Sama v stanovanju

Semira Osmanagić o poslani zgodbi

Kako je zgodba nastala še sama ne vem, saj je nastala takorekoč v trenutku (ali dveh). Sem pa z njo želela malo reciklirati, saj sem v njej povzela nekatere misli, ki mi jih je uspelo zapisati, ko so nastale ob gledanju Marka in Leje v predstavi Skupaj. Pri trajnostni naravnanosti je pogosto tako, da najbolj pride do izraza pri absurdu, sploh če je abstraktno začinjen in malo manj, žal, pri materialnih zadevah.

***

»Zrak je tukaj res postan«, je pripomnila, poskušala biti pikra, vendar ji je to uspelo le v tonu besed, pri njihovi izbiri  trenutno ni znala biti bolj ostra. Trenutno, ker sicer ji to zelo dobro gre, mogoče je danes lena, je bil zajtrk preveč obilen? Zaspana ni vedno, to že ne more biti, to, kar ljudje mislijo, da so mačke zaspane, da vedno dremajo, ne vedo, da je to pravzaprav le ena od oblik, no, poglavitna oblika, premišljevanja o življenju nasploh. Poskušajte vi razmišljati o življenju kadar tečete ali kaj aktivnega počnete! Se da seveda, ampak koliko je kakovostno?, je zavzdihnila. In to čemur rečejo spanje, je, sploh kadar so v igri sanje, bolj resnično kot resničnost sama. To, da ljudje minorizirajo naše početje, je čista zavist in nevoščljivost do nas, je nadaljevala z notranjim monologom. Notranjim, čeprav bi njemu rada vse to povedala, ampak je trenutno videti precej zavzet z grizenjem TV programa, da bi ga motila. Vsi psi radi zavzeto preberejo TV program oziroma pač pogrizejo in on pri tem ni izjema, sploh odkar so dobili novega kabelskega operaterja in HBO, Amazon Prime in Netflix, s tem mu je program še bolj pasal. Kot bi bral njene misli, se je obrnil in povedal: »Kdaj bodo že enkrat k nam pripeljali Disney+, ta ima pa res najboljše nadaljevanke, vsi ostali se lahko poskrijejo pred njimi!« Napol je odprla oko, eno, drugo je bilo malce zlepljeno od zadnjega koščka precej iskrivih sanj, takrat pa je on živahno skočil in z usti polnimi The Witcherja, srečno odkrhnil naslednje besede: »Lahko že zdaj, prosim. Prosim, prosim!« Tudi ona je nestrpno čakala, da začneta njun najljubši del dneva, res komaj, samo včasih se je pustila malce pregovarjati, le zakaj bo mu pustila da ve, da je tudi ona ne le navdušena, pravzaprav čisto odvisna od teh njunih vsakodnevnih izmenjav dovtipov in domislic, ki so letele med njima po topovsko, brez zavor, z veliko sveže sle po življenju. Pogosto sta komaj čakala, da oba človeka, ki sta, resnici na ljubo od dela in vsakodnevnih obveznosti, zamer, krivic in bog si ga vedi česa vse, tako izžeta, da sta bila podobna sivima mumijama, z malo sicer lepšima povojema kot v filmu Mumija, ampak filmi včasih niso pretirano kostumografsko posrečeni, odideta. Njima pa dan za dnem nikoli ni bil enak, včasih je to njuno izmenjavanje sočnosti le nekaj minutno, včasih pa dosti dlje trajajočo, ampak vedno, vedno je, kaj že? Ni se domislila besed, včasih jih preveč pogloda, pohrska in se kar izgubijo, še preden priletijo ven. Ampak tokrat je kar ona prve vrgla ven: »Kaj je bistvo življenja?, vpraša želva zajca. Zajec ji ne odgovori, poje pa korenček. Nauk zgodbe: v zelenjavi je veliko mineralov, sploh oranžni«. Že pri besedi nauk bi skoraj samozadovoljno prhnila, ampak ni mogla, saj jo je pričakovanje nad njegovimi besedami malce, čisto malce, ohromilo. In on je ni razočaral, že takoj za njeno piko je priletelo iz njega: »Nekoč sem živel v pravljici, ampak pravljice niso vodotesne in voda je bistvo življenja.« Se ji je samo zdelo, ali je res pri tem otožno zavil z glasom? No, kakorkoli vrnilu mu je, ne da bi posebej premišljevala: «Navdušenje je obojestransko, reče jajce kokoši. Ampak kdo je prvi začel z njim?, odvrne ona.« On bi se skoraj popraskal po uhljih, vendar je namesto tega najbližji kroket malo potisnil k sebi in: »V zrncih norosti iščemo planete modrosti!« Pri tem se je ona skoraj ustavila, saj se ji zdelo, da je pred kratkim, v enem od njunih takšnih mnogobojev, nekaj podobnega rekel, mogoče celo popolnoma isto? Pa nič hudega, že zdavnaj sta dorekla, da je pravilo, da ni pravil. Včasih, večinoma, rečeta kar jima prvo pride na pamet, pogosto pa tudi reciklirata, osveščenost in trajnost pa to. Mogoče je tole kar ona pove:« Včasih se sprašujem zakaj si nisem sama mogla izbrati odtisa svojih zob?«, tudi odmev česa že povedanega, saj je pravzaprav vse že povedano, če ne iz njunih usta pa iz ust ali misli koga drugega. On pa z navdušenjem zamaha z repom, ne toliko zaradi njenih besed, kot pa zaradi svojih prihajajočih:« Ne bodi neučakan, je rekel polž zbiralcu relikvij, vedno je kakšna kost za glodanje.« Pri tem jo je malce ošvrknil z očmi, vedel je, da ji, kdo ve zakaj, beseda relikvije vedno naježi dlake, ne ve zakaj, tako pač je, dlake so dlake in besede so besede. In ona: »Tako radi vrtamo v vsako rano, ki obljublja, da bo večja. Imamo radi rane ali le ne maramo popolnosti?« Te besede ji povzročijo otožno kepo v želodcu, poleg pojedenih dlak, on pa odvrne: »Sanjalo se mi je, da v sanjah stojim na svojih nožnih prstih, potem pa sem ugotovil, da gre le za pretirano občutljivo vesoljsko ladjo.« Ja, ona skoraj zavzdihne, njemu se res pozna, da tako rad gleda znanstveno fantastične in fantastične filme in nadaljevanke. Še je v teh mislih, ko ji iz ust, ne da bi to pravzaprav načrtovala, kar izleti citat Amosa Oza:«…ko se ti sanja, da si buden, dokler se ne zbudiš in ugotoviš, da si imel prav:« Malce negotova je glede citatov, zdi se ji, da si jo prisvajajo, saj se trdno zasidrajo v spomin in tako kot danes zelo radi privrejo ven, ne da bi vprašali za dovoljenje. Zato pa on s precejšnjim zadovoljstvom in brez trohice zadrege pove: «Vedno je najtežje s tistimi, ki so takšni, kakršni so v resnici, pravi miš, med tem ko gleda mačko v oči« No, to mu malo zameri, saj je to misel že parkrat povedal, ok, ne more vedno povedati kaj novega, svežega, ampak s tole jo gotovo malo provocira, saj vsakič, ko jo izreče, nekako s pričakovanjem pogleda proti njej. Mogoče pa se ji samo zdi, saj opaža, da zadnje čase slabše vidi, leta pač. Poskuša se ne zmeniti zanj in pove: »Vsi si želimo več miru in svet brez vojn, ampak vsi si želimo predvsem več želja.« On pa ji na hitro, hlastavo odvrne:« Vsi si želimo šteti, vendar nihče ne želi bit preštet!« Včasih se ji zdi da dopolnjujeta drug drugega, včasih pa, da so besede tiste, ki ju narekujejo in ne obratno. Naslednjo misel izreče z rahlo poudarjenim tonom, tako naznani, da je za danes teh besednih dvobojev konec, saj ji že kruli v želodcu, na prazen želodec pa ni zmožna kaj zares vznemirljivega ali pametnega povedati: »Koliko korakov naredimo, kadar stojimo?«. Pojma nima zakaj so ji te besede znane, ima občutek, da so prvikrat privrele iz nje, ampak obenem ima tudi občutek, da jih že pozna, mogoče celo zelo dobro. Včasih se sama sebi zdi protislovna, njemu je verjetno malce lažje, mogoče zaradi tega ker ima bolj kosmat rep? Spogledata se, zrak v sobi je res vse bolj postan, mogoče je v kuhinji kaj boljši? Kakorkoli, verjetno je najbolje, da odpreta okno. In kot bi si brala misli, se skupaj odpravita proti oknu, nekako ga bosta že odprla, ljudje so tako čudna bitja, pravita, da ju imata nadvse rada, pa pozabita zjutraj, preden odhitita v službo, odpreti okna. Še dobro, da nista odvisna od njihovih dejanj, saj bi sicer crknila, od premalo zraka ali pa od dolgčasa.