Romantični junak sredi gradbišča

Rezidence so prostor srečevanja. Srečevanja z domačini, z drugimi umetniki, s tamkajšnjo kulturno sceno, predvsem pa s samim seboj. Dober teden je minil odkar se je pričela moja rezidenca v mestu ob Muri. Lahko bi rekel, da sva z Grazem v zadnjih nekaj letih postala kolega, morda ne tiste vrste, da bi skupaj tičala vsak dan, a vseeno sva dovolj povezana, da greva na vsake tri kvatre na pir ali čaj, ob praznikih drug drugega presenetiva s spontanimi obiski in si nameniva nekaj lepih besed.

Graz mi je tako počasi a vztrajno prirasel k srcu. Ne vem sicer kateri dejavnik je zakrivil to simpatijo, na tem koncu nimam kakih sorodnikov, tudi z družino nismo veliko prečkali avstrijske meje, moj stric je sicer delal v Avstriji, a ne vem točno kaj in v katerem mestu, zagotovo, mi je večkrat povedal, a verjetno se mi ni zdelo dovolj zanimivo, da bi ga poslušal.

V Graz sem se prvič odpravil pred sedmimi leti, ko sem imel sprejemce za igro na Kunstuniversität Graz. Nisem bil sprejet, mi pa je prodajalec časopisov (potem, ko sem se ves poklapan odpravljal proti železniški postaji in kupil izvod časopisa) rekel, da sem sladek kot bela čokolada. In sem si mislil, da morda ne bom postal naslednji Til Schweiger, sem pa dovolj lep, da me šmeka prodajalec časopisov, kar tudi ni čisto od muh. Naslednji teden sem ugotovil, da je fantu od moje prijateljice Mihaele, rekel popolnoma isto in od takrat ga vestno ignoriram, ko prečkam Mariahilferstraße.

Tako se nekako spominjam prvega stika z Grazem – zavrnitev na akademiji in neiskreno laskanje, precej čudna kombinacija okoliščin, če prav pomislim. Od takrat sem se še kar nekajkrat za kak dan ali dva vrnil v to prikupno mesto. Nekaj na njem me je zmeraj znova vabilo, da ga obiščem: morda domačnost, ki preveva ulice, morda prešerni nasmehi domačinov, ki jih v zadnjem času precej poredko opazim v Mariboru. Ko sem tako v začetku letošnjega leta dobil povabilo, da se udeležim rezidence v Grazu sem se le tega iskreno razveselil in si počasi začel delati spisek galeriji, gledališč in festivalov, ki bi jih rad obiskal. (namerno sem izpustil ime rezidenčnega programa zaradi odstavka, ki sledi v nadaljevanju).

A naklonjenost, ki sem jo nekoč čutil do tega mesta je bila že prvi dan moje rezidence postavljena na preizkušnjo. Moj ljubek Graz, s prikupnimi vrtovi in skritimi kotički je ob mojem prihodu izgledal kot eno veliko in glasno gradbišče. Zvok smeha in harmonike je tako zamenjal zvok najrazličnejših strojev, ki jih poganja elektrika. Na vsakem koraku, dvorišču, cestišču se je izvajala neka prenova in zaustavljala utrip mesta. Takrat se še nisem zavedal, da bom precej hitro tudi sam potreboval prenovo – prenovo svojih živcev. Prvi stavek, ki ga je z mano spregovorila koordinatorka rezidenčnega programa, ko sem s sestro in njeno punco prispel do stanovanja se je glasil : »You look fucking depresed!«. Ljudje velikokrat zamenjuje mojo utrujenost z depresijo, morda ju tudi jaz kdaj zamenjujem, kdo bi vedel. Ko sem se potem po zavitih stopnicah skupaj z majhno vojsko potovalk in kovčkov vzpenjal po stopnišču, ki je vsekakor videlo že boljše dneve (odurno je zaudarjalo po vlagi, s sten je odpadal omet ,..) je še mimogrede pripomnila, da se v tem bloku Balkanci (zaradi samega stanja) počutijo nadvse domače. Ni mi bilo do smeha tudi domače se nisem počutil, bil pa sem spet postavljen v položaj, ko sem se moral v sekundi odločiti, če mi je bolj pomembno biti všečen in prijazen in vljuden in nadvse neproblematičen ali reči bobu bob in tudi tokrat je bob obvisel nekje v mojih mislih. Za nameček so se tudi na dvorišču pred mojim blokom in v enem od stanovanj izvajala gradbena dela. Moje balkansko srce je kar vriskalo od navdušenja! Po pogovoru z izvajalci sem izvedel, da bi naj dela trajala vsaj do začetka poletja, ko sem to slišal bi tudi najraje kratko malo pičil nazaj domov.

Nekega dne me tako ob sedmih zjutraj niso prebudili zgolj penetrantni zvoki vrtenja in brušenja, temveč me je ob pogledu skozi okno pričakalo pravcato presenečenje. Gradbena dela očitno niso obsegala zgolj dvorišča in enega od spodnjih stanovanj, temveč tudi prenovo fasade, seveda tudi v mojem nadstropju. Tistega jutra sem tako pred svojim kuhinjskim oknom zagledal na novo postavljeni delovni oder in dvojico smejočih se fantov pogledujoč skozi notranjost mojega stanovanja. Ni me toliko zmotilo, da sta me videla v moji najbolj zdelani pižami ali da sta videla mojo nepomito posodo in umazano perilo taktično razporejeno po celem prostoru. Bolj me je zmotilo dejstvo, da se je moj oseben prostor zaradi prenove fasade čez noč prelevil v javen prostor. S tem je tudi moja intima postala tako rekoč na dosegu roke. V nekem čudnem momentu polbudnosti se mi je zazdelo, da vidita tudi to, da sem že teden dni na rezidenci in mi ni uspelo napisati skoraj ničesar. Zazdelo se mi je, da mi kažeta ogledalo, v katerem se nisem želel videti. Luftarski kvazi pesnik, ki ne piše in živi na račun drugih! Zavedam se, da so v njunih glavah odmevale verjetno neke čisto druge misli, a tisti trenutek izpostavljenosti nekemu, ki je s pogledom vstopil, ne da bi prej vprašal za dovoljenje, mi je dalo priložnost srečati se s samim seboj, s sabo kot umetnikom in si zastaviti vprašanje zakaj pa res ne pišem?

O tem zakaj pesniki in pisatelji ne pišemo je bilo v zadnjem času povedanega in (začuda tudi zapisanega) veliko in še malo več. Literarni ustvarjalci ne ustvarjajo(mo) iz najrazličnejših razlogov, a v tem trenutku me niso zanimali drugi, želel sem si odgovoriti, zakaj jaz ne pišem ali vsaj ne toliko, kot sem nekdaj.

S tem, ko sem postal samozaposlen v kulturi, se je veliko stvari v mojem življenju obrnilo na bolje. Sprva so me ob pridobitvi statusa prevevali občutki varnosti, stabilnost in potrditve, ki pa so počasi a vztrajno začeli kopneti. Status je na nek čuden način iz mene izbezal vso kreativnost. S tem, ko sem se začel bolj resno dojemati kot literarni ustvarjalec je iz mene izpuhtelo precej inspiracije, lahkotnosti in igrivosti, ki sem jo nekoč občutil ob pisanju. V meni je tako po dolgem času vzbrstela drobna želja: spomniti se in opomniti, kako je bilo, ko sem pričel pisati poezijo, ko sem jo pisal samo zase, ne zaradi objav, štipendij in potrditev iz okolice. Želel sem se spet spomniti kako pisati samo zaradi pisanja, brez nekega zunanjega motiva in rezultata, ki ga želim doseči, brez potrebe po tem, da se to pisanje prezentira v nekem javnem prostoru. A za to sem potreboval dovoljenje, ne od okolice temveč od samega sebe.

Želel sem na novo kultivirati kreativnost v sebi in razviti svoj kreativni potencial a pri tem so me omejevali predvsem moji notranji kritiki. Zakaj že tako dolgo nisi napisal kaj novega? A misliš, da bo to sranje sploh hotel kdo objaviti? Joj, a si lahko še bolj patetičen? Zaradi te pesmi, bi ti status kulturnika lahko tudi nemudoma odvzeli!

Takšne in podobne misli že kar nekaj časa naseljujejo moje možgane, spomnim se, ko teh misli še ni bilo. Spomnim se tudi ljudi in situacij, ki so v veliki meri pripomogle, da so se ti miselni vzorci, tako bohotno razrasli. Tako bom rekel: zajebano je biti mlad pesnik, furati slalom med lastnim pesniškim izrazom in sugestijami in kritikami kolegov, urednikov in založnikov. Kdaj tudi kimati in požirati lasten prav, ko se ti godi krivica in si izpostavljen pokroviteljskemu obnašanju. Poslušati dolge monologe in litanije o tem kako pisati, kaj je narobe s tvojim pisanjem, zakaj tvoje pesmi tokrat zopet ne bodo objavljene. Urednikom in založnikom je (vsaj po mojih izkušnjah) velikokrat tudi vseeno, kaj si kot mlad pesnik misliš o lastnem pisanju, če meniš, da so tvoje pesmi kvalitetne ali ne. O kvaliteti moje poezije imajo zadnjo besedo zmeraj uredniki in založniki, oni so tudi tisti, ki bodo rekli: » Tomu Vebru bomo izdali novo knjigo ali ne.«. Moje mnenje glede lastnega pisanja je tako velikokrat zanemarjeno in preslišano. Ena od reči, ki si jo želim podariti na tej rezidenci, je predvsem to, da spremenim razmerje moči in samemu sebi dam potrditev glede lastnega pisanja in znova kultiviram dejstvo, da je pomembno tudi to kako jaz kot avtor vidim in čutim lastno pisanje.

Zdaj sem sposoben biti s sabo tudi dovolj iskren in si priznati, da mi je bilo v preteklosti velikokrat pomembno predvsem to, da je moja umetnost opažena in priznana. Velik pomen sem tako dolgo pripisoval raznim nagradam, priznanjem in objavam. Dobro se še spomnim kako mi je nek literarni mentor, katerega seveda ne bom imenoval, nekoč na neki delavnici zelo naravnost rekel, da pišem samo zaradi tega, da bi bil opažen, opevan in oboževan. Po tem sem protestno in nadvse dramatično zapustil delavnico, češ kaj pa se gre, da mi govori takšne reči, a globoko v sebi sem vedel, da ima prav. Zame je bilo takrat zelo pomembno dobiti zunanjo potrditev, predvsem iz razloga, ker še nisem bil sposoben si jo dati sam sebi.

Kot »nov član kluba samozaposlenih v kulturi« sem se zelo hitro ujel v zanko. Izpred oči sem izpustil tisto kar je za vsakega umetnika najpomembnejše – ustvarjanje. Tako sem se začel ukvarjati z dejavnostmi in opravili, ki so precej sekundarnega pomena pri poklicu literarnega ustvarjalca: od organizacije raznih dogodkov, objav na družbenih omrežjih, pisanja razpisov in še kaj bi se lahko našlo. Zelo hitro sem spoznal, da smo samozaposleni v kulturi glede večine reči prepuščeni sami sebi, tako je splošno znano, da če želimo preživeti, moramo biti punčke in fantki za vse in poprijeti za marsikatero delo, ki ima z našo primerno dejavnostjo precej malo skupnega. Vprašanje, za katerega tako velikokrat zmanjka časa, je: kdaj bo prišel čas za ustvarjanje? In če sem popolnoma iskren, si tega vprašanja na neki točki sploh nisem več postavljal, nekako sem se navadil, da ne pišem, in primankljaj časa je bil odličen izgovor. Organizacija dogodkov, sestankovanje, zoomi, mejli in tabele so mi dajale občutek varnosti. Lažje se mi je bilo ukvarjati z vsemi sekundarnimi dejavnostmi literarnega poklica, kot pa dejansko poprijeti za pisalo ali prenosnik in pisat. Pisanje namreč zahteva stoodstotno prisotnost, iskrenost in ranljivost. Sposobnost, da človek ostaja s tem, kaj se mu dogaja, tudi ko je težko in sila neprijetno. Pisanje zahteva, da si sposoben sam sebi polagati račune in ne pobegniti, ko se spotakneš ob nekaj, kar ti na prvi pogled ni pogodu. Tega si velikokrat nisem bil sposoben dati.

Tako se želim na rezidenci znova priučiti ostajati v trenutku, sam s sabo in s poezijo. Želim nehati cel čas preverjati sporočila na telefonu, delati butaste storije in iskati nenehno potrditev. Želim se osvoboditi občutka, da morem ves čas, ki ga imam na voljo, zapolniti z nečim oprijemljivim, da moram nujno čas na rezidenci na polno izkoristiti, storilni naravnanosti želim tako vsaj za nekaj časa obrniti hrbet. Želim tudi pozabiti in preprosto ignorirati vse, kar bi bilo pametno tukaj početi: se pomrežiti s tujimi umetniki, s tujimi organizacijami, snovati projekte, ki bi lahko dolgoročno koristili. Želim se naučit, da je včasih dovolj biti samo umetnik, da je včasih dovolj samo opazovati drevesa okoli sebe, mimoidoče ljudi, odložit vse skrbi in dvome in se predati. Predati se toku življenja in zaupati da te popelje na pravo mesto.