
pred slovesom mi poda žogo
na njej ime in telefonska številka
ci vediamo la prossima estate
mednarodni klici so dragi
ne vem kaj naj rečem
nagne se da bi me poljubil
moje prijateljice se hihitajo in zbežijo
naši lasje so se spremenili v veje
prezrele fige poletje je v izdihljajih
ne vem ali je takšnih brezskrbnih
še za prste ene roke
medtem ko se drugje začenja življenje
zgodnja jesen je v obmorskih mestih najbolj žalostna
ko čakam poletje še 280-krat
s pogledom iščem senčnik
in njega ni
in ono prihaja
od daleč mi maha nona
sto bene grazie
fabio ti abbraccia
to poletje je šel
na italijansko riviero
in naša đurđa je odplula
proti svojemu svetilniku
iz hrvaščine prevedla Natalija Milovanović
