/ 

Pamflet

Samo Grčar – nacionalni program za kulturo – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

Poskusil bom odgovoriti na temeljno vprašanje slovenske kulture, ki je trajno ne-odgovorljivo in vedno aktualno in vedno tudi nepreverjeno ali utemeljeno ali neutemeljeno : »Kaj je narobe s slovensko kulturo in kako bi lahko stvari popravili?«

Dodam naj še, kako pa kaj umetnost v tej kulturni sferi, politiki, lahko tudi kuhinji, v tej kanalizaciji, v tej državi(ci)? So padli kriteriji ali je propadla družba, ali država ali nacija.

Odgovor je lahko samo parabola (glede na to, da smo v času dveh vojn: Ukrajina in Izrael, ker parabola nekaj, kar ponazarja pot granate; pri nas pa pač literarne oblike, ki ima na vsej svoji poti analogno resnico na tleh, ko se v literarni obliki nikoli ne dotakne tal, je pa vedno preverljiva, vidna, nedvoumna). Dodam naj še, da verjetno ne obstajajo več prava kmečka dvorišča. Zato bom enega pravega, doživetega, vidnega, vsakdanjega obudil. Vsi živimo na tej kmetiji (oh, kako je podobna rialiti šovu na POP TV). Kajti: brez primere, alegorije in drugih vzporednih svetov nam naš vsakdanji ne pomeni nič, nam polzi iz rok ne da bi ga videli in si ga polepšali ali vsaj poskusili razumeti. Predvidevamo lahko, da je literarna parabola pravi odsev slovenske tuzemskosti. Ali je to še res?

Nekaj kmečkega je v vsem, kar opisujem, nekaj konkretnega in nekaj blatnega ali prašnega, smrdečega in bizarnega, primarnega, bazičnega kot se za kmečko dvorišče spodobi. Ne bom omenjal gosk in domačih psov čuvajev, pavi spadajo v gosposki vrt ali park, za drugi živelj kmetije oziroma te parabole so dvoriščna vrata odprta. Gospodarji kmetije so v današnjih časih bolj šovmeni kot temelj gospodarstva in ekonomije – popustili bi plug in motiko in se takoj vselili v prestižno blokovsko večnadstropno potico sredi Ljubljane, na novo spečeno dunajsko torto s kremasto oblogo, Shelemburgova palača imenovano. In nekateri so postali nova elita in ostali kmetavzi. Zavarovani so za visoko in mogočno ograjo kakor da bi ne bili v neki obskurni Ljubljani, vaškem središču, deželnem središču, pač pa v versajski palači nekje pri Parizu.

Najprej moram preformirati uvodno trditev slovenske sodobnosti v vprašanje: »Ali je možen bankrot morale in države? Ali se je mogoče obdržati, obraniti nacionalni obstoj in identiteto, ker imamo takšno ubogo politično elito, takšno blagostanje, ki nas zasužnjuje in tako globoko zakoreninjeno nesamozavest na sploh in še posebej v kulturi.«

Pa ni čisto res. Saj ni tako hudo, še hujše je: ta država je v Evropi videti kot majhna bombonjera (ker so tudi tukaj povsod kmečka dvorišča samo še industrijski kompleksi kmečke industrijske proizvodnje), kjer je vse zavito v celofan in barvne celofančke, lepo zloženo, mamljivo in seveda zastrupljeno kot se za našo balkansko in italijansko soseščino spodobi. Nikar ne sezite po tej lepoti je prvi rek, če hočete ostati pri življenju. Seveda se ne vidi, da je vse zavito postarano, posušeno, neužitno, izpita je radost, okus je grenak, prebavne motnje pa vedno sledijo… ni se kje olajšati, ni več pravih kmečkih stranišč – na štr-bunk.

Zato je moj odgovor na zastavljeno vprašanje samo iskren in univerzalen: »Vem.«

Vem, da se pripravlja javna razprava o osnutku nekega novega-novega nacionalnega kulturnega programa. Ne vem pa, ali je narejena vsaj kakšna skromna raziskava, takšna mala, strokovno utemeljena raziskavica, kakšen vpliv so imele razprave na sprejem prejšnjih nacionalnih programov, če so razprave sploh bile, ne vem niti, kakšne so razlike med temi sprejetimi dokumenti v kar pogostem zaporedju, ne vem niti, koliko sprejetih sklepov v teh programih je bilo uresničenih. Slutim, da tega nihče ne ve prav natančno. Slutim pa tudi, da ni bila narejena nobena analiza, kakšno je stanje (ki se rima na sranje) v kulturi. Vsi samo kričijo kakor lačni kosi v skupnem gnezdu in odpirajo kljune – dajte, dajte mi, lačen sem. Vsi zelo očitno pazijo, da ne bi padli iz tega gnezda na kakšna realna tla, kjer jih seveda čaka zli maček Muri.
Ni pa težko ugotoviti: zaporedje teh nacionalnih programov in trajanje njihove veljavnosti, učinkov in seveda smislov. Nova ministrica nov program! Bravo, čestitamo za napor in zapravljen denar in čas (obojega imajo birokrati vedno kar dovolj….). Pogostost pisanja teh »dokumentov« kaže na to, da noben ne velja skoraj nič in da se v kulturi vedno nič ne uveljavi na dolgi rok in da ni konsenza, kako in celo, kaj naj bi vse to bilo. Rečejo sicer kulturna politika (ki je morda predmet katere od neštetih univerz in oddelkov na slovenskih fakultetah – v resnici pa niti po kmečko rečeno prazen otep slame). To je resnično prava svetla točka teh »programov«. Pravilno, normalno, pošteno in edino možno in pravilno je, da se ne ve. Če bi vedeli vse vnaprej, vse zapisali in se tega držali, potem se itak ve, v kakšni družbi bi živeli – družba planskega gospodarstva. Se je obneslo? Torej, sto dvajset predlogov izboljšav, in še dodatki v novem nacionalnem programu, gre takoj na smetišče.

Zakaj kulturni program? Mogoče bi ga lahko definirali kot že nekoč: »Stati inu obstati.« Kako?

Opravičene so zle slutnje. Sedanje stanje v državi je slabo, gnilo, osmrajeno. Sami smo si izbrali zakotje, nekje pod mizo, nekje pri školjkah in pisoarjih prebivamo v toaletah Evropskega parlamenta.

Potisnjeni smo v globalizacijo ali bolj natančno rečeno: v greznico. Mogoče še ni konec našega bivanja na tem svetu. Mogoče pa imamo v vsemožnih zvezah in nesrečah evropskih narodov nalogo kravjega repa za meščana, ki kupuje mleko v škatlah in sir v celofanu nepredstavljiv prostor zaključka prebavnega trakta in prostor vnosa razmnoževalne tekočine za nove goveje rodove? Si predstavljate? Za to, kar producirajo in požrejo v Evropi in kjer rojevajo za sebe pomen in moč, za nas pa zvarke, smo mi samo pokrovček. Umaknemo se vljudno in po potrebi in poti evropske radosti so proste. Vgrajen imamo poseben refleks, da nam o tem sploh ni treba razmišljati tako kot tudi ne gospe kravi, kdaj se mora rep dvigniti. Potem nas seveda ni zraven, ker smrdimo in nismo dovolj nekmečki v današnji politiki na evropski ravni. Pa saj nismo sami; takšno funkcijo imajo poleg nas še nekatere državne miniaturke tam pri Baltiku, pa tam v Sredozemlju. Rep se spusti, mi smo v riti ali v p***i. Ni izhoda.

Za tako veliki narodi kot je naš, slovenščina s toliko govorci, kot jih pač ima, je vsaj, zdi se, da je nujno in zelo resno imeti vsaj Predlog nacionalnega programa. Mora pa biti temeljit, obsežen. Zato ima na vseh naštetih področjih natančno 120 (sto dvajset) razvojnih ciljev. Zelo podrobno, zelo pogumno, zelo neselektivno in seveda popolnoma neizvedljivo. Pa tudi noro tudi – kmečka harmonika se je razvlekla do konca in samo basi še prdeči uhajajo, če bi jo poskusili stisniti. Sto dvajset razvojnih ciljev pomeni, da so predlagatelji konfuzni, da živijo na oblakih, v palačah iz pravljic, da so čarovniki, vrtnarji in trosilci idej, da sejejo in zalivajo neumnosti kar počez. Požeta bo samo megla, malo po žveplu smrdeča – saj bi morali biti povezani vsaj s Satanom, če bi uspeli uresničiti karkoli pri realno tako neumno zastavljenih ciljih. Ali pa diši po blaženi vodici, da bi morali imeti vsaj nekaj božje moči, da bi izvedli kaj takšnega kot je zapisano v akcijskem programu. Mogoče je načelo takšnih programov: kar se poškropi in kar se raztrosi, nekaj bo že pognalo, nekaj bo zgnilo, večinoma se bo pozabilo, ali drugače – šlo z vetrom preko te deželice. Spisovateljem tega programa je bilo nedvomno zapovedano kot vzorec in navodilo: »Napišite razvojne cilje za svoje področje!«. In so se razpisali. Pa to še ni vse, bi se reklo – v javni razpravi bodo razpravljavci, ki se bodo prikobacali na to močvirno oblačno vrhovno palačo kulturne oblasti, še kaj dodali, tako da se lahko nadejamo babilonskemu stolpu razumevanja in sporazumevanja. Kanibalizem zvrsti, strok, institucij (in seveda ljudi) je pri delitvi denarja nujen. Sicer pa bo tudi zmeda popolna. Vsi seveda ne verjamejo v te programe, večji košček kolačka pa bi tudi prav prišel – da se malo razširimo, da dopovemo javnosti, da brez nas se bo vse podrlo – celo odri za razsvetljavo v zaodrju recimo. Intenzivnost že zdaj skoraj očitnih prepirov in prerivanja okoli enega samega plitvega in nestabilnega korita se bo intenzivirala. Ali drugače: potrudili se bomo, svoje prve tace bomo namočili v korito in pomulili in pomljaskali, kar se da (in brez slabe vesti in hvaležnosti še velikokrat prežvečili pri opoldanskem počitku in pred naslednjo pašo). Množica lačnih, sestradanih, tudi debelih, bo zahtevala več in več. Če smo že bili pri kravah, so na vrsti svinje. Ta svinja, če se nadaljuje v tej kmečki paraboli, ne more imeti toliko seskov, da bi se vsi prerinili vsaj do zadnjega, njenega sicer skromnega obilja (ali je grdo in neprimerno govoriti na takšnem mestu na tak način? Kaj pa če Slovenija in slovenski narod obstajata samo kot posebna politična in jezikovna farma?)

Vsem tem ciljem in nalogam manjka bistveno: operacionalizacija. Vsi se mogoče lahko strinjamo (treba je, nujno je, pričakuje se, itd.), ne moremo pa se strinjati kako.

V zakonodajnih osnutkih in predlogih in v ukrepih na ravni sistemskih vladnih odločb na pobudo ministrstva za (ne bom citiral priljubljenega Alana Forda) pa je vidno, zelo vidno, da blešči v oči mogoče res potrebna podpora nevladnim, samozaposlenim. Seveda, brez off in off off scene ni napredka. Brez laboratorija ni niti naključnih iznajdb in odkritij. Velika veščina in intuicija pa je, prepoznati jih, videti jih, sprejeti jih in jim seveda odstopiti svoj prostor. Sedanje početje tega neimenovanega ministrstva pa je: metanje koruze na tla, pa naj se kokoške (pa še kakšen tatinski vrabec – če ostanemo na vrtu in dvoriščih naših babic), najedo, naj kokodakajo in naj se potem nekje na prostem (trgu) napasejo, da bodo rejene in da bodo nesle jajca (prava, kurja ali umetniška jajca – moram poudariti, ker bom itak obtožen vulgarizacije problemov…).

Zdaj pa resno, no, na pol resno: obstajajo pa dimenzije realnosti, ki jih vseeno moramo opredeliti v nacionalnem programu za kulturo.

Smo, pa se slabo branimo zase, smo, pa se slabo borimo pred množico požrešnih okolij, vidnih in nevidnih. Področja bivanja in obstoja entitet umetniškega ustvarjanja se eksponentno povečujejo, širijo, tudi njihovo število narašča enako. Samo digitalizacija se razvija tako, da nam bo zmanjkalo ljudi, če bomo hoteli slediti vsemu. Naša aktivnost in izvirna obramba pa je samo jezik in samo kultura – kot obrambni sistem, kot princip. Vse ostalo, čemur moramo slediti in tudi soustvarjati, je internacionalno, podrejeno globalizaciji in imperialni moči velesil …
Da bi bila mera polna, na kmečkem dvorišču, pa tudi v hlevu, vladajo zajedavci vseh vrst v vsaki od očem vidnih živali. Vemo, to so naše tajkunske elite, tiste vidne so intelektualno šibke in nemočne. No, povsem ustrezajo sedanjim evropskim političnim standardom. Ustrezno se razkrajajo in prilagajajo. Vsi skupaj kažejo očitne znake pritlehnosti, mentalne in moralne bede. So pa tudi naše elite očitno roparske in seveda destruktivne. Tako je prav – da bi vsaj tukaj ne zaostajali.
Ne smemo pristati na trditev (ki jo slišimo v bifejih in tudi v modernih klepetalnicah), da so naše elite tatinske srake (kar je vedno in povsod res), da so pripadne tistim, ki bolje plačajo in kjer so bolj varne in imajo dovolj enakih in istih, da lahko varno živijo. Plenilstvo se jim mora izplačati. Mogoče pa lahko spijo v treh ali štirih spalnicah naenkrat, mogoče so lahko istočasno na smučanju nekje v Franciji ali na lovu na velike zveri v Afriki. Vse se da kupiti. Na žalost pa obstaja samo v zaporedju. Prerivanje vredno posmeha. Lahko da se pripadniki elit družijo, da zanje velja: bogataške elite vseh držav, združite se. In vrh naše države se tudi slini k tem izkoriščevalcem časa in narave …

Naše slabokrvne, plehke politične in gospodarske elite so potrošniške skupine, jate, roji, falange, plenilci v boju za prevlado in kapital, krdela volkov na pohodu. Zakaj naj bi bilo drugače v kulturi? Mogoče ni, ker ni možno, ker je korito preplitvo. Kulturni program, kakršen je predstavljen, je razgaljena podoba naivnosti, je veliko ali nič denarja. Povsem nepomemben je za težke denarne elite, ker je kulturni budžet pač kar omejen, je nekje na robu. Samo to se še ne ve, kdo bo pobasal tiste ostanke in pomazal dno korita. Recimo pri projektu prenova Drame v Ljubljani. So še brez gradbenega dovoljenja in brez rešitev na sodišču pa že trošijo in blebetajo, kaj se bo vse naredilo. Mogoče tako kot s stadionom za Bežigradom? Možno. Adijo to preprosto provincialno nemško gledališče. Saj si opravilo zgodovinsko vlogo in jo še opravljaš. Svoj nacionalni pohod samostojnosti kulture si uveljavilo, zdaj pa si pač podrtija, ki bo to tudi ostala. Vse to bomo še videli. Treba pa bo natančno gledati, ker bo govorjenja in zavajanja, kot se za kulturo spodobi, neskončno. Eden od v celofan zavitih bombonov naše bombonjere ali pa morda turška kokoš na kmečkem dvorišču: za okras, lepoto in posmeh.

Moramo pa jih obdržati te naše tajkune, moramo jih hraniti, da lahko vsaj upamo,, da nam bodo stopili v bran, četudi zaradi lastnih koristi, ker nas seveda, ne bodimo naivni, ogrožajo vsi, ki nas lahko, ki hočejo še več naše substance. Uparjamo in molimo, prosimo usodo, da je tak svetal primer gradnja tam za blejskim gradom, ki jo financira zasebnik in bo muzej sodobne umetnosti… Politiki se bodo božali po kožuhih spredaj in zadaj, kaj vse se da narediti, ko bo končano. Jama brez dna v Drami pa bo pokopala sleherno upanje. Naj samo naveden že staro vedenje: vsi bi to našo kuro (oh že spet kmetija) lahko zavili v časopisni papir in jo v podpazduhi odnesli kamorkoli in jo snedli s perjem vred. No, nikar se ne zgražajte, poglejte, kako so si privoščili ogromno Ukrajino. Panirali (no, ocvrli) jo bodo kakor staro uporabljeno krpo za pomivanje. Če elite pokleknejo, če elite lažejo. In pri njih je očitno to tradicija in gorje, če se pri nas ugnezdi nekaj takšnega. Zato volitve, vedno samo volitve…

Ker ni moči in samozavesti, je kar razumljivo, da se naši politiki lepo skrijejo v enobarvni podobi in povsem ustrezajo evropskim političnim primanjkljajem. Naše dame se oblačijo v rdeče zato, da se jih na preprogah na sprejemih ne vidi drugače kakor brez obleke, bi se reklo. S takšnimi damami, ki kupujejo opice in migajo z glavo, da bi se otresle zastranitve z lasmi in vsaj kaj videle, ki pojejo namesto da bi, oprostite, politično mislile, ki zafrčkajo milijone in se nam posmehujejo v obraz, se nam ni bati, da bi se nas lahko kako videlo kako drugače razen kot navadne bebčke. Pa saj ni hudega. V Evropi je izginila demokratska osnova evropske misli v politiki, izginila je svobodomiselnost. Izginila je povsod, pa ne bi v kulturni politiki? V Evropi je vse podrejeno povezovanju, obiskovanju, izmenjavi kulturnih projektov. No, v tako imenovani Zahodni Evropi. Drugače pa se je Evropa pač samoamputirala. Povezovanja pa so natančno takšna, kot so bila nekoč v Jugoslaviji, tako da se ve, kam se skupaj peljemo. Upam samo, da ne bo enakega konca… in nadaljevanja. V tej Evropi smo priča reciklaži političnih idej. Vedeti – nikoli ne bo povsem zamrl ne nacizem ne fašizem ne komunizem, vedno bodo ostale kali, ki bodo kot mecilij povezovale nekaj, kar je na površju videti nepovezano (oglejte si samo zemljevide bitk v drugi svetovni vojni v Ukrajini in Rusiji), povežite naše skupne prednike in sovražnike z nami samimi pa se bo prikazala prava grobnica, prava žalost, stopile bodo na plano morije, ki jim mi, sedanji, nismo bili priča. Obstajajo pa vse veke Evrope. Tudi ob nastanku sedanje slovenske države je France Bučar v skupščini izjavil nekaj, česar nismo mogli ne razumeti, še manj verjeti – da je šele z osamosvojitvijo končana druga svetovna vojna na Slovenskem. Pa se je žal motil. Ta druga svetovna vojna se nadaljuje, aktivni smo in nori smo, da sodelujemo. Demoni se prebujajo. V politiki enakopravne ženske pozivajo na vojno! Oh, kako so ženstvene za slabo izražene moške.

V Evropi na nam o sedanjosti in bodočnosti (predvsem pa ženskam na oblasti) solijo pamet neki generali. Seveda o vojni. O čem pa naj bi….. Saj je vendar očitno, da gre v Evropi za reciklažo (vedno samo začasno) poraženih političnih idej. Evropa umira in mi z njo. Naša umetniška ustvarjalnost in pogled nanjo sta seveda v teh cirkuških ciklusih utopljena, izgubljena, izničena. Za nas takšno stanje pomeni katastrofo, brez upanja, brez bodočnosti. Kaj je dal čas pred prvo svetovno vojno? Kaj po njej in vse do današnjih dni? Zguljeno frazo o večnem vračanju istega. Posebno umetnost je nekaj takšnega. Znanost zagotovo ne, trgovina in politika pa evolucije niti ne potrebujeta.

Dokazi? No, demoniziranje vzhodnoevropskih umetnikov (pa športnikov tudi), recimo. Pa zapiranje kulturnih centrov, pa zahteve po vojaško političnih opredelitvah preden greš lahko na oder. Itd. V pravi, razsvetljenski Evropi, dedinji francoske revolucije, in tudi drugih revolucij, bi politiki te generale takoj utišali tako, da bi jih odstavili. Za vedno. Tako pa še na slovenki javni RTV lahko poslušamo popolnoma bedno in zblojeno govoričenje kakšnega nekdanjega načelnika generalštaba (da o drugih zadevah SV ne bi govorili). S takimi tipi smo res ogroženi. Niti ne ve, da ne ve. Lahko pa svetuje slovenski pojoči predsednici (saj smo imeli že pojočega majorja slovenske vojske – zdaj imamo pa predsednico, predsednico parlamenta in zbor cele stranke, ki poje, pa ljubljanskega župana, ki se topi ob hrvaških mučiteljih glasbe …) itd. Seveda. Tudi ta ne ve. Marsičesa.

Zato ni težko ugotoviti, kaj je narobe s slovensko državo in njenimi političnimi odločevalci. V mnogih pogledih namreč sploh ne obstaja: ni samostojna, ni avtonomna, nima političnega in nacionalnega konsenza ali naj sploh še obstaja, kako naj deluje, kako naj bo sama po sebi država. Ali se iz predloga nacionalnega programa za kulturo da razbrati kaj drugega kot porazen nič, prazno skledo, korito, presahli domači studenec?

Politični vrhovi nimajo vizije, so pač hlapčevski, ponižni (prilagodljivci in elastikarji) mehkužci, prestrašeni in brez vere vase in svoje delo. Govori politikov, seveda tudi političark, so prazno ropotanje dežnih kapljic (ali česa drugega, kaj kozjega tudi lahko) po pločevinastem bobnu.

In ne-govorjenje, ne-oglašanje je oblika sprenevedanja, tihotapstva, pritlehnosti. Če si tiho, ga ne moreš polomiti, lahko pa delaš po svoje. Saj ni kaj razpravljati, treba je samo delovati, je pozicija, ki omogoča rušenje. Posebna (in osebna) diplomacija potovanj recimo v Kijev ali Jeruzalem (no, v Tel Aviv) kaže na nekonsistentnost in nesoglasnost nacionalne ideje. Ali gre tudi pri nas za vračanje nekoč poraženih političnih idej? Nedvomno. In enako velja za nasprotni pol.

Kako je torej z elito, ki vodi slovensko kulturno politiko? Težko je ostati brez posmeha, cinizma, ironije, ko poslušaš o programu nacionalnega programa. Elita, ki to ni, ki je nimamo, ki je čustveno in moralno prazna, vzvišena, naj bi ustvarjala? Kaj pa? Ravno prava je, da se nam posmehuje. Če bi šlo zares, bi morala najprej napoditi, izgnati, izbrisati poslovodstvo Drame, ki podpiše tak projekt in ga »vodi«. In ukiniti bi morala samo sebe. Takoj bi morala zavezati culico tudi ministrica, ki ne razume, da je graditi brez gradbenega dovoljenja najbolj preprosta neumnost, da si tega ne dovolijo več prav pogosto v zadnji grapi na slovenskem, da denar ni kar nekaj, kar se raztrosi in nihče nič ne ve itd.

Vsekakor moramo imeti nacionalni program, prioritete in začrtane osnove. Nikakor pa ne v neskončnih papirjih, ki so podobni rolam papirja, se ve, kje (še na kmečkem štrbunku bi ne bil prav prijeten, ker je tudi elektronski, bi pa po mehkobi prav prišel) in imajo enako vrednost, namen pa nikakor definiran. Oziroma drugače. Rolice papirja, ki niso uporabne.

Kje je torej kultura in kje umetnost? Ali se otresti teh vseh krvavih zablod preteklosti, jih razgaljati in se jim posmehovati. Ali smo kakor pes, ki bi se rad z otresanjem in praskanjem znebil bolh v svojem kožuhu. Za živalsko vedenje še lahko vidimo razloge, za človeško pa nemogoče, pa četudi je v njih vse živalsko.

Obstaja pa močan argument, ki se ga strokovno ne da ovreči: res je, potrebujemo načrte, deklaracije. Vendar je treba takoj poudariti, da vse končajo enako. Na smetišču (brez zgodovine), ker nihče ne pomni, nihče ne raziskuje. Kakšen je rok trajanja teh dokumentov? Tako kratek je, kolikor seže, usmerjen curek nikoli ne poškropi kmečkega plota in ne zidu tam zadaj za hlevom.

Prihodnosti se na tak način kot so ti programi, ne da definirati. Vedno  se nekaj sfiži (Golobu so se zgodile poplave, onim prej pa kovid). In program propade, prihodnost in program z njo. Potem: (bolj resno in vedno točno) – če bi lahko napovedovali, kaj se bo zgodilo z uporabo vsega, kar se napiše, bi bili v totalitarizmu. Če ne strnejo nacionalnega programa na dve strani z velikimi črkami in razmikom, ne bo zdržal nič. Naslednji dan po sprejetju, že med pisanjem, zastara, vedno je nejasen, neadekvaten.

Sedanja razprava na Ministrstvu za kulturo bo dokazala, da lahko pišejo programe in poslanice, pa ne bo nič. Vsi se strinjajo ali ne, vsi hvalijo ali grajajo – kultura, posebno pa umetnost (pa tudi politika, znanost, odnosi in vse ostalo) po poteh (ki so interakcijske in jih je neskončno število), ki jih programi predvidevajo in tudi zahtevajo, če so resni, ne zmorejo delovati.

Programi za kulturo so povsem neuporabni. Finance gredo kriminalcem in tudi tajkunom v prid. Umetnikom nikakor ne. Se ne spodobi. Ostati morajo po naših predstavah o umetnikih revni, vredni posmeha.

Ali lahko nadaljujem, ali lahko pozornost usmerim samo še na kratko – marsikaj je smešno in narobe na tej flehi kmečkega dvorišča (pa naj se dame ovijajo s šali in naj poskušajo narediti vtis, da znajo in da so za umetnost, nič ne vonjajo in ne stopajo v dvoriščno blato …) kot je narobe marsikaj s slovensko državo. Če govorimo o kulturi kot o strukturni osnovi za delovanje kulturnih institucij: gledališč, galerij, tudi v veliki meri založb, producentskih organizacij za filme, RTV SLO itd., potem se večinoma ne moremo izogniti ugotovitvam, ki se jim lahko posmehujemo. Sto dvajset inovacij so samo cvetlice na gomili. Nič drugega.

Vsi bi v teh institucijah, od snažilk do direktorjev v en glas, prav kot Janez Vesel Koseski zarjuli, le da v retrovizorju obrnjeno resničnost, sedanjost: »Kdo je mar, kaj nam mar, dajte gnar!«

Pa ni enostavno: denarja je za vsak proračun, bodisi (veznik tudi za Jovana Koseskega) za velike ali male države, za gospodarstvo in zdravstvo itd, pa tudi za domačo potrošnjo in potrebe, vedno premalo. Proračun, recimo, da je predlog sedanjega kulturnega programa proračun, je slab, nepotreben, ker ni realen. Jama tam zadaj za Dramo v Ljubljani in industrijska hala za nekoč veličastnim Litostrojem bosta leta in leta žrla denar.

Če pa vemo, da gnarja ni, je stokanje zaman, načrtovanje vedno smešno in mučeniško. Razen za tiste, ki so s posmehom in poniževanjem njihovih vrednost v Prešernovi Grabte gnarje vkup gotove in kupujte si gradove (pa seveda tam je vse točno povedano) itd.

Zadnji dogodki, vidimo, kako sta dve dami enostavno zafrčkali milijone (podrtije in propadajoči računalniki brez lastnikov) in reakcija oblasti je navadno motoviljenje okoli preprostih stvari. In kako naj bo potem s kulturo? Od blizu: program ARS, tretji program Radia Ljubljana, institucija na robu preživetja, pa politika povsem brez odgovornosti, ideje, smisla – samo biti direktor, samo biti direktor uprave, samo biti predsednik sveta RTV SLO in biti samo državni sekretar – vse v frazah: »Bomo naredili vse, kar se bo dalo, povsod moramo varčevati, vsi programi so tudi kulturni programi …« za kozlat (in za nagnat).

Politična stranka na oblasti ni naredila bistvenega: zakon o RTV je slabo premišljen, polovičen, neumen in seveda pomeni politični polom. Finančni pa tudi.

No, kaj pa knjiga? Nič, čisto nič, niti prazne knjige, prazne pesniške zbirke ni vredno, ne praznega romana. Ni inovacija. Pesniška zbirka (ali roman) s praznimi listi je bila objavljena že pred drugo svetovno vojno, mi smo z nacionalnim programom naredili isto, le da so črke in besede brez pomena in zvoka. Škoda tinte, kdo si le maže prste s takšnim polom? Tisto, ki drugega ni zmožen.

Zato zaključujem s trditvijo, da z novim kulturnim programom ministrstva uvaja politika novo disciplino: igranje nogometa izven igrišča, na kmečkem blatnem ali prašnem dvorišču. Drugače očitno ne gre.

Samo Grčar – nacionalni program za kulturo – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
O avtorju / avtorici
Samo Grčar je kipar amater, upokojeni inženir elektrotehnike.