Šeflca

Šeflca

Ošiljena puščica
nekega prav
se odpravi na
pot okoli sveta.
Švista skozi
noč in dan,
nič je ne ustavi:
ne veter, dež,
ne sneženi oblak,
ne vojno letalo.
Le malo manjka,
da bi se vrnila
v svoj tok
in ponovila
pot okoli sveta.
A ne, ona
napravi kratek
obratek in se že vrača,
ker zdaj ne ve, zakaj
se je sploh odpravila.

Sedaj ne zadene več
ne svoje poti
ne vprašanj –
vse kaplje žgoče krvi
zgrešizgrešizgreši.

Nekam v vesolje leti,
krožnice ni,
toka in loka več ni,
ne tihega ne glasnega joka.

V tišini letileti.

***

Točim v litrske steklenice
šnops, kar ga je še ostalo,
iz dvajsetlitrskih.
Točim, da ga odpeljem
v neko drugo klet za neke
druge ljudi, ker tukaj
domačih več ni.
In se bo prodala hiša,
ker je štela več kakor
razumevanje in ljubezen.
Tukaj bo ostala,
na tem vogalu
gledala obe cesti,
kolesarje, avtomobile,
kako previdno speljujejo
ta ovinek.
Nekateri ovinkov
ne speljejo in se tega
nikoli ne zavedo.
Kdo smo, da sodimo?

Hiša, v katero je bila
pretočena ljubezen
namesto v objeme.
Solze so se posušile,
a so se bile obilno točile.

Čvrsto zategujem pokrovčke.
Ko zaprem prtljažnik,
poln polnih steklenic,
vem, zakaj ne grem
še enkrat na vrt in okoli nje.

*** 

Ni izmišljija, ni laž, niti bela:
le resnica ima táko domišljijo.

Po sladkem obisku knjižnice sedeš
v svojo Kafetarijo, pri Bežigrajski knjižnici,
v prvo nadstropje,
da je bolj mir in da preveriš, če je še tam,
na nadstrešku avtobusne postaje,
ena in edina, edinstvena, svetleča se
v popoldanskem soncu:
zajemalka.

Knjige pred branjem,
tule vedno prelistam, s pogledom
na ta nadstrešek in nanjo.
Zajamem trenutek miru,
nesladkane limonade,
mimohod avtomobila, mestnega avtobusa
in sladkega presenečenja:
šušti, opaja, zavaja in že asociira …

Natakarica prijazno
pobriše mizo in vpraša:
Vi pa vedno ob petkih
popoldne? Vas poznam, vse petkove.
In si ne morem kaj:
A vidite tamle tisto zajemalko?
Strmo me pogleda:
Kje? –
če sem čisto v redu.
Stopi z nosom do okna:
Pa res je tam ena lepa šeflca,
kako pa mislite, da je tja prišla?

Naprej bova naslednji petek.
Nekdo še ve. Končno, vendarle!

Kako pa naj od tam sploh gre?
Zato je tam, da mirno zajemam
te trenutke zase.
Tako mirno, da sezujem superge
in utrujene nogé položim
na srce sosednjega stola …
ko mi zajemalka pomežikne,
za kaj več pač nima časa:
posluša pogovore pod sabo,
pozorno, saj jih duši promet.

Razumem jo: vsak celo življenje
prisluškuje v svoj mali svet.

Ne skušaj si predstavljati celotne slike,
depresivna je, brezperspektivna,
prevladujejo temni toni, oblaki
so nizko, grmelo bo, spet bodo poplave.

Koščki pa so dokaj znosni: tu in tam
perunika v soncu, nasmeh dojenčka,
dolgo pričakovano pismo, stisk roke,
dolg pogled, topel objem, šumenje
bistre Mlinščice, v ozadju Turska gora,
Brana in Kamniško sedlo. Rdeča trdoleska
v bližini, oglašata se čižek in kalin,

zamíži za hip, ko ti pesek škriplje
pod supergami, zamiži in le
tale košček slike v levem spodnjem kotu,
vsaj ta hip, vsaj ta trenutek.

Dober dan, sinička, ali pa si morda
vrabček proletarec.
Dober dan, srobot in glog,
sinjezelena robida.

Dober dan, sonce.

*

Le vsakdan

ima táko domišljijo za robom jezika, da ošiljena puščica letileti nekam v vesolje, da nočešnočeš še poslednjič okoli hiše, da ti z nadstreška mežika zajemalka ter da se v šumenje Mlinščice, tam pod Brano in Kamniškim sedlom, oglašajo čižek, kalin in vrabček proletarec.

Dober dan.