Nesrečna bitja med platnicami in na platnu

Nesrečna bitja med platnicami in na platnu

Sanja Podržaj

Yorgos Lanthimos je že dobro uveljavljeno ime v svetu arthouse filma, podpisal se je pod naslovi kot so Jastog (The Lobster, 2015), Ubijanje svetega jelena (Killing od the sacred deer, 2017) in Najljubša (The Favourite, 2018). Njegovi filmi so distopične vizije, včasih absurdne, včasih naravnost srhljive, vedno pa začinjene s svojevrstnim humorjem. Ko sem v letošnjem napovedniku Ljubljanskega filmskega festivala zasledila njegovo ime, sem bila takoj odločena, da bo film Nesrečna bitja (Poor things, 2023) na mojem seznamu za ogled. Moje pričakovanje je bilo še večje, ko sem odkrila knjigo, ki je filmu služila za predlogo.

Srečanje s knjigo

Med sprehajanjem po majhnem delu, rezerviranem za knjige v angleščini velike knjigarne v centru Frankfurta, sem po naključju zagledala Emo Stone, glavno igralko Lanthimosovega filma, ki je z razmazano šminko strmela z naslovnice knjige Poor things škotskega pisatelja Alasdaira Graya. Roman, ki je prvotno izšel leta 1992, je s filmsko adaptacijo doživel nov natis z novo podobo. Že po prvem hitrem pregledu knjige sem zaslutila, da to ne bo klasičen roman, saj so strani krasile anatomsko natančne ilustracije delov človeškega telesa, kot v kakšnem medicinskem učbeniku; nekatere strani so bile počečkane, kot bi jih v roke dobil otrok z voščenko; med poglavji so bili sporadično umeščeni portreti protagonistov, pojavila pa se je tudi nenavadna ilustracija ženske z golimi prsmi, ki gleda skozi usta lobanje in sloni na spodnjih zobeh, kot bi slonela na balkonu. Mislila sem si, da ni nenavadno, da se je ravno Lanthimos odločil posneti film po tej knjigi.

Dr. Archibald McCandless

Pred vstopom v zgodbo se srečamo s kratko biografijo dr. Archibalda McCandlessa, ki je živel in deloval med letoma 1862 in 1911. Rodil se je v revni družini, a je uspel doštudirati medicino in delovati kot uradnik za javno zdravje, dokler se ni umaknil in posvetil literaturi ter skrbi za svoje sinove. Njegovo pripoved, ki jo je pred javnostjo skrila njegova žena, je leta 1922 odkril glasgowski zgodovinar Mike Donnelly in jo objavil pod nič kaj intrigantnim naslovom »Episodes from the early life of a scottish public health officer«. Kot urednik pa se podpiše nihče drug kot Alasdair Gray, avtor romana, ki si je izmislil tako zgodovinarja, kot njegovo odkritje. Urednik nam v uvodu pove, kako je Donnelly odkril McCandlessov rokopis in nekaj zgodovinskih dejstev o njem in njegovi skrivnostni ženi, ki iz nekega razloga ni želela, da bi to delo ugledalo luč sveta. Nato pa se potopimo v viktorijansko pripoved v značilnem obloženem in dramatičnem starinskem slogu. V njej nam dr. McCandless razkrije nenavadno preteklost svoje žene, Victorie McCandless, ki jo je spoznal pod imenom Bella Baxter.

Bella

McCandless je imel med študijem to srečo, da ga je pod okrilje vzel čudaški profesor Godwin Baxter, ki se je ukvarjal z nečim, kar je bilo v tistem času nekaj nezaslišanega – presajanjem organov. Nekega dne je svojemu učencu predstavil nečakinjo Bello, ki naj bi prihajala iz Amerike, kjer je v nesreči s kočijo izgubila svoje starše in spomin, zaradi česar je kot deklica v ženskem telesu. Seveda pa McCandless kmalu ugotovi, da mu Godwin v zvezi z Bello nekaj prikriva in iz njega izvleče šokantno skrivnost. Bello je našel utopljeno v reki, po tem ko je skočila z mostu. Bila je visoko noseča in njeno truplo se še ni povsem ohladilo. Godwin ni želel obuditi ženske, ki se ji je življenje zdelo tako nevzdržno, da se je odločila za smrt, lahko pa je rešil njenega otroka in njeno telo. To je storil tako, da je možgane zarodka presadil v lobanjo matere. Bella je bila dobesedno otrok v ženskem telesu, deklica, ki se je izjemno hitro razvijala in odraščala.

Bellin lik v roman vnese igrivost in humor. Njena govorica spominja na otroške pesmice, saj uporablja veliko rim in asociacij, prav tako pa vse razume zelo dobesedno. Roman eksperimentira z jezikom in formo, kar je pravzaprav njegova največja odlika. Primerjali bi ga lahko z delom Patricka Süskinda, Parfum (1985), ki je nastalo le nekaj let prej in je prav tako umeščeno v preteklost ter imitira način pripovedi tistega časa. Pripoved večinoma fokalizira McCandless, a imamo vmes priložnost svet videti tudi skozi Belline oči, saj McCandless in Godwin prebirata njena pisma, ki jih pošilja s svojega popotovanja po svetu. Ta pisemska oblika v spomin prikliče znameniti roman Frankenstein (1818) Marry Shelly. Tako kot v tem prvem znanstveno-fantastičnem romanu, ima tudi v Grayevem delu osrednjo mesto odnos med stvariteljem in njegovo stvaritvijo. Bella Godwina zelo pomenljivo kliče God (v slovenščini bi se lahko imenoval Bogomil, njegov vzdevek pa Bog). Ko na svojem potovanju spozna, da je svet poln bede in trpljenja, se v pismih obrača k njemu z vprašanji – zakaj je tako in kako to spremeniti.

Izhod iz raja

Bellino raziskovanje sveta je osrednji del romana in filma. Bella je kot nova Eva, ki jo iz varnega in udobnega zavetja Godwinovega doma, njenega raja, premami zapeljivec Wedderburn in želja po raziskovanju. Čeprav je svet prepotovala že z Godwinom in se zaročila z McCandlessom, si želi videti in vedeti še več o svetu in o sebi. Ko Bella prvič odkrije užitek, ki ji ga lahko nudi njeno telo, njena sla postane nepotešljiva. Že na potovanju z Godwinom je spoznala veliko moških in žensk, si nabrala izkušenj v telesnih radostih, brez da bi se omejila z družbenimi pričakovanji o tem, kako naj bi se ženska obnašala. Njen Bog, Godwin, ji pusti proste roke in ji ne vsiljuje družbenih norm, prepričanj in vlog. Za njena dejanja je ne obsoja, od nje ne pričakuje ne zahvale ne opravičila, kadarkoli že se bo vrnila, so njegova vrata zanjo odprta. Wedderburn na njuni skupni poti kmalu ugotovi, da Bella Baxter ni to, kar je pričakoval – še ena od ljubic, ki se bo na smrt zaljubila vanj, on pa jo bo pustil in zamenjal za novo, ko se jo bo naveličal. Nasprotno, Bella zavrača njegove poskuse, da bi jo zaprosil za roko, saj je že zaročena z McCandlessom, in tako je Wedderburn pristal v vlogi obupanega ljubimca. Poleg tega ga Bella fizično izčrpava s svojim nepotešljivim libidom na eni strani in nepotešljivo radovednostjo na drugi. Ponoči bi raziskovala užitke spolnosti, podnevi bi raziskovala nove kraje, v katerih se je znašla. Medtem ko se Bella nauči spati z odprtimi očmi, Wedderburn postaja vse bolj deliričen. Njegov denar kopni in zateče se k igralnicam, a njegova začetniška sreča ne traja dolgo. Da bi ga rešila, ju Bella vkrca na ladjo, kjer spozna drugo plat življenja – trpljenje. Do sedaj je izkusila le igro, veselje, užitek, v Aleksandriji pa prvič ugleda bedo, revščino, nesrečo in trpljenje. S tem Bella odraste in tudi v svojem pismu Godwinu in McCandlessu zapiše, da bo od zdaj naprej razmišljala kot ženska, ne kot otrok.

Trpko jabolko spoznanja

Tisti, ki ji predstavi vso nesrečo tega sveta, je cinik Harry Astley, ki ga spozna na ladji. Njune filozofske debate zajemajo velik del knjige, medtem ko se film v to ne poglablja, ampak o tem malce kasneje. Astley Belli predstavi dela, od katerih jo boli glava: Malthusov Esej o prebivalstvu (1798)¹, Darwinovo O nastanku vrst (1859) in analizo človeške zgodovine, naslovljeno Mučeništvo človeka (1872)², ki jo je napisal Winwood Reade. S pomočjo teh knjig je poskušal prepričati Bello o svojem načelu, da krutosti in nesreči na svetu ne bo nikoli konca, saj tisti, ki imajo, udobno lahko živijo samo zato, ker izkoriščajo tiste, ki nimajo, uboge. Astley jo prepričuje, da bo našla mir v cinizmu, dr. Hooker, njegov nasprotni pol, pa jo želi prepričati, naj najde svoj mir v Jezusu in ji podari Novo zavezo. A Bella ne najde miru in ne najde odgovora, od kod trpljenje in kako ga preprečiti. Tudi njen God (Bog) molči.

Bella, ki je neobremenjena z družbenimi sodbami o tem, kaj je prav in kaj je narobe, razkrije kaj je tisto, kar bi moralo biti nedopustno. Medtem, ko drugi obsojajo njeno življenje, ona v njem ne vidi nič sramotnega. Njeno uživanje v lastnem telesu je samo stvar morale, nekaj, kar družba obsoja zaradi takšnih ali drugačnih prepričanj. Bella vidi, kaj je zares problem družbe – to je razlika med tistimi, ki imajo in tistimi, ki nimajo. Med tistimi, ki živijo v bedi in trpljenju, in drugimi, ki na račun tega bogatijo. Astleyevo prepričanje je, da je to pač zakon narave, ki se ga ne da spremeniti. Hooker trdi, da bi se morali ravnati po Jezusu, a tega ne zmore prenesti v prakso. Bella nazadnje pride do zaključka, da bi moral vsak imeti varnost in streho nad glavo ter se okliče za socialistko.

Izgled pred vsebino

Vse to, kar v knjigi predstavlja sočno jedro, je v filmski adaptaciji izpuščeno ali postavljeno v ozadje in zdi se, da je večji poudarek na estetiki in vizualnem učinku. Če nas knjiga umesti v prostor in čas, na Škotsko v viktorijanskem obdobju, nas film popelje v neznano. Dogajalna prizorišča imajo nekatere lastnosti, ki spominjajo na realne kraje, a še več fantastičnih elementov, prav tako ne moremo določiti, ali gre za preteklost ali prihodnost. Lanthimos ustvari nekakšno steam-punk paralelno realnost viktorijanskega obdobja. Kot smo vajeni že iz njegovih prejšnjih filmov, se tudi v Nesrečnih bitjih rad igra s perspektivo in na začetku uporabi široki kot, zaradi katerega se zdi, kot da je Bella v Godwinovem domu zlata ribica v stekleni bučki. Šele ko odide v svet, se perspektiva spremeni, prav tako pa film, ki se odpre v črno-belem, eksplodira v barvah.

Ženska seksualnost

Ena od glavnih tem knjige, ki jo film postavi za osrednjo, je ženska seksualnost, ki jo Bella nebrzdano udejanja. Ob spremljanju te nenavadne protagonistke sem pomislila na zelo znan citat iz dela Drugi spol (1949) Simone de Beauvoire: »Ženska se ne rodi, ženska postane«. Ženskost ni neka esencialna kvaliteta, ki jo avtomatično posedujejo vsi ljudje z ženskim biološkim spolom, ampak je skupek vlog, norm, pričakovanj, ki so priučena. Tako Grayev roman kot njegova filmska upodobitev pokažeta na nek zgodovinski strah pred žensko seksualnostjo, ki je bila demonizirana, razumljena kot nekaj ekscesnega, kar je potrebno brzdati in ukrotiti. Bella je postala drugačna ženska, saj ni bila vzgojena v nobeno posebno vlogo, niti ni bila prisiljena v »primerno« udejanjanje svoje seksualnosti, kar se ji je zgodilo v njenem »prejšnjem« življenju, ki ga je živela kot Victoria Blessington, žena slavnega generala, ki je bila tako nesrečna, da je v visoki nosečnosti storila samomor.

Preteklost, Belli sicer neznana, jo kmalu dohiti, ko je prepoznana in jo najde njen bivši mož (oziroma oče, saj so v telesu Victorie možgani njenega otroka). Izvemo, da je Blessington želel, da njegovi ženi kirurško odstranijo klitoris in jo s tem »odrešijo« njene domnevne erotomanije. Slednje je nekaj, kar očitajo tudi Belli, a Godwin jo odločno brani – njena edina obsesivna lastnost je lingvistična, kar zaznavamo skozi celoten roman v njenih številnih besednih igrah, ponavljanjih in rimah. Film to jezikovno plat zanemari, zaradi česar se ponovno zdi, da je bil cilj adaptacije predvsem estetski.

Zaključek

Film je tudi s svojim koncem precej bolj neposreden kot roman, ki se zaključi s pismom Victorie McCandless, v katerem zanika vse, kar smo prebrali v pripovedi njenega moža. Slavna zdravnica, kirurginja, človekoljubka in socialistka pove veliko manj fantastično pripoved o svojem življenju ter trdi, da si je njen mož vse izmislil, saj je bil ljubosumen nanjo in njeno uspešno kariero. Medtem ko nas postmodernistični roman popelje iz nekega realističnega okvirja v fantazijo in nato nazaj v realnost, film ves čas ostaja v območju fantastike in se zaključi z Lanthimosovim značilnim črnim humorjem. Grayev roman je izjemno večplasten in ponuja številne niti za interpretacijo, nekatere bolj očitne, druge povsem metaforične. Lanthimosov film se giblje v smeri emancipacije ženske in njene seksualnosti, zato tudi njegov konec deluje močno, kljub temu da je vsebinsko manj bogat kot njegova knjižna predloga. Bella Baxter v obeh različicah izide kot dokončno odrasla ženska, ki je prevzela nadzor nad svojim življenjem. Zdaj svojega stvaritelja ne potrebuje več, ampak se ustvarja sama. Nenazadnje je sama svoja mati.