Sara Špelec o Podoknicah
Pesmi povezuje okno v drugi svet: okno v svet posvečene umetnosti nezasnubljivega Plečnika in virtualno FB okno preminule osebe. Ko je nepremostljiva ovira na poti v nekogaršnji svet edina luč na poti v neznano, spregovori poezija (in okno se na stežaj odpre).
***
Prva podoknica
(Mojster Plečnik je zaseden)
Od zore do mraka čakaš
v antičnem preddverju.
Ko se stemni, zatrepečeš
in do krvi zagrizeš
v goli prstanec.
V mojstrovi sobi gori luč.
Veš, da sklada novo
betonsko simfonijo,
da s prsti polzi
po
papirju,
na katerem (kot
na tvoji dojki)
ostane srebrnkasta sled
in v srčnem žepu
te zbode
konica svinčnika,
s katerim je tisto noč
narisal Amorjevo puščico.
***
Druga podoknica
(Epitaf)
Ko te pogrešam,
si ogrnem virtualni
plašč
in se prikradem
v tvoj svet.
Še vedno sloniš
na majhnem oknu
in poljubljaš
tanko cigareto,
ki kot jantarna nit
plameni
med tvojimi prsti;
iz mesečnih dojk
ti izletavajo
nočni
metulji
in se zapletajo
v jagodno rumene lase,
po katerih sem se
dolgo vzpenjal
v tvoje sobane,
ti iz ustnic lizal
srebrni prah,
potem pa se previdno
dotaknil drobnega
križa
(in izklopil
računalniški ekran).
VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:
