Sara Špelec o gledanju s srcem
Še malo, pa bom samozaposlena v kulturi. Ne preostane mi torej drugega, kot da gledam s srcem in upam, da bom nekega dne dočakala pokojnino. In potem se bom lahko vrnila. Kam? Tja, kamor se med verze zapletajo zvezde …
***
Vrnitev
Očesi sta gumba, prišita
na opustelo krošnjo,
v ušesni odprtini
se zaganjata žolni,
skozi zobe se cedi smola,
adamovo jabolko se
prelomi na pol,
med ostanke sramnih dlak
se zaplete lubje
in falos vztrajno
kaže navzdol.
Ko te jantarno srce
vse bolj vleče k tlom,
začutiš, da se vračaš.
Prešteješ letnice,
zdrobiš zasušene solze,
zagrizeš v olesenele prste
in prerežeš popkovino.
***
Mali princ (Prvič)
V podstrešni sobici
se na velikem gugalniku
pozibava drobni deček.
V eni roki stiska najlepšo
vrtnico (zarjavelo grebljico
za peč), v drugi krotko
lisico (staro volneno
odejo), med prste
pa se mu zapletajo zvezde
(omet, ki počasi pada
s stropa).
»Kako sem srečen!«
se nasmehne (mesec
pa mu pozlati
golo glavo).
***
Mali princ (Drugič)
V podstrešni sobici
se na velikem gugalniku
pozibava drobni deček.
V eni roki stiska najlepšo
vrtnico, v drugi krotko
lisico, med prste
pa se mu zapletajo zvezde.
»Kako sem srečen!«
se nasmehne zarjaveli
grebljici za peč, stari
volneni odeji in ometu,
ki počasi pada s stropa.