»Najtežje je živeti svoje življenje«, je izbrani citat na ovitku novega romana Emila Filipčiča, naslovljenega Moto. Vsa Filipčičeva proza bega kritike, saj v vsakokratnem romanu literarne karakteristike ostajajo stalnica: fragmentirana pripoved, metafikcijski elementi, žanrska raznolikost, fluidnost likov, časovna in prostorska dezorientiranost ter preplet realnosti in fantazije. Kaj in kako torej pisati in govoriti o Filipčičevih romanih? Ni se moč izmakniti občutku, da je vsa njegova proza vzvalovana reka, ki odnaša vse pred sabo. Obrabljena fraza, da nekateri pisatelji celo življenje pišejo en roman, pri Filipčiču še kako velja. Aktualni roman je za izkušenega bralca Filipčičevih del zgolj ponovna potopitev v literarno vijuganje brez pravega začetka in konca. Filipčičeve neštete inkarnacije v romanesknih likih, fikcionalizacija avtorjevega jaza se nadaljujejo tudi v Motu. Pisateljeva božja roka iz niča prikliče in v nič povrne z močjo besede. V Grein Vaunu, prvem romanu, Filipčič ne skriva, da je njegovo pisanja stkano iz nestanovitnosti piščeve domišljije, ki pa se vedno, kot v igri zrcal odslikava in preslikava z resničnim izkustvom Emila Filipčiča. Lik v romanu pravi takole: »Vsako svojo misel opazujem kot zanimiv pojav, kamenček, ki se kotali iz trenutka v trenutek.« Matej Bogataj v spremni besedi k Filipčičevemu roman Keopsova piramida malce obupava nad literarno analizo romana in celo predlaga subjektiven pristop kot najbolj primeren.
Moto torej nikakor ne prelamlja z dosedanjim pisanjem Emila Filipčiča. V romanu najdemo vedno prisotne teme, motive, like in bifeje, kot sta Šumi in Rio. Ne preseneča fluidnost literarnih likov v romanu, avtor z rotiranjem vzdevkov in imen likov spodnaša denotacijo in konotacijo, ki jo določeno ime nosi, s tem namerno ruši »literarno avtonomijo likov«, ki so enkrat resnične osebe, drugič fiktivne. Podobno objestno Filipčič dekontekstualizira in profanizira mitološke figure v svojih dramah, tako je Psiha v istoimenski drami postavljena v Ljubljano in govori v ljubljanščini.
Filipčičev »moto« v romanu sta besedici črka, pika, raztreseni sta po tekstu, kot samoironično opozorilo, da Filipčiču pisanje pomeni poigravanje z besedami. Igra črk in pik ustvarja avtonomno jezikovno resničnost, ki v primeru Emila Filipčiča krši večino pravil pisanja romana, zato vprašanje ali gre v primeru Mota sploh za roman. Pripovedovalec v romanu, zopet je na delu avtorjeva samoironija, posega po Verbinčevem Slovarju tujk, kot bi cinično hotel zakoličiti pomen besed tam, kjer se avtor neusmiljeno igra z njimi. To ne pomeni, da absurdnost Filipčičeve proze ni na svojstven način naslonjena na vsakdanjost, avtorjeve izmišljije prepričljivo oživijo preko stika z biografskim, zgodovinskim, celo dokumentarnim. V Motu so dobesedno prenešeni celotni intervjuji avtorja za različne medije. Ta vdor dokumentarnega Filipčič skozi roman parodira. Z velikimi tiskanimi črkami napisani artikli z nakupovalnega »plonkca«so poljubno vrinjeni v tekst romana. Ciničen brechtovski potujitveni moment. Moto je roman, ki parodira znan kliše, da je literatura odsev življenja. Prej je za Filipčiča življenje odsev literature. »Vsi smo osebe v romanu, ki ga piše življenje,« Pravi eden od likov.
Kot rečeno, izpostavljanje motivov in tem Filipčičeviih romanov in ukvarjanje s fabulo lahko resno zagreni življenje kritiku. Paradoksalno ima še največ koherence v tem pogledu roman Problemi, ki je po besedah Filipčiča sestavljen iz treh nedokončanih romanov. Dokaj jasno se nakazuje dramski lok, tudi temo so kritki hitro določili in razglasili Probleme za roman o preteklosti, bolje rečeno, o nostalgiji. V romanu Moto je, če napnemo oči, moč prepoznati, v fantazijski ovoj skrite, teme kuturnega kruhoborstva, preizpraševanja o srži umetnosti, o minevanju …
Pisanje v romanu je fragmentirano in preskakujoče in spominja na tehniko montažnega reza. Bralcu spodnaša tla pod nogami. Branje romana mi je priklicalo iz spomina filme Jeana Luca Godarda. Igranje s konvencijami filmskega medija je pri njem sredstvo za dramljenje gledalca, za njegovo aktivacijo. Godardovi filmi so politični prav zato, ker preizprašujejo ideološko, manipulativno naravo filma. Eden od likov v romanu Moto pravi: »Film je laž.« Laž pa je sestra fantazije, to je blagoslov in hkrati prekletstvo literature. Filipčič je radikalen v vključevanju lastne fantazije v zgodovino, njegovo pisanje opominja, da je fikcija integralni del življenja.
Nedoumljiva neskončna potencialnost literature, moč izmišljanja in ustvarjanja iz nič Filipčičev roman ilustrirata v vsej ontološki bujnosti. Roman Moto je božja vadnica. »Vsak vprašaj je pika zase,« pravi pripovedovalec v romanu. V romanu pisec posrečeno preko slikarstva in slikarja z vzdevkom Moto preizprašuje lasten odnos do slikarstva, a tudi literature in umetnosti nasploh. Posrečeno samoironičen je prizor v romanu, ko ljudje gledajo v abstraktno sliko in skušajo, kot v rorschachovem testu razbrati obrise figur. Najbrž se Filipčič zaveda, da njegovo pisanja nemalokrat sproža podobne odzive. Roman Moto in vse Filipčičevo pisanje lahko zapišemo z matematično formulo iz enega od Godardovih filmov, ki povzema njegove montažne postopke: 1+1 = 3. Godard je o svojih filmih govoril, da jih snema na način pisanja teksta, včasih proze, drugič poezije. Emil Filipčič piše knjige, kot bi montiral film. Moto je pač filipčičevski roman, nič več in nič manj kot to.
VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:
