Sandro William Junqueira – Vilenica 2021 – Kratke zgodbe, proza, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Zgodbe Sandra Williama Junquerie so izšle v Antologiji sodobne portugalske književnosti, ki sta jo za festival Vilenica 2021, ki ga organizira Društvo slovenskih pisateljev, izbrala in uredila Aljaž Koprivnikar in Ricardo Marques.
Jama
V tistem naselju je jama.
Napaka pri naročanju betona.
Opotekajoč se, Stari odide s parcele 19 in gre dol po ulici. Ustavi se. Na njegovi desni je jama, pravokotna škatla, ki jo je še treba zgraditi: parcela 17. Škatla, ki bo potem, ko bo postavljena, imela veliko kokonov; in to bo dovolj: majhne škatle, majhni prostori, majhna okna. Ljudje, na las podobni drug drugemu, se bodo lahko pošteno skrili.
Stari potegne iz žepa suknjiča majhen zavoj semen. Odpre ga. Zaluča. Tresočih rok. Pogleda gor kot zmagovalec. Nebo je lepo oblečeno v oblake. Zdaj je treba samo še počakati, da stari dež izpolni seme v zemlji tiste jame.
Naj stari dež pride pred novim gradbenikom.
***
Kupovanje hijacint
Debeluška nosi v rokah vazo. Prazno. Vazo si pritiska k dojkam. Močno si jo pritiska. Ne posreči se ji videti konice čevljev.
Ženska je nediskretna. Odpre usta, ko diha. Komaj se ji razločijo kolena. S stopali podrsava po tleh. Zaveda se, kakšna je videti. Cvetni list v oveneli starosti.
Malo čez 8.30 je. Tekma se je že začela. Moški, oboroženi z mešalci za beton, zadajajo zemlji nove luknje sredi hrupa pritiska razvoja urbanizma.
Mesto je veliko. Je hitro. Pušča sledi. Pločnik je razpokan. V asfaltu so jame.
Debeluška previdno prečka ulico, ki deli naselje na dva dela.
Kljub temu je hrupna. Boji se. Ne zna pasti. Padec bi namreč zanjo pomenil konec. Smrt ji govori resnico, odkar se je naučila črkovati abecedo.
Ko gre čez cesto, sliši razgrinjanje glasov, peketanje podplatov, tiktakanje verig koles, jutranjo hripavost avtobusov, sopenje tramvajev. Nedaleč stran od nje skušajo obrazi za vsako ceno najti smisel bivanja, poleg dela, da bi se izognili misli na lastni nagrobnik.
Čeprav vse teže hodi, se je Debeluška danes odločila, da bo kupila hijacinte.
Cvetličarna je predaleč. Pot tja zahteva napor. A njej so bile hijacinte vedno všeč. Poskusila je že z drugimi rožami, a … Všeč so ji hijacinte in rada jih gleda. S tem odvrne misli, povezane z večjimi stvarmi.
Hijacinte ji dajejo ravnovesje. Najhuje je, da čeprav pozorno in tenkovestno skrbi zanje, čebulice hitro zgnijejo. Skočijo iz zemlje, iščoč kisik. Zaudarjajo. Kljub temu Debeluška vztraja. Ni vedno jasno, zakaj vztrajamo pri dejanjih, za katera vemo, da nam bodo prinesla samo grenkobo.
Obstane pod rumeno tendo galanterije. Oblaki niso dovolj velika ovira, da bi ustavila kladivo vročine. Sonce se polašča stvari. Vsa zaripla se Debeluška odpravi. Na obleki se ji pod pazduhami rišeta temna režnja. Na gubah mesa po vratu ji izstopajo žile. Dokler se njeno dihanje ne umiri, gleda okna na stavbi nasproti parcele 19.
***
Mala beležnica
Debeluška živi v petem nadstropju. Njeno življenje je disciplinirano. Kljub temu se vsako jutro prebudi z občutkom nemoči.
Ko si pripravlja zajtrk, joče. Iz različnih razlogov. Jok spada k njeni dieti.
Mož in hčerka – Suhica – se še nista zbudila.
Debeluška pogrne prt na mizo. Na štedilniku pogreje vodo za kavo. Odpre hladilnik. Mleko, maslo, sir, šunka, jogurti. Na mizo položi košarico za kruh. Odmakne stol in sede. Stol zaškripa.
Pogleda na stensko uro. Zbuditi ju bo morala čez dve minuti. Ima še čas. Iz žepa potegne majhno beležnico s črtami, kamor si ponavadi zapisuje napake in druge stvari.
Prebere zapiske od prejšnjega dne:
– Mečarica je bila preslana.
– Udaril me je. Morala sem se naličiti.
– Brazgotinam se smeje samo tisti, ki nikoli ni občutil rane.
– Modro nalakirani nohti se ne ujemajo s čevlji z nizko peto.
– Pozabila sem kupiti mehčalec za občutljivo perilo.
– Mijavkanje sosedove mačke je motilo moje spanje.
– Moram sprejeti odločitev.
– Noče jesti. Niti jogurta.
Morda se je svet rodil z vibriranjem hitrega srca. In so ga šele kasneje besede naredile resničnega, pomisli Debeluška. In zapiše.
To beležnico je kupila, da bi stvari pospravila na prava mesta. Da bi skušala odkriti, kako velikemu žonglerju, življenju, uspe izvesti svoje trike in nas vedno znova zavesti.
Čeprav ve, da se je z besedami lahko motiti.
Zmedejo nas.
Ali smo res slišali tisto, kar smo slišali?
In videli, kar smo videli?
Točno vsako jutro, ko sedi še za pogrnjeno mizo, potem ko je mož odšel, ne da bi se dotaknil skodelice kave, ki se je medtem že ohladila, se ji zahoče, da bi zakričala. Zbudila bi vso hišo, vso stavbo, prestrašila galebe in predmestja. Ne ve, zakaj tega ne stori. Ni važno. So kriki, ki morajo ostati shranjeni v grlu. In ki jih potem pogoltnemo, da se vrnejo, od koder so prišli. Pravi krik mora prihraniti za edinstven trenutek. Ne razmetavaj ga. Organiziraj se. Kriki oddajajo vonj. So naslovi. Razglednice s pošiljateljem.
***
Posneti jogurt s sladilom
Ponavadi se prebuja oblita s hladnim znojem in vsa v krčih. V takem odporu drobovja, da se ne more niti postaviti na noge.
Suhica vzame od osem do dvanajst odvajal na dan. In gre povprečno desetkrat na stranišče. Znebi se dreka. In ko nima več dreka, se znebi vode.
Ima vrtoglavice.
Jé en obrok na dan. Zjutraj. Ko ve, da mati spi. Kuhane bučke. In posneti jogurt s sladilom. Velikokrat takoj nato bruha. Nohte nese k zvončku in pozvoni tolikokrat, kolikor je potrebno. Usta si umije z vodo. Sleče se. Pred ogledalom se opazuje gola.
Potem sede na pokrov straniščne školjke in prižge cigareto. Če ni mogoče biti srečen od znotraj, je morebiti to mogoče na zunaj.
V tisto pa se noče spremeniti. Nikoli.
Kadarkoli začuti neuravnoteženost pri apetitu, iz tretjega predala komode potegne album s fotografijami. Primerja sliko matere, ko je bila mlada, s sliko matere, ki se je razbohotila iz tega istega dekleta. Učinek je takojšen: mine jo želja, da bi jedla krofe.
Suhica vrže ogorek v školjko. Opazuje, kako pepel zamaže vodo. Potegne vodo.
Nisem prosila, da bi bila tukaj.
Nisem prosila.
Nisem prosila.
Nisem prosila.
***
Branje
Ema je obrnjena stran, na sebi ima predpasnik, stoji ob pomivalnem stroju.
Pri večerji je samo zvok vilic in nožev prekinjal tišino.
On, Moški, ki ima rad knjige, sedi za mizo in jo opazuje: tilnik, meča, gibanje rok. Pod srajco, zapeto do ovratnika, skriva knjigo. Stavek:
»Živeti pomeni živeti, kot bi živeli, če bi živeli.«
Tega stavka ne spravi iz prsi. Rad bi si odpel srajco, odprl knjigo. Na glas prebral srce. Ko bi ga vsaj Ema razumela. Ko bi mu vsaj Ema prisluhnila.
Hotel ji je brati, da bi se je tako lahko dotaknil. Se da drugega še kako drugače dotakniti?
***
Knjige
Knjige povzročijo, da se svari zgodijo. Ljubezen tudi. On ima rad knjige. Ema ima rada njega. Podarja mu knjige. On bere knjige, ki mu jih Ema podari, tako da sedi oprt ob vzglavje postelje, na levi strani.
Ema vstane z desne strani postelje, se spusti na tla in si obleče domačo haljo iz škrlatne svile. Pripravi se na nežnost. On naprej bere: raje ima meso in močan vonj nekaterih stavkov. Zaspi z odprto knjigo, ki mu stoji kot streha na srcu. Stran 63. Ema mu odkrije srce, prebere naključen stavek.
Sleče domačo haljo iz škrlatne svile in obleče pižamo z vonjem po večeru.
Bombaž, prežet z monotonijo.
***
Sončni vzhod
Soba ima samo eno okno brez zaves. Skozenj Brezposelni moški vsak dopoldan, medtem ko leži, če mu oblaki to omogočajo, gleda, kako spet vzhaja sonce v nič. Potem ko sonce zapusti vidno polje, se počuti tako samega in zapuščenega, da mu ne preostane drugega: vstane. Se obleče. Po umazanih tleh vleče za seboj apatične copate. Ne spomni se zadnjega dne, ko je bil pri močeh.
V teh dneh se njegovo življenje deli v gibe, ki jih dela, da premaga razdaljo, ki loči dva kosa pohištva: posteljo in kavč. In dve razpoloženji: otopelost in brezvoljnost. Spada otopelost bolj v nepostlano posteljo? Je kavč primernejši za malodušje?
Mnogokrat si želimo zgrabiti življenje s svojimi rokami. A življenje je balon, ki vedno najde način, kako se izmuzniti med prsti.
***
Plin ali elektrika?
V tretjem nadstropju Brezposelni moški pljune na filozofske knjige svoje osebne knjižnice. Obrne hrbet platnicam. Odpravi se proti kuhinji. Brezposelni moški se osredotoči na bistveno. Lačen je. V pomivalnem stroju: 3 krompirji. Pravi: Aristotel je lahko filozofiral, ker je imel služabnike, ki so mu lupili krompir, in poln želodec.
Vzame nož. Lonec z vodo. Krompir zdrsne v lonec. Majcena kuhinja ima štedilnik z dvema plinskima gorilnikoma in električno ploščo. In ključno vprašanje: Ali naj uporabim elektriko ali plin, da bom skuhal krompir?
Brezposeln je. Pljune na filozofske knjige.
Nič več ne postavlja vprašanj kot: Ali je življenje samo nenehna izgradnja pokopališč? Postavlja si druga: Plin ali elektrika?
Prevedla Barbara Juršič
